Jedro

Čeprav izvedenec za preiskavo pisav in dokumentov v mnenju navaja, da je sporni material tak, da ne omogoča preiskave in podaje mnenja ter da ni mogoče niti potrditi niti ovreči predpostavke, da je primerjalno gradivo napisala ista oseba kot sporno, zgolj takšno mnenje ne more omajati zaključka sodišča prve stopnje, da je bil preizkus alkoholiziranosti odrejen obdolžencu in da je prav on podpisal zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti.

Izrek

Pritožba obdolženega R.P. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi mora kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Piranu je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi R.P. odgovoren za prekršek po petem odstavku 130. čl. ZVCP-1. Na podlagi določbe d. tč. četrtega odstavka v zvezi z določbo petega odstavka 130. čl. ZVCP-1 in ob uporabi tretjega odstavka 22. čl. Zakona o prekrških (dalje ZP-1) ,mu je sodišče prve stopnje izreklo globo 501,00 EUR in 18 kazenskih točk s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja za prekršek, storjen z motornim vozilom B kategorije, za vse kategorije motornih vozil, za katere je imel obdolženi dovoljenje, ko je storil prekršek, s katerim je dosegel predpisano število kazenskih točk. Sodišče prve stopnje je še sklenilo, da mora obdolženi plačati sodno takso, ki bo odmerjena naknadno s plačilnim nalogom in stroške sodnega izvedenca za preiskavo dokumentov, rokopisov in podpisov, v znesku 204,16 EUR.

Proti takšni sodbi je obdolženčev zagovornik vložil pritožbo zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvene kršitve pravil postopka o prekršku, odločitve o sankcijah in stroških postopka ter zaradi kršitve domneve nedolžnosti, torej iz razlogov po 1., 3. in 4. tč. 154. čl. ZP-1 ter zaradi kršitve 27. čl. Ustave Republike Slovenije. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se pritožnika oprosti očitanega mu prekrška, podrejeno pa predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni v delu o izrečenih sankcijah, ki naj jih omili, in stroških postopka, katerih plačila naj ga sodišče oprosti, še podrejeno pa sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Višje sodišče je v preizkusu izpodbijane sodbe, ki ga je opravilo v okviru pritožbenih navedb, ugotovilo, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno ugotovilo. Dokazno oceno je sprejelo v skladu z določbami 133. čl. ZP-1, kar pomeni, da je vestno pretehtalo vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi ter na podlagi takšne presoje s potrebno stopnjo gotovosti ugotovilo, da je prav obdolženi storil očitani prekršek in je zanj tudi odgovoren. Obdolženi se sicer res vseskozi zagovarja, da on ni bil voznik, vendar je podlaga za obdolžilni predlog, poleg zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, osebna zaznava policistov A.H. in D.M. Sodišče je navedlo prepričljive razloge, zakaj obdolženčevega zagovora ne sprejema, s tem pa tudi ne izpovedi prič B.F. in S.H., ki pritrjujeta obdolženčevemu zagovoru glede trditve, da on v času prekrška ni bil voznik osebnega avtomobila. Čeprav je F. ob zaslišanju na sodišču prve stopnje izjavil, da je bil v obravnavani zadevi on voznik, temu sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo. Trdil je namreč, da je v rubriki preizkušanec on podpisal zapisnik o preizkusu z alkotestom, vendar sta si, kot navaja že sodišče prve stopnje, njegov podpis na zapisniku, ko je bil zaslišan kot priča (na list. št. 28 in 29 spisa) in zapisniku o preizkusu z alkotestom, že na pogled tako različna, da ne more biti nikakršnega dvoma, da na zapisniku o preizkusu alkoholiziranosti ni podpisa te priče. K temu višje sodišče le še dodaja, da je iz zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom (na list. št. 3 spisa) razvidno, da je v zapisniku kot voznik osebnega avtomobila navedena oseba z osebnimi podatki obdolženca ter da je bila po končanem postopku preizkušancu vročena kopija zapisnika. Očitno je torej, da so bili v zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti vpisani podatki osebe, katere identiteta je bila na kraju ugotovljena. Čeprav izvedenec za preiskavo pisav in dokumentov v mnenju navaja, da je sporni material tak, da ne omogoča preiskave in podaje mnenja ter da ni mogoče niti potrditi niti ovreči predpostavke, da je primerjalno gradivo napisala ista oseba kot sporno (na listovni št. 35 do 38 spisa), zgolj takšno mnenje ne more omajati zaključka sodišča prve stopnje, da je bil preizkus alkoholiziranosti odrejen obdolžencu in da je prav on podpisal zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti. Ob že navedenem glede podpisa F., namreč tudi ni verjetno, da bi policist dal zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti v podpis komu drugemu kot tistemu, ki je preizkus opravil. Res je sicer, da se policista ob podajanju izpovedi na sodišču konkretnega dogodka nista spominjala in sta potrdila zgolj tisto kar je bilo navedeno v obdolžilnem predlogu, vendar to teže njune izpovedi ne zmanjšuje. H. je bil namreč zaslišan šele poldrugo leto po prekršku, M. pa več kot tri leta po prekršku, zato je glede na naravo njunega dela, logično, da se podrobnosti ne spominjata. Nobeden od njiju ne dopušča možnosti, da bi prišlo do zmote o tem, kdo je bil v konkretnem primeru voznik vozila niti o tem kdo je opravil preizkus alkoholiziranosti. Prepričanje, da je bil prav obdolženi storilec prekrška, je utemeljeno tudi na njegovem zagovoru, iz katerega je razvidno, da so bili policisti že ob obravnavanju prekrška prepričani, da je vozilo vozil prav on, čeprav je že takrat zatrjeval, da on ni bil voznik, na kraju pa so bili prisotni tudi potniki v vozilu. Že to kaže, da so bili policisti ob obravnavanju prekrška že od samega začetka prepričani, da je bil voznik prav obdolženi in ne morda kdo drug. Zato je zatrjevanje, da je vozila druga oseba, moč oceniti zgolj kot neprepričljiv način obrambe.

