Jedro

Glede na povzeta materialnopravna izhodišča, upoštevaje tudi dejansko stanje (katerega izhodišče je, da je tožnica padla na oljnem madežu), sodišče druge stopnje meni, da tožnica ni zadostila trditvenemu bremenu in zato njene navedbe niso konkretizirale (substancirale) okoliščin (dejstev), na podlagi katerih bi bil utemeljen očitek protipravnega ravnanja toženke, kar gre deloma pripisati tudi njenemu zmotnemu prepričanju, da toženka odgovarja objektivno. Nekonkretizirane so ostale navedbe o tem, kako bi morala toženka vzdrževati parkirno površino ali opravljati nadzor nad njo, da bi lahko (pravočasno) opazila in odstranila oljni madež. Odločitev sodišča prve stopnje pomeni, da je toženka kršila (z opustitvijo) dolžnostno ravnanje (uvodoma pojasnjeno nezapisano pravno pravilo), neprestanega in neprekinjenega nadzora nad celotnim parkiriščem (tri etaže, cca 10.000 m2, ob prometu več tisoč vozil dnevno) in seveda čiščenja (ali opozarjanja na obstoj madeža v velikost nekaj dm2, na vsak način tako majhnega, da ga ni opazila niti tožnica sama). S postavitvijo takšnega pravila bi se zabrisale tudi meje med objektivno in krivdno odgovornostjo, če se kot izhodišče vzame možnost razbremenitve - če bi morala toženka neprestano in neprekinjeno opravljati nadzor nad tretjimi (obiskovalci nakupovalnega centra kot povzročitelji) potem njihova ravnanja nikoli niso nepričakovana in neodvrnljiva (drugi odst. 153. čl. OZ).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Toženka je dolžna tožnici plačati odškodnino v znesku 4.000,00 € z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.3.3010 dalje vse do dneva plačila ter ji povrnitvi pravdne stroške v 15 dneh od vročitve prepisa sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti vse do plačila.“.

