Jedro

Zavarovalna vsota se pri prostovoljnem življenjskem zavarovanju ne valorizira, če to ni dogovorjeno v polici ali zavarovalnih pogojih.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 12.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 23.11.1991 dalje do plačila, medtem ko je višji tožbeni zahtevek zavrnilo. V zvezi s slednjo odločitvijo je ugotovilo, da ni ne pogodbene ne zakonske podlage za valorizacijo zavarovalne vsote, po drugi strani pa, da gre pri tožnici za 40-odstotno invalidnost. Tožena stranka je v celoti izpolnila svoje obveznosti iz naslova zamudnih obresti. Toženi stranki je naložilo naj poravna tožeči stranki še 24.345,00 SIT pravdnih stroškov.

Pritožbi obeh strank je pritožbeno sodišče zavrnilo izvzemši del pritožbe tožene stranke, ki se nanaša na plačilo pravdnih stroškov, katerih prisojeni znesek je znižalo na 6.177,00 SIT. Zavzelo je stališče, da je ob ocenah dveh zdravnikov, da gre za 20 stopinj omejeno gibljivost tožničinega kolenskega sklepa sodišče moglo samo z uporabo tabel določiti matematično sredino, se pravi 5-odstotno invalidnost od možnih 10%; da valorizacije ne omogočajo pogoji za življenjsko zavarovanje in da tožeči stranki ne gredo obresti od zgodnejšega datuma, ker ni poprej zahtevala izplačila predujma.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava vlaga revizijo proti sodbi in sklepu tožeča stranka, ki predlaga vrhovnemu sodišču, naj sodbo spremeni tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodilo v celoti skupaj s pravdnimi stroški, ali pa naj obe sodbi v zavrnilnem delu razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje. Trdi, da je bilo že konec decembra 1990 gotovo in toženi stranki znano, da gre pri tožnici za 30-odstotno invalidnost in bi morala že takrat izplačati nesporni delež zavarovalne vsote. Tožena stranka je čakala, da so pretekli vsi roki in je tako prišla v plačilno zamudo. Odgovarja z zamudo tudi odškodninsko po drugem odstavku 278. člena v zvezi s 185. in 190. členom zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ 29/78 in 57/89 - ZOR). Zmotna je ugotovitev, da gre pri tožnici le za 40-odstotno invalidnost. Po pojasnilu sodnega izvedenca je sprejemljivo, da se tožnici prizna 10-odstotno invalidnost (in ne 5) zaradi omejene gibljivosti kolenskega sklepa. Sodišče je prezrlo dodatno klavzulo k polici življenjskega zavarovanja po kateri se vsako leto 1.4. in 1.10. zviša zavarovalna vsota za doživetje in zavarovalna vsota dodatnega nezgodnega zavarovanja ter mesečna premija, tožena stranka pa je sama navedla, da se premije življenjskega zavarovanja z dodatnim nezgodnim zavarovanjem valorizirajo 1.4.1991 za 47 % in 1.10.1991 za 25 %. Od premalo izplačanega zneska se mora opraviti nadaljnja valorizacija oziroma v najslabšem primeru obrestovanje po prvem odstavku 277. člena ZOR. Zmotna uporaba materialnega prava je tudi posledica zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, vendar ta nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, vendar se to o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Ob dejanskih ugotovitvah prvega, ki jih kot pravilne sprejema tudi drugo sodišče, da je tožeča stranka z dopisom 14.12.1992 toženi stranki samo opisala svoje poškodbe, zahtevala plačilo dogovorjene vsote, ni pa izkazala, da bi predložila zdravstveno dokumentacijo; nadalje, da z dopisom 11.5.1991 ni zahtevala plačila zavarovalne vsote in hkrati izjavila, da zdravljenje še ni končano in da je tožena stranka šele 6.11.1991 prejela izvedensko mnenje, ter ob tem, da sta izvedenec in izvedena priča pojasnila, da decembra 1990 še ni bilo mogoče dokončno ugotoviti nobene izmed posledic, se pokaže kot pravilna materialnopravna odločitev, da ob koncu decembra 1990 še ni bilo pogojev niti za izplačilo nespornega dela obveznosti tožene stranke kot predujma (drugi odstavek 919. člena ZOR in tretji odstavek 14. člena splošnih pogojev tožene stranke za življenjsko zavarovanje - ŽZ 90). Skratka, tožena stranka ob takšnem stanju stvari objektivno gledano ni mogla ob koncu leta 1990 ugotoviti obstoja in zneska svoje obveznosti. Po tem datumu bi bile sicer ugotovljive posamezne okvare, vendar tožeča stranka, kot je bilo dognano, toženi še ni predložila zdravstvene dokumentacije, zaradi česar se pokažejo kot neutemeljene trditve o tem, kaj je in kdaj je bilo znano o posameznih invalidnostih tožnice.

