Jedro

Pisna izjava ima naravo zasebne listine. Listina je vsak predmet, na katerem je izražena človekova misel s pisavo. Taka listina je glede na osebo izdajatelja osebna listina, saj ni javna v smislu 2. odst. 224. čl. ZPP. To dokazno sredstvo pa ZPP pozna (224. do 228. čl. ZPP).

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala, da ji tožena stranka plača odškodnino v znesku 6.400.000,00 SIT z obrestmi, ter 135.680,00 SIT z obrestmi, zavrnilo in tožnici naložilo, da toženi stranki povrne 172.997,00 SIT pravdnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v 15-ih dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo se je tožnica pritožila, uveljavlja vse pritožbene razloge ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavanje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške. Meni, da sodišče prve stopnje ne bi smelo zavrniti dokaznega predloga tožeče stranke, ta je namreč predlagala, da sodišče upošteva tudi izjavo pokojnega moža tožnice. Nepravilno utemeljuje odločitev sodišče prve stopnje z določbami 238. čl. v zv. z 239. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), nepravilna uporaba teh določb pa je vplivala na pravilnost odločitve oz. ugotovljenega dejanskega stanja. Če bi bil tožničin mož še živ, bi bila taka odločitev sodišča pravilna, ker pa zaslišanje J. Š. ni bilo več možno, bi sodišče moralo izvesti naknadno predložen dokaz. Dejstvo je, da sta bila ob nezgodi prisotna le dva očividca in ZPP v poglavju o dokazih in izvajanju dokazov ne pozna dokaznih pravil oz. omejitev, na katere se sodišče sklicuje. Nepravilno je kot prepozen zavrnjen tudi dokaz za postavitev izvedenca elektro stroke. Sodišče se sklicuje na določbo 286. čl. ZPP. Izvedenec naj bi podal mnenje glede ustrezne namestitve stikal in osvetljenosti spornega dela hodnika. Res je, da je tožnica kot vzrok nezgode navajala v tožbi neprimerno osvetljenost hodnika, toda do ogleda ni mogla vedeti, da je bila vzrok za neprimerno osvetljenost neustrezna namestitev stikal. Šele ob preizkušanju stikal se je ugotovilo, da na začetku spornega dela hodnika v smeri hoje proti avli ni nobenega stikala, ki bi omogočalo obiskovalcem, da prižgejo ali ugasnejo luči v tem delu hodnika. Tožnica torej niti možnosti, da bi osvetlila zadnji del hodnika, ni imela. Neosvetljen hodnik pa je bil poglavitni vzrok nezgode. Tudi, če bi sodišče upoštevalo zgolj izvedene dokaze, je ocena dokazov napačna, tako glede osvetlitve hodnika, kot pručke in je več ugotovitev o izpovedbah prič sodišče podalo protispisno. Tako tožnica kot svakinja sta zatrdili, da je padla, ker je v temi zadela v pručko oz. stopničke. Svakinja je ropot pručke slišala. Ni razloga, da jima sodišče ne bi verjelo. Nesporno je, da dogodka nihče razen njiju ni videl. Priča D. P., je povedala najprej, da se dogodka spominja, da na hodniku ni bilo pručke in je bil hodnik osvetljen, naknadno pa se je ugotovilo, da tega dne priče v popoldanskem času, ko se je nesreča zgodila, ni bilo v službi. Sodišče bi se moralo vprašati zaradi navedenega o verodostojnosti drugih izpovedb delavcev tožene stranke. Kljub temu ugotavlja, da sta priči G. in K. J. izpovedala, da pručke ni bilo, kar ne drži, izpovedala sta le, da je nista opazila. Priča B. G. pa niti ni vedela, po katerem hodniku se je tožnica gibala, ko je padla. Povzetek izpovedbe priče P. K., da v bolnišnici uporabljajo pručke samo na oddelku bronhoskopije, kar pa ni na tem hodniku, je prav tako sodišče protispisno povzelo, saj je ta na vprašanje pooblaščenca tožnice, kako je bilo pred leti, izpovedal, da se tega ne spominja. Na enak način je sodišče ugotovilo, da je bil hodnik dovolj osvetljen, pri čemer citira izpovedbe prič, ki so vsi delavci tožene stranke in ob dogodku niti prisotni niso bili, da so luči na hodniku vedno prižgane. Verjetno je to res, saj bi bilo sicer več nezgod, kar pa še ne pomeni, da takrat luči niso gorele, kot sta zatrdili tako tožnica kot priča O. Obe sta tudi izpovedali, da sta odhajali ob 19. uri, torej po koncu obiskov. Odločitev je zato nevzdržna.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje določbo 286. čl. ZPP pravilno uporabilo. Sama pritožba ugotavlja, da je prav zaradi neustrezne osvetljenosti hodnika tožeča stranka v tožbi trdila, da je padla in to naj bi bil vzrok nezgode. Zato ni razloga, da glede neustrezne osvetljenosti oz. ustreznosti razsvetljenosti ne bi že v tožbi oz. pravočasno do prvega naroka za glavno obravnavo predlagala tudi dokaz z izvedencem elektro stroke. Tudi, če meni, da stikala niso bila ustrezno nameščena, to še vedno spada v sklop navedb o neustreznosti razsvetlitve oz. s tem povezane nemožnosti obiskovalca, da sam zagotovi primerno osvetlitev. Sicer pa bi si tudi pritožnica hodnik, ki je namenjen obiskovalcem, lahko sama predhodno ogledala, zato ne drži, da do ogleda, ki ga je opravilo sodišče, ni mogla vedeti za neustrezno namestitev stikal. Tega dokaza ni predlagala pravočasno, zato je prvostopenjsko sodišče pravilno postopalo, ko ga kot prepoznega ni upoštevalo, saj tožnica ni izkazala, da brez svoje krivde tega dokaza pravočasno ni mogla predlagati.