II. Tožnica mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženki njene pritožbene stroške v znesku 367,28 € (tristo sedeminšestdeset 28/100) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se ugotovi, da po temelju obstoji odškodninska obveznost toženca po povrnitvi škode tožnici (točka I izreka). O višini tožbenega zahtevka, vključno s stroški postopka, bo sodišče odločilo s končno sodbo (točka II izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno, po pooblaščencu, pritožuje toženka zaradi zmotne uporabe materialnega prava, kršitev pravil postopka in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožba se uvodoma sklicuje na stališča iz sodbe Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 778/2010 z dne 26. 5. 2010 in v zvezi s tem meni, da v zvezi z očitkom opustitvenega ravnanja toženke določba 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ne more biti pravna podlaga za predmetni zahtevek. Na podlagi dejstva, da se je (v kolikor se je, kar toženka prereka) na tleh garažne hiše nahajalo olje, takšno dejanje ni protipravno. Na protipravnost se tožnica sklicuje le pavšalno in pri tem ne navede nobenega konkretnega pravnega pravila, ki bi naj toženki nalagalo popoln nadzor nad garažno hišo ves čas, kakor tudi ne, da bi katerokoli konkretno obveznost (pravno pravilo) v konkretnem primeru opustila. Tovrstno dokazno breme pa je na strani tožnice. Z povzemanjem razlogov iz sodbe sodišča prve stopnje utemeljuje tezo, da ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, ki protipravnost temelji na neskrbnem ravnanju toženke. Ker opustitev pomeni kršitev določenega zapisanega pravila protipravnosti pri opustitvenih ravnanjih, po naravi stvari, ni mogoče utemeljiti s premajhno skrbnostjo. Tožnica ni konkretizirala, kaj v okviru čiščenja garažne hiše obsega obveznost dobrega strokovnjaka, niti katerega dela teh obveznosti toženka ni izpolnil. Tožnica tudi ni uspela dokazati, da bi toženka katerokoli obveznost iz zakonov ali podzakonskih aktov, v zvezi z vzdrževanjem garažne hiše, opustil. Tožnica ni zatrjevala niti dokazala, da bi bil obstoj oljnega madeža posledica kakršnegakoli nedopustnega ravnanja toženke. Stališče sodišča prve stopnje, da tožnica ni soprispevala k nastanku poškodbe ni pravilno, in sicer zaradi okoliščin, ki jih je toženka izpostavila. Tožnica je namreč hodila po cesti na območju, ki ni namenjeno pešcem, temveč vozilom. Tožnica je priznala, da je bila v celotnem ostalem delu garaža vzdrževana primerno in ni bila ne mokra in ne mastna, zato je vprašanje, zakaj je tožnica, četudi je videla, da je tisti del garaže moker in masten, prečkala tisti del garaže in ni iz previdnosti raje šla okoli. V zvezi z očitkom kršitve pravil postopka, toženka poudarja, da je izvedenec Ž.D. z izdelavo mnenja o drsnosti tal, če so ta mastna, presegel navodilo sodišča iz sklepa z dne 16. 10. 2012. Nadalje sodišče ni zaslišalo priče S.M., razloge o tem pa je prvič navedlo šele v izpodbijani sodbi, zato tega toženka predhodno ni mogla izpodbijati in tudi kršitve postopka ne grajati. Sodišče priče ni zaslišalo, ker se ni odzvala vabilu, vendar Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) jasno določa, kakšne so posledice, če pravilno vabljena priča ne pride na narok (prvi odstavek 241. člena ZPP). Ker bi sodišče moralo to pričo zaslišati pa je ni, je nepopolno in nepravilno ugotovilo dejansko stanje, vsled tega pa je tudi sodba nepravilna in nezakonita. Naslovno sodišče nima znanja, da bi ocenjevalo, kako bi se videle sledi razlitega olja, če bi prišlo do padca tožnice na mokrih tleh, zato bi moralo za oblikovanje takšnih zaključkov postaviti izvedenca ustrezne stroke. Z zaključkom glede viskoznosti olja v primerjavi z vodo, je sodišče storilo bistveno kršitev pravil ZPP, in sicer 243. člena v zvezi s prvim odstavkom 359. člena ZPP. Nadalje je toženka predlagala ogled kraja, ki ga je sodišče neutemeljeno zavrnilo, in sicer v zvezi s trditvijo sodišča, da je splošno znano, da gre za večjo parkirno hišo, v kateri dnevno parkira večje število avtomobilov in so izlivi olja iz avtomobilov povsem nekaj običajnega. Naslovno sodišče tudi nima znanj, da bi na podlagi izkustvenih pravil sklepalo, da je možnost zdrsa na naoljeni površini bistveno večja, kot na suhi oziroma mokri površini. Ne držijo ugotovitve sodišča, da je normalno in logično, da se sledovi mastnega madeža in padca naslednji dan več ne vidijo, oziroma so zabrisani zaradi vožnje drugih vozil. Na cesti, npr. avtobusnih ali kamionskih postajališčih, se sledovi mastnih madežev namreč vidijo šele mesece po izlitju, čeprav gre za zunanje površine, ki so izpostavljene dežju in bi morali madeži hitreje izginiti. Sodišče nima znanja, da bi ocenjevalo, kako izgine madež olja, prav tako pa so ti zaključki v nasprotju z drugimi razlogi sodbe v točki 14 obrazložitve. Nasprotje je v stališču, da bi se madež naslednji dan poznal na tleh garaže, in v trditvi, da bi naj bilo splošno znano dejstvo, da se masten madež zabriše že zaradi vožnje drugih vozil preko parkirišča. Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, kar pritožba podkrepi z citati iz 12 in 14. točke obrazložitve sodišča prve stopnje. Pritožba poudarja, da oljnega madeža nikdar ni bilo, saj če bi madež bil, bi se poznal naslednji dan. Tožnica je padla zaradi lastne nerodnosti. Prav tako bi tožnica oziroma g. P. nemudoma prijavila škodni dogodek, ne pa šele naslednji dan, in bi na takšen način zavarovala dokaze. Sicer pa tudi, če je oljni madež bil, to samo ne konstruira odgovornosti toženke za škodni dogodek. Nelogično je ravnanje tožnice, ki ga je ugotovilo sodišče, da naj bi dne 22. 3. 2010 padla, istega dne naredila fotografije mesta padca, šele naslednji dan pa bi šla prijavit škodni dogodek, ko olja seveda tam ni več. Tako ugotovljeno stanje je seveda neživljenjsko in sploh ni mogoče, da bi dogodki dejansko tekli tako. Pritožba izrecno poudarja, da ne drži, da toženka ni prerekala, da so bile fotografije posnete na dan škodnega dogodka. Takoj po prejemu izvedenskega menja izvedenca D.Ž., ki vsebuje tudi fotografije kraja škodnega dogodka na deževen dan, je opozorilo sodišče na to dejstvo, da je cestišče v garaži v primeru dežja mokro in polno kolesnic. Na dan škodnega dogodka, ko je tudi deževalo, pa naj cestišče domnevno ne bi bilo mokro, medtem ko kolesnic na cestišču sploh ni videti. Iz navedenega jasno izhaja, da fotografije, ki jih je v spis vložila tožnica, kot fotografije z dne škodnega dogodka, niso bile posnete na dan škodnega dogodka oziroma očitno na nek drug dan. Teh navedb toženka predhodno ni mogla podati, saj je izvedenec podal ponovno fotografiranje garaže in šele na podlagi fotografij izvedenca je bilo moč ugotoviti, da fotografije tožnice niso verodostojne. Toženka zato predlaga, da se pritožbi ugodi, sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da se sodba v celoti razveljavi ter zadeva vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico in priglašenimi stroški pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica polemizira s pritožbenimi stališči in navaja lastne razloge oziroma zaključek, zaradi katerih meni, da je pritožba neutemeljen, zato predlaga, da se zavrne in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP, preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Obravnavani škodni dogodek je sodišče prve stopnje podredilo pravilu iz prvega odst. 131. čl. OZ (neposlovna odškodninska obveznost s krivdno odgovornostjo) in pri tem teoretično pravilno pojasnilo tudi razdelitev dokaznega bremena med oškodovanko in toženko kot odgovorno osebo (tč. 9. obrazložitve). Sodba pa vsebuje tudi razloge o neobstoju objektivne odgovornosti, pri čemer sodišče prve stopnje navaja, da je toženka to vrsto odgovornosti uveljavljala „podrejeno“ (tč. 17. obrazložitve). Vprašanje vrste odgovornosti, kot ene izmed predpostavk neposlovne odškodninske obveznosti, je zagotovo vprašanje pravilne uporabe materialnega prava in s tem izključna domena sodišča, vendar je njegova uporaba odvisna od trditev o odločilnih dejstvih in predlaganih dokazov zanje, kar je procesna dolžnost strank, kot to izhaja iz razpravnega načela (7. čl. ZPP) ter temeljnega pravila o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena (212. čl. ZPP). Glede slednjega je potrebno upoštevati tudi, da se med dokaznim postopkom procesno dokazno breme lahko premešča, če stranka z dokazom uspe.