Zavrniti je potrebno revizijsko trditev, da tožena stranka odgovarja tudi odškodninsko, saj takšnega zahtevka tožeča stranka sploh ni postavila, niti ni postavljenega zahtevka utemeljevala na odškodninski podlagi. S to revizijsko trditvijo skuša revidentka spremeniti istovetnost tožbenega zahtevka, kar pomeni spremembo tožbe (prvi odstavek 191. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP), ki pa je dovoljena le do konca glavne obravnave (prvi odstavek 190. člena ZPP).

Del revizije, ki izpodbija ugotovljeno stopnjo tožničine invalidnosti, se spušča v dejanski stan, saj pomeni ugotavljanje stopnje invalidnosti izključno reševanje dejanskega vprašanja, in to s pomočjo izvedenca. Revizije pa ni mogoče vložiti zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Sodišče ni prav nič prezrlo valorizacijske klavzule kot dodatka k polici življenjskega zavarovanja, saj se obrazložitvi tako izpodbijane kot tudi prvostopne sodbe ukvarjata s tem vprašanjem in pravilno ugotavljata, da ni pravne podlage za valorizacijo zavarovalne vsote. Zakon predpisuje, da se v pogodbah o življenjskem in nezgodnem zavarovanju določi višina zavarovalne vsote, ki jo mora zavarovalnica plačati, če nastane zavarovalni primer, v polici (942. člen ZOR), v že navedenih splošnih pogojih ZŽ 90 kot sestavnem delu zavarovalne police pa je določeno, da jamči zavarovalna skupnost pri povečanju ali zmanjšanju premije med trajanjem zavarovanja po novih zavarovalnih vsotah od 0,00 ure tistega dne, ki je na polici z dodatkom naveden kot začetek spremembe (5. točka drugega odstavka 20. člena pogojev). Do takšnih sprememb zavarovalne vsote v polici v tem primeru ni prišlo in zato tožena stranka tudi ni dolžna izplačati višje kot dogovorjene vsote za nezgodni zavarovalni primer. Ta se je pripetil še preden bi lahko prišlo do zvišanja zavarovalne vsote in seveda hkrati zvišanja mesečne premije po predloženih "klavzulah in dodatkih" k splošnim pogojem ZŽ 90. Če pa misli tožeča stranka, da je upravičena do zavarovalne vsote, kakršna naj bi bila po njenih zviševanjih v času izplačila ali sodne odločbe, ji tudi ni mogoče pritrditi glede na vse povedano. K temu velja dodati, da gre v tem primeru za prostovoljno zavarovanje pod pogoji, ki jih postavlja zavarovalnica, sklenitelj zavarovanja pa jih sprejme. Res je lahko zavezanec zaradi inflacije prizadet ob izplačilu zavarovalne vsote, zlasti ko gre za večji časovni razmik med nastankom zavarovalnega primera in izplačilom zavarovalne vsote (tudi zaradi dolgotrajnega zdravljenja, kar je očitno uvidela tudi tožena stranka, ko je po lastni pobudi izplačala obresti od časa nezgode do izplačila in s tem do neke mere kompenzirala prikrajšanje). Vendar, pri osebnem zavarovanju, če zavarovalni pogoji tega ne določajo, zakonski predpisi ne omogočajo valorizacije zavarovalnih vsot na dan njihovega plačila ali sodne odločbe.

Ni torej podan uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in ker tudi ne gre za procesno kršitev, na katero pazi sodišče po uradni dolžnosti, je revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).