Zagovornik tudi očita, da je sodišče prve stopnje „zagrešilo bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz 8. tč. prvega odstavka 155. čl. ZP-1, saj sodba nima razlogov o tem, zakaj sodišče pri svoji odločitvi ni upoštevalo izpovedi priče H..“ V spisu ni podatkov o tej priči niti o čem naj bi ta priča izpovedala, čeprav pritožnik (v predzadnjem odstavku na drugi strani pritožbe) navaja, da je sodišče v obrazložitvi sodbe povzelo izpoved te priče. Ker iz sodbe ne izhaja, da bi sodišče povzemalo kakršnokoli izpoved osebe s takim priimkom, je pritožbeni očitek s tem v zvezi neutemeljen.

Glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na odmero sankcije, pa višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje obdolžencu globo izreklo na spodnji meji predpisane za obravnavani prekršek v času storitve, ter predpisane stranske sankcije. Sodišče prve stopnje je ob izreku sankcij presojalo tudi obdolženčeve premoženjske razmere, kot tudi obveznosti, ki jih ima do drugih, in sicer, da mora skrbeti za dva mladoletna otroka. Okoliščine, ki jih obdolženi navaja, to je slabo premoženjsko stanje, obveznost za vzdrževanje mladoletnih otrok ter stroški, ki bodo nastali zaradi ponovne pridobitve vozniškega dovoljenja, po presoji višjega sodišča niso takšne posebne olajševalne okoliščine, ki bi narekovale izrek omiljene sankcije. Obdolženi je namreč storil prekršek, ki ga je zakonodajalec uvrstil med najtežje prekrške zoper varnost cestnega prometa. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je imel obdolženi kot voznik osebnega avtomobila v cestnem prometu v organizmu najmanj 0,90 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka. To pa je koncentracija alkohola v organizmu, ki precej presega mejo (0,71 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka), nad katero se vozniku poleg globe izreče tudi 18 kazenskih točk, saj je dokazano, da je takšen voznik nesposoben za varno vožnjo. Nevarnosti, ki jo za druge udeležence v cestnem prometu predstavlja voznik, ki vozi pod vplivom alkohola, pa ne odtehtajo težave, ki jih utegne obdolženi imeti, ker bo začasno, do ponovne pridobitve vozniškega dovoljenja, izločen iz prometa kot voznik motornih vozil. Glede na navedeno so po presoji višjega sodišča izrečene sankcije primerne teži prekrška in stopnji obdolženčeve odgovornosti (očita se mu, da je prekršek storil z direktnim naklepom).

Ker obdolženčeva pritožba ni utemeljena, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo nobene od kršitev, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (159. čl. ZP-1), jo je višje sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (tretji odstavek 163. čl. ZP-1).

Ker obdolženi s pritožbo ni uspel, mora na podlagi prvega odstavka 147. čl. ZP-1 v zvezi z določbami 143. in 144. čl. ZP-1 kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso, ki se odmeri po tarifnih št. 8111, 8114 in 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1).