7. Tožnica je oškodovanka, zato je bila v skladu z določbo prvega odst. 131. čl. OZ (materialno pravo, ki porazdeljuje tudi dokazno breme med obe stranki) dolžna substancirano zatrjevati dejstva in predlagati dokaze zanje, na podlagi katerih lahko sodišče odloči o nedopustnem škodljivem dejstvu (protipravnem ravnanju), škodi in vzročni zvezi med njima, toženka pa mora ovreči domnevo njene krivde. Tožnica je v tožbi zatrjevala, da je do njenega padca prišlo na parkirišču 3. etaže nakupovalnega centra E.; tožnici je spodrsnilo na tleh, ki so bila umazana in spolzka, saj je bilo na tem delu razlito olje, ki je po vsej verjetnosti izteklo iz katerega od parkiranih avtomobilov; tožnica je po tej površini hodila z največjo možno skrbnostjo; toženka je lastnik površine, na kateri je tožnica padla in se poškodovala.“Glede na dejstvo, da tla parkirišča niso bila pravilno vzdrževana, saj bi toženka predmetno površino morala vzdrževati tako, da ne bi bila nevarna za uporabo in sicer tako, da bi oljni madež na njen odstranila in tako preprečila nastali škodni dogodek, je po splošnih določilih OZ podana odškodninska odgovornost tožene stranke za navedeno škodo povzročeno tožeči stranki.“(navedbe v tožbi pod II.). Vsebinsko enake navedbe je tožnica ponovila v prvi pripravljalni vlogi (tč. V.). Na prvem naroku za glavno obravnavano pa je tožnica navedla:“Pooblaščenec tožeče stranke navaja, da uveljavlja objektivno odgovornost tožene stranke. Tožena stranka je upravljalec navedene površine, gre za površino v nakupovalnem središču, ki ga dnevno obišče veliko število ljudi, zaradi česar bi morale biti te površine vzdrževane tako, da bi bile varne za uporabo. Po mnenju tožeče stranke površina v stanju, kot jo tožeča stranka zatrjuje, za uporabnike nedvomno predstavlja nevarno stvar, posebej ob upoštevanju dejstva, da oljnega madeža tudi ob potrebni in zadostni skrbnosti uporabnika zaradi njegove brezbarvnosti, ni mogoče zaznati.“ (l. št. 50).