Pritožbeno sodišče sicer ne more pritrditi pritožbi, da je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. tč. 339. čl. ZPP. Sodišče prve stopnje je ocenilo izpovedbi prič, ki sta sicer dobesedno res povedali, da pručke nista opazili (J., G.) in zaključilo, da iz njunih izpovedb izhaja, da tam pručke ni bilo. Tudi če sodišče prve stopnje ni ocenilo izpovedbe priče K. v delu, ko je pojasnil, da se ne spominja, kako je bilo z uporabo pručk v času obravnavane nezgode, to ni odločilno, bistveno je, da priča (in tudi ne prej navedeni priči) ni potrdila tožničinih navedb, da se je tedaj oz. sicer na tem hodniku nahajala pručka in tudi ne navedb o neosvetljenosti. Sicer pa je priča K. še izpovedala, da se na tem hodniku nikoli niso nahajali drugi stoli, razen pritrjenih. Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je zaključilo, da dejstev, na katerih je tožnica temeljila odškodninsko odgovornost toženke, tožnica ni dokazala. Utemeljeno ob tem pritožba opozarja na nepravilno uporabo določbe 238. čl. ZPP. Prvostopenjsko sodišče je odreklo izvedbo dokaza z branjem izjave prvotno predlagane priče, ki je tekom postopka, preden jo je zaslišalo, umrla, z argumentom, da tak dokaz ni predlagan skladno z določbo 238. čl. v zvezi z 239. čl. ZPP. Res mora priča po določbi 238. čl. ZPP ustno odgovarjati, in jo je torej potrebno neposredno zaslišati. Tudi ni mogoče predložene pisne izjave priče, ki ni bila neposredno zaslišana, obravnavati kot dokaz z zaslišanjem priče. Vendar pa je bil ta dokaz predlagan zato, ker je priča umrla preden jo je sodišče uspelo zaslišati. Ta pisna izjava ima naravo zasebne listine. Listina je vsak predmet, na katerem je izražena človekova misel s pisavo. Taka listina je glede na osebo izdajatelja osebna listina, saj ni javna v smislu 2. odst. 224. čl. ZPP. To dokazno sredstvo pa ZPP pozna (224. do 228. čl. ZPP). Stranka ima načelno pravico, da sodišče predlagane dokaze izvede, gre za tožnico, na kateri je, kot pravilno poudarja prvostopenjsko sodišče, dokazno breme, da dokaže, da je toženkina opustitev potrebnih ukrepov za varnost obiskovalcev vzrok za padec in nastalo škodo, torej tudi, da je bil tedaj hodnik neustrezno osvetljen in je tožnica zato (in zaradi pručke) padla. Ker torej, glede na postopkovna pravila, na katera pritožba utemeljeno opozarja, prvostopenjsko sodišče ni imelo razloga, da izvedbo tega predlaganega dokaza zavrne, je navedena postopkovna kršitev lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (1. odst. 339. čl. ZPP), zaradi te kršitve obstoji dvom v pravilno ugotovljeno dejansko stanje, ter je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo prvostopenjskega sodišča razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. čl. ZPP). Napotki za nadaljnje postopanje so razvidni že iz zgornje obrazložitve.

Ker je sodba sodišča prve stopnje razveljavljena, je sodišče druge stopnje razveljavilo tudi stroškovno odločbo in odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke pridržalo za končno odločbo (3. tč. 365. čl. ZPP).