Jedro

Tožnik utemeljuje revizijo s ponovnim poudarjanjem okoliščin, ki naj bi po njegovem mnenju upravičevale odškodnino v zahtevanih zneskih. Tak način uveljavljanja zmotne uporabe materialnega prava je jalov, čim se izkaže, da so bila vsa dejstva upoštevana že v pravnomočni sodbi.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v odločitvi o glavni stvari tako spremeni, da se ob delni ugoditvi tožnikovi pritožbi sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka mora tožeči stranki plačati še 557.13 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zmanjšanimi za temeljno obrestno mero od 1.1.2002 do 27.6.2003, od 28.6.2003 do plačila pa v višini predpisane obrestne mere, v 15 dneh.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 15.500,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v 15 dneh."

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti 28,50 EUR stroškov revizijskega postopka v 15 dneh, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od 16. dne od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

Tožnik se je dne 6.6.1999 telesno poškodoval kot delavec zavarovanca tožene stranke pri delu na delovnem mestu. Pri tem je utrpel kostnohrustančni zlom glavice 3. dlančnice z odprtim sklepom, raztrgano rano hrbtišča leve roke ter delno raztrganino kite iztegovalke za 3. prst leve roke, zaradi česar mu je bila s pravnomočno sodbo prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 2.866.490 SIT (1.200.000 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 1.400.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, 200.000 SIT za strah in 66.490 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti), od česar je sodišče odštelo revaloriziran, že plačan znesek iz tega naslova (2.866.490 SIT), medtem ko je bil v presežku (za 1.583.510 SIT) tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine zavrnjen.

Revizijo je tožnik vložil glede višine prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo, in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Za vsako od ugotovljenih oblik nepremoženjske škode bi mu morale biti po njegovem mnenju priznane odškodnine v višini posamično vtoževanih zneskov, ki v celoti ustrezajo teži poškodb in ugotovljenim posledicam. Tožnik sicer v reviziji ponovno niza ločeno po posamičnih oblikah nepremoženjske škode vse tiste okoliščine, ki po njegovem mnenju upravičujejo odškodnino v celotnih zahtevanih zneskih in ki jih sodišči prve in druge stopnje nista v zadostni meri upoštevali. V zvezi z odmero odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti še dodatno izpostavlja, da sodišči dejansko sploh nista odmerili odškodnine zanjo, temveč le odšteli že prisojene zneske odškodnin za ostale oblike nepremoženjske škode od že plačane valorizirane akontacije. Predlaga obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo pravnomočne sodbe, to je ugoditev zahtevku za plačilo odškodnine v celoti.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (UR.l. RS 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je delno utemeljena.

V reviziji uveljavljen revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo o obsegu pripadajočih denarnih odškodnin za posamične oblike nepremoženjske škode tožnik utemeljuje s ponovnim poudarjanjem okoliščin, ki naj bi po njegovem mnenju upravičevale odškodnino v vtoževanih zneskih. Tak način uveljavljanja revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava je jalov, čim se izkaže, da so bila vsa revizijsko nanizana in pravno relevantna dejstva, obstoj katerih je v sodbah sodišč prve in druge stopnje neizpodbojno ugotovljen (tretji odstavek 370. člena ZPP), ustrezno in pravilno upoštevana že v pravnomočni sodbi. Odmera odškodnine ne more le odraziti oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih škodnih posledic za vsakič konkretno obravnavanega oškodovanca tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih pokaže, da je bilo to načelo ob odmeri odškodnine za telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in strahu pravilno upoštevano. Rezultat te primerjave potrjuje primerno umeščenost tožniku pravnomočno prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za navedene oblike nepremoženjske škode.

Utemeljen pa je revizijski očitek glede odmere odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti. V zvezi s tem revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje sicer pravilno ugotovili objektivni in subjektivni element kot predpostavki za obstoj skaženosti ("da ima tožnik na prstu brazgotino ter okrivljen prst in da pri tem trpi, ker ga drugi gledajo in sprašujejo, kaj je s prstom"), vendar pa dejansko nista odmerili pravične odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti v skladu z zgoraj navedenimi načeli. Odškodnino sta namreč preprosto določili na podlagi računske operacije, in sicer tako, da sta od že plačane valorizirane akontacije odšteli že odmerjene odškodnine za ostale oblike nepremoženjske škode, kar je ostalo, pa določili kot primerno odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti. Da je tako, potrjuje tudi znesek prisojene odškodnine, ki sta ga sodišči prve in druge stopnje "določili" v višini 277 EUR.

Glede na povedano je revizijsko sodišče odmerilo odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti skladno z že zgoraj navedenima načeloma, tožniku prisodilo odškodnino v višini 834.59 EUR in ustrezno spremenilo sodbo sodišča druge stopnje (1. odstavek 380. člena ZPP). Ker je tožnik za duševne bolečine zaradi skaženosti že dobil izplačano 277.46 EUR, mu mora tožena stranka plačati še 557.13 EUR.

V ostalem je bilo treba po določbi 378. člena ZPP revizijo zavrniti.

Delna sprememba izpodbijane sodbe ima za posledico tudi ponovno odločitev o pravdnih stroških (2. odstavek 165. člen ZPP). Pri tem revizijsko sodišče ni posegalo v odločitev o višini pravdnih stroškov, ki so bili tožeči stranki prisojeni za postopek pred sodiščem prve in druge stopnje. Delna ugoditev reviziji namreč na to odločitev ni bistveno vplivala, saj je tožeča stranka uspela zgolj z minimalnim delom zahtevka (manj kot 5% gledano od celotnega zahtevka).

Tožena stranka pa mora tožeči stranki v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP povrniti ustrezen delež stroškov revizijskega postopka, ki v celoti znašajo 339,70 EUR (predstavljajo nagrado odvetniku za sestavo revizije, poročilo odvetnika stranki o uspehu revizije in davek na dodano vrednost), 8.4% pa 28.50 EUR (tolikšen je bil uspeh tožnika v reviziji). Stroški so odmerjeni v skladu z odvetniško tarifo. Revizijsko sodišče je na podlagi drugega odstavka 313. člena ZPP določilo tudi rok za izpolnitev obveznosti plačila revizijskih stroškov in začetek teka zamude pri njihovem plačilu.