8. Toženka se je na takšne očitke odzvala z navedbami, da je tožnica 23.3.2010, ko je prijavila škodni dogodek, navajala kot vzrok padca zgolj mokra tla; šele 1.7.2010 je podala navedbe o razlitem olju; tudi če bi bilo razlito olje, je bila lahko količina zgolj majhna (glede na navedbe tožnice, da je olje najverjetneje izteklo iz avtomobila) in bi se mu tožnica lahko izognila; da tožnica sama priznava, da je bilo parkirišče ustrezno vzdrževano; da je parkirišče veliko vsaj 10.000 m2, površina oljnega madeža je bila lahko le nekaj dm2; na parkirišču dnevno parkira več tisoč kupcev; „Neživljenjsko in pretirano bi bilo pričakovanje, da bi toženka na takšni površini, ob takšnem številu kupcev, morala nadzirati vsak del parkirišča z namenov preventive ali se na njem ne nahaja kakšen oljni madež.....da bi toženka organizirala nadzor na parkirišču tako, da bi preverjala ali je za vsakim parkiranim vozilom ostala kakšna sled oziroma madež.“ (citirano iz tč. 4 pripravljalne vloge z dne 22.5.2012).

9. Sodišče prve stopnje je kot materialnopravno podlago, uporabilo določila prvega odst. 131. člena OZ (tč. 9. obrazložitve) ter drugega odst. 6. člena OZ (tč. 15. obrazložitve). Ta pravila je uporabilo na podlagi ugotovljenih dejstev, in sicer padca tožnice zaradi oljnega madeža, ki se je nahajal v garažni hiši nakupovalnega centra E. v Mariboru; tožnici je na oljnem madežu spodrsnilo in pri tem se je telesno poškodovala. Na tej dejanski podlagi je sprejet pravni zaključek, da je toženka (kot lastnik oz. upravljalec nakupovalnega središča) odgovorna, ker:“....ni odstranila oljnega madeža oz. na drug način poskrbela za varnost kupcev, je bilo njeno ravnanje malomarno in neskrbno, saj je dopustila, da je na frekventnem delu parkirišča ostal oljni madež, ki je pomenil bistveno povečano nevarnost za zdrs. Tožena stranka bi se kot lastnica oz. upravljalka nakupovalnega centra morala zavedati, da lahko pride zaradi neprimernega in neskrbnega čiščenja parkirnega prostora do škodnega dogodka, kot v konkretnem primeru.“ (tč. 15. obrazložitve). Stališču tožnice, da je podana objektivna odgovornost toženke, pa sodišče prve stopnje ni pritrdilo (tč. 17. obrazložitve); podana je torej krivdna odgovornost toženke in tudi vzročna zveza (tč. 18. obrazložitve).

10. Sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje v delu, v katerem je kot vrsto odgovornosti uporabilo oz. utemeljijo krivdno odgovornost, glede na dejanske ugotovitve, da je tožnica padla zaradi oljnega madeža (tč. 17. obrazložitve). Glede na uvodoma obrazložena pravila materialnega prava in procesna pravila o razmejevanju trditvenega in dokaznega bremena med strankama, se krivda kot predpostavka odškodninske obveznosti domneva in je torej tožnici ni bilo potrebno zatrjevati in dokazovati, dokazno breme njenega neobstoja je namreč na toženki. Tožnica pa mora dokazati protipravnost ravnanja toženke, škodo in vzročno zvezo(1).

11. Sodišče druge stopnje meni, da tožnica v predmetni zadevi ni zadostila trditvenemu bremenu glede obstoja dejstev, ki bi utemeljila obstoj protipravnega ravnanja toženke (sklepčnost). Sodišče druge stopnje poudarja, da je tožnica utemeljevala odškodninsko obveznost toženke s sklicevanjem na obstoj objektivne odgovornosti in so bile njene trditve usmerjene v razlago, da so tla, na katerih je razlito olje, nevarna stvar. Tiste trditve, ki bi bile pomembne za presojo protipravnega ravnanja toženke, pa so ostale na ravni takšne splošnosti, da na njih ni mogoče utemeljiti obstoja navedene predpostavke. Pritožba namreč pravilno navaja, da se toženki očita opustitveno ravnanje in to z zatrjevanjem:“.... da tla parkirišča niso bila pravilno vzdrževana, saj bi toženka predmetno površino morala vzdrževati tako, da ne bi bila nevarna za uporabo in sicer tako, da bi oljni madež na njen odstranila in tako preprečila nastali škodni dogodek.“. Sodišče druge stopnje se zaveda, da je predpostavka protipravnosti (nedopustnega škodljivega dejstva) podana tudi v primerih, ko ne obstaja izrecno pravno pravilo, ki bi urejalo določen tip ravnanja (storitev ali opustitev) temveč je opredeljeno kot na „splošno nedopustno“(2). V takšnih primerih morajo sodišča, glede na okoliščine konkretnega primera, ugotoviti ali je bilo kršeno kakšno (nezapisano) pravilo ravnanja, katerega namen je zmanjševanja oz. odpravljanje nevarnosti nastanka škode. Tako sodišča v takšnih primerih določijo najprej „normo za konkretni primer“(3); njen namen je konkretizacija „splošno nedopustnega“ ravnanja napram določeni dobrini (v obravnavanem primeru posegu v telesno integriteto) z namenom zmanjševanja oz. odprave škodnih posledic(4). Pri vzpostavljanju takšnega pravila, katerega opustitev nato (lahko) pomeni protipravno ravnanje, je osnovno izhodišče, da mora tisti, ki na površini, ki mu pripada (ali zanjo odgovarja), vzpostavi promet(5), skrbeti tudi za ustrezno prometno varnost. Toda odškodninska obveznost za morebitno opustitev se lahko vzpostavi le, če je bila nevarnost ob ustrezni skrbnosti prepoznavna; upoštevati je potrebno, kateri ukrepi za zmanjševanje takšne nevarnosti so bili možni in predvidljivi, pri čemer ta dolžnost ne sme biti pretirana(6).

12. K že povzetim okoliščinam dejanskega stanja (tč. 8. obrazložitve te sodbe - površina parkirišč vsaj 10.000 m2; dnevno več tisoč kupcev z avtomobili; obseg razlitja nekaj dm2 ), je potrebno dodati še dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da je bil obravnavani škodni dogodek („padec zaradi mastnega madeža na parkirišču“):“....osamljen primer in ne za dogodek, ki bi bil na parkirišču pogost.“(citirano iz tč. 16. obrazložitve(7)).

