Jedro

Skopotrditveno gradivo tožene stranke ni narekovalo obširnejših razlogov od tistih, ki so v izpodbijani sodbi. Le ta vsebuje odločilno ugotovitev, ki utemeljuje toženčevo nezmanjšano odgovornost za škodni dogodek, to je, da tožnik na prisotnost toženčeve žene na kraju dogodka ni reagiral. Kršitev iz 14. točke 2. odst. 339. čl. zato ni podana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da mora toženec plačati tožniku odškodnino v višini 550.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.8.1999 dalje do plačila in mu povrniti 186.796,69 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.8.1999 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Proti obsodilnemu delu navedene sodbe se je po odvetniku pritožila tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožnik kljub temu, da je vedel, da toženec brani vožnje po svoji parceli, zgolj zaradi izzivanja najel M., da sta opravila vožnjo po sporni služnostni poti.

Pri tem je z besedami izzival toženca, ogrožal njegovo ženo, zaradi česar je tožencu prekipelo in je reagiral. V izpodbijani sodbi ni razlogov o odločilnih dejstvih v tej smeri. Ni ocenjena izpovedba toženčeve žene v spisu K 51/97. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka v smislu 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP.

Ta očitek velja tudi za ugotavljanje teže tožnikove poškodbe. Tožnik je že takoj po vrnitvi iz bolnišnice krmil konje, čistil gnoj, jahal konje in rekreacijsko tekel. Če bi trpel bolečine in nelagodnosti, tega ne bi mogel. V zvezi s tem sodišče ni ocenilo izpovedbe priče J. O.. Odškodnina za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti v višini 450.000,00 SIT je previsoka. Intenziteta poškodbe ni bila takšna, da bi opravičevala strah za izid zdravljenja. Napačna je tudi odločitev o pravdnih stroških, saj je treba v tožnikovo breme šteti tudi umik tožbe v znesku 800.000,00 SIT.

Pritožba ni utemeljena.

Uvodoma je treba poudariti, da se je tožena stranka v zvezi s temeljem tožbenega zahtevka v odgovoru na tožbo omejila na navedbo, da je toženec branil svojo ženo, ravnal pa je tudi v strahu, saj je tožnik karateist. Pri tem ni predlagala, naj se neposredno izvede kateri izmed dokazov, ki so že bili izvedeni v kazenskem postopku opr. št. K 51/97. Takšno skopotrditveno gradivo tožene stranke ni narekovalo obširnejših razlogov od tistih, ki so v izpodbijani sodbi.

Le ta vsebuje odločilno ugotovitev, ki utemeljuje toženčevo nezmanjšano odgovornost za škodni dogodek, to je, da tožnik na prisotnost toženčeve žene na kraju dogodka ni reagiral. Pritožbena navedba, da je tožnik zaradi izzivanja najel M. M., pa predstavlja nedopustno novoto, ki je pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati (1. odst. 337. čl. ZPP).

Prav tako ne predstavlja takšne pomanjkljivosti, zaradi katere se sodba ne more preizkusiti (14. točka 2. odst. 339. čl. ZPP), opustitev dokazne ocene izpovedi J. O.. Omenjena priča je namreč o zdravstvenem stanju tožeče stranke izpovedala vsebinsko enako kot sam tožnik, na podlagi česar je sodišče prve stopnje sklenilo, da poškodba oškodovanca ni resneje ovirala oz. zaradi nje ni bilo ogroženo njegovo zdravje in počutje. Pri oceni intenzivnosti in trajanja tožnikovih telesnih bolečin pa se je v celoti oprlo na izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke dr. F. D., ki ga tožena stranka ni skušala ovreči. Pri odmeri pravične denarne odškodnine za negmotno škodo je sodišče vezano na merila iz 200. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR.

Ta pa so stopnja telesnih bolečin in strahu in njihovo trajanje (1. odst. 200. čl. ZOR) ter pomen prizadete dobrine, pri čemer odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive za njeno naravo in družbenim namenom (2. odst. 200. čl. ZOR). Glede na navedena merila poteka odmera odškodnine na dveh ravneh: konkretni in abstraktni. To pomeni, da je treba pri določitvi odškodnine upoštevati intenzivnost in trajanje telesnih bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo te bolečine omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina določena objektivno, in sicer glede na razmere med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in glede na primerjavo z odškodninami za primerljivo škodo.

Vse te okoliščine je sodišče prve stopnje upoštevalo, zato pritožbeno sodišče ne more slediti trditvam tožene stranke, da je odškodnina za telesne bolečine in strah prisojena v previsokem znesku. Ob dejanskih ugotovitvah o vrsti poškodb tožeče stranke, trajanju in intenziteti telesnih bolečin ter nevšečnostih med zdravljenjem, je znesek 450.000,00 SIT tudi po oceni pritožbenega sodišča primerna odškodnina za njegove telesne bolečine. Čeprav skuša tožena stranka minimalizirati tožnikove poškodbe, ni mogoče mimo dejstva, da primer po Fischerjevem sistemu razvrstitve spada med srednje hude primere, nenazadnje pa je bila tožnikova poškodba v kazenskopravnem smislu opredeljena kot huda telesna poškodba.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnik utrpel strah take stopnje, ki predstavlja podlago za priznanje denarne odškodnine. Stopnja intenzivnosti in s tem upoštevnosti glede na pravni standard zaskrbljenosti v zvezi z zdravljenjem se zagotovo spreminja v soodvisnosti glede na poškodovani organ in zaplete pri zdravljenju. Ko se je tožnik zbistril, je bil upravičeno v strahu, da ima resnejše poškodbe vratne hrbtenice. Zdravljenje poškodb zaradi kasneje ugotovljenega preloma trnastega odrastka na vretencu ni potekalo po pričakovanjih.

Upoštevajoč še osebne lastnosti na strani oškodovanca, ki je aktiven športnik, ne more biti nobenega dvoma, da je bil strah v konkretnem primeru take stopnje, da je ustvaril pri tožniku posebno duševno stanje in porušil njegovo duševno ravnovesje do take mere, ki presega doživljanje zaskrbljenosti povprečne stopnje. Odškodnina v višini 100.000,00 SIT je zato primerna.

Pravilna je tudi odločitev o pravdnih stroških. Ker zaradi umaknjenega dela tožbenega zahtevka posebni stroški niso nastali, se sodišče prve stopnje ni oprlo na določilo 1. odst. 158. čl. ZPP, ampak je kot pravno podlago za odločanje pravilno uporabilo 3. odst. 154. čl. ZPP.

Ker niso podani ne uveljavljani pritožbeni razlogi, ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Stroškovni izrek temelji na določilu 1. odst. 165. čl. ZPP.