13. Glede na povzeta materialnopravna izhodišča, upoštevaje tudi dejansko stanje (katerega izhodišče je, da je tožnica padla na oljnem madežu), sodišče druge stopnje meni, da tožnica ni zadostila trditvenemu bremenu in zato njene navedbe niso konkretizirale (substancirale) okoliščin (dejstev), na podlagi katerih bi bil utemeljen očitek protipravnega ravnanja toženke, kar gre deloma pripisati tudi njenemu zmotnemu prepričanju, da toženka odgovarja objektivno. Nekonkretizirane so ostale navedbe o tem, kako bi morala toženka vzdrževati parkirno površino ali opravljati nadzor nad njo, da bi lahko (pravočasno) opazila in odstranila oljni madež(8). Sodišče prve stopnje je v tem delu zmotno štelo, da je bilo procesno dokazno breme (že) premeščeno na toženko, ko je zapisalo:“Kot že rečeno, toženka ni uspela dokazati, da bi v konkretnem primeru bodisi ročno, bodisi strojno poskrbela za odstranitev oljnega madeža. Toženka pa tudi ni izkazala, da bi na drug ustrezen način opozorila obiskovalce nakupovalnega centra na obstoj oljnega madeža......“ (citirano iz tč. 14. obrazložitve). Toženko bi takšno procesno breme razbremenjevanja zadelo le, če bi tožnica zadostila lastnemu trditvenemu in dokaznemu bremenu ter ga prevalila na toženko, kar je že bilo pojasnjeno. Odločitev sodišča prve stopnje pomeni, da je toženka kršila (z opustitvijo) dolžnostno ravnanje (uvodoma pojasnjeno nezapisano pravno pravilo), neprestanega in neprekinjenega nadzora nad celotnim parkiriščem (tri etaže, cca 10.000 m2, ob prometu več tisoč vozil dnevno) in seveda čiščenja (ali opozarjanja na obstoj madeža v velikost nekaj dm2, na vsak način tako majhnega, da ga ni opazila niti tožnica sama). S postavitvijo takšnega pravila bi se zabrisale tudi meje med objektivno in krivdno odgovornostjo, če se kot izhodišče vzame možnost razbremenitve - če bi morala toženka neprestano in neprekinjeno opravljati nadzor nad tretjimi (obiskovalci nakupovalnega centra kot povzročitelji) potem njihova ravnanja nikoli niso nepričakovana in neodvrnljiva (drugi odst. 153. čl. OZ).

14. Pritožba pravilno opozarja tudi na stališča novejše sodne prakse, ki v primeru opustitvenega ravnanja v zvezi z mokrimi tlemi (padec v trgovini), zavrača odškodninsko obveznost(9). Sodna praksa tudi sicer postavlja v primerih opustitvenih ravnanj relativno stroge pogoje presoje (ne)obstoja predpostavk odškodninske obveznosti(10). Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je takšna sodna praksa skladna tudi s primerljivo tujo sodno prakso(11), od katere odločitev sodišča prve stopnje, kot je bilo pojasnjeno, odstopa.

15. Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbi toženke ugodilo in vmesno sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo v celoti. Kot je razvidno iz obrazložitve te sodbe, pri tem ni bilo potrebno posegati v dejansko stanje sodbe, temveč je sprememba posledica le drugačne materialnopravne razlage (tudi vprašanje sklepčnosti tožbenega zahtevka sodi vanj) (peta alineja 358. člena ZPP). Ker je bila pritožba utemeljena iz navedenega razloga, se sodišče ni opredeljevalo do vrste drugih kršitev, ki jih pritožba sicer tudi uveljavlja.

16. Sodišče prve stopnje o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje še ni odločalo, zato je sodišče druge stopnje odločilo le o stroških pritožbenega postopka. Toženka je s pritožbo uspela v celoti, zato ji je tožnica dolžna povrnitvi vse pravilno priglašene stroške pritožbenega postopka, skupaj s sodno takso za pritožbo 367,28 €, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (154., 165. in 313. čl. ZPP). Tožnica je dolžna kriti sama svoje stroške odgovora na pritožbo (154. in 165. čl. ZPP).

Op. št. (1) : Sodišče druge stopnje se zaveda, da gre za teoretično, šolsko ločevanje predvsem med predpostavkama protipravnosti in krivde, saj njun (ne)obstoj določajo ista dejstva, pri čemer gre pri krivdi za subjektiven vidik (oceno), pri protipravnosti (širše - nedopustno škodljivo dejstvo) za objektiven vidik (oceno) teh dejstev.

Op. št. (2) : Tako že Strohsack B., Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti, Ljubljana 1990, str. 23:„Glede na splošno prepoved (generalno klavzulo) je vsak dolžan vzdržati se ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo (16. člen ZOR). Že iz te prepovedi sledi, da zadošča za odškodninsko odgovornost v načelu že takšno ravnanje (storitev ali opustitev), ki je na splošno nedopustno in ni potrebno, da bi bilo s pravno normo posebej prepovedano.“.

Op. št. (3) : Pavčnik M., Argumentacija v pravu, Ljubljana 1991, str. 114-116. Op. št. (4) : V tem delu se sodišče druge stopnje sklicuje na opredelitev iz avstrijske literature, ki za takšna nezapisana pravila ravnanja uporablja različne izraze - „Verkehrssicherungspflichten; Gefahrvermeidungspflichte; Gefahrabwendungspflichten...“; podrobneje Harrer v Komentarju ODZ, par. 1295, str. 71-72. Op. št. (5) : Od tu tudi splošna in razširjena označba takšnih pravil kot pravil, ki so namenjena varstvu v prometu - Verkehrssicherungspflicten.

Op. št. (6) : Prav tam, str. 72-74. Op. št. (7) : Tudi pri presoji vprašanja soprispevka tožnice je sodišče ocenilo, da :“....oljni madeži v prostorih tožene stranke niso nekaj pričakovanega, na kar bi morali biti obiskovalci posebej pozorni.“ (tč. 16. obrazložitve sodbe).

Op. št. (8) : Le v dokaznem postopku sta priči Kostrenčič in Lipovnik izpovedovala, kako je pri toženki organizirano čiščenje parkirišča, kar je sodišče prve stopnje povzelo v tč. 14. obrazložitve.

Op. št. (9) : Tako Vrhovno sodišče RS ni problematiziralo sklopa dejstev in pravnih vprašanj v zvezi z njimi: „1) ali je druga toženka ravnala z zadostno ter s potrebno in ustrezno skrbnostjo, ki se nanaša zlasti na kupce in zagotavljanje njihove varnosti pri hoji po trgovini, ko je dopustila in tudi ni ničesar z ustrezno odzivnostjo ukrenila, ko je v trgovini po tleh na območju od blagajne do izhoda, kjer morajo hoditi vsi kupci, bil moker madež, ki je povečal zdrsnost tal do te mere, da je tožnica padla, in da sta toženi stranki posledično v celoti odgovorni za škodo, ki je nastala tožnici, ko je padla na mokrih tleh v trgovini druge toženke, ki ima zavarovano civilno odgovornost pri prvi toženki, in se je pri tem poškodovala;“ ter zavrnilo predlog za revizijo v celoti in pritrdilo sodišču druge stopnje, ki je v celoti zavrnilo odškodninski zahtevek tožnice; Sklep II DoR 267/2013 z dne 8.12.2013, v zvezi z VSL II Cp 3674/2012. Op. št. (10) : „Opustitev vzdrževanja poti sama po se bi še ne predstavlja podlage za odškodninsko odgovornost tožene stranke, oziroma ne predstavlja avtomatično tudi opustitve dolžnega ravnanja in s tem nedopustno ravnanje kot predpostavke odškodninske terjatve. Potrebno je namreč presoditi, ali pot na delu, kjer je tožnica padla, še ustreza standardom normalne pohodne površine ter, ali je poškodovani del poti bistveno odstopal od preostale pohodne površine, kar bi terjalo dodatno ukrepanje tožene stranke (oziroma upravljavca pohodne površine).“; Sodba II Ips 85/2013 z dne 6.2.2014. Op. št. (11) : „Stališče, da je podjetnik zavezan neprestano čistiti poslovne prostore, je (še posebej pri pogostem prometu) življenjsko nesprejemljivo in ga tudi praksa Vrhovnega sodišča Republike Avstrije utemeljeno zavrača.“; Harrer, str. 80.