Jedro

Pravica iz člena 39(1) Listine EU o temeljnih pravicah v povezavi s členom 21(1) Listine EU o temeljnih pravicah ter 29. člena MKPI ni absolutna pravica, ampak jo je v skladu z določbo člena 52(1) Listine EU o temeljnih pravicah mogoče omejiti, če je to predpisano z zakonom in je spoštovana bistvena vsebina pravice, če je omejitev potrebna in dejansko ustreza ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija in če so omejitve potrebne zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih, pri čemer je v konkretnem primeru važno tudi, da so omejitve za vse državljane EU enake. Tak razlog za omejitev je nepravdno sodišče v zadevi N 124/2011 ugotovilo; ali je ta razlog nepravdno sodišče ugotovilo na pravilen način in v skladu s prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, pravom EU in MKPI, pa ni bilo stvar odločanja v upravnem postopku pred toženo stranko, niti ni to stvar presoje Upravnega sodišča v tem sporu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Krško na podlagi 17. in 18. člena Zakona o evidenci volilne pravice (Uradni list RS, št. 98/13; v nadaljevanju ZEVP-2) na zahtevo stranke A.A., ki jo zastopata zakonita zastopnika B.B. in C.C., odločila, da se zahteva A.A., roj. ...2. 1992, s stalnim prebivališčem na naslovu Č., za vpis v evidenco volilne pravice in za vpis v volilni imenik za volitve poslank in poslancev v Evropski parlament ter za bodoče lokalne volitve z dne 10. 5. 2019, zavrne.

2. V obrazložitvi akta je navedeno, da iz zahtevka izhaja, da želi A.A. volilno pravico uživati neposredno na podlagi 43. člena Ustave Republike Slovenije, 29. člena Mednarodne konvencije o pravicah invalidov in zlasti primarnega prava EU, ki v tem primeru brez vsakega dvoma neposredno učinkuje, zato so tudi diskriminatorne določbe drugega odstavka 7. člena Zakona o volitvah v državni zbor (Uradni list RS, št. 109/06 - uradno prečiščeno besedilo, 54/07 - odI. US in 23/17; v nadaljevanju ZVDZ), v zvezi z 10. členom Zakona o volitvah poslancev iz Republike Slovenije v Evropski parlament (Uradni list RS, št. 40/04 - uradno prečiščeno besedilo, 41/07 - ZVRK, 109/09, 9/14 in 59/17; v nadaljevanju: ZVPEP), kot tudi sodne odločbe, ki so ji v preteklosti skušale to pravico odvzeti brez pravne moči. V dopolnitvi zahtevka stranka navaja, da vprašanje glede učinka 2. točke izreka sklepa sodišča v Krškem, št. N 124/2011-11 z dne 27. 2. 2012, o odvzemu pravice voliti in biti voljena ni bistveno, saj pravilna razlaga učinka domače in hkrati tuje zakonodaje EU ne učinkuje negativno na njeno volilno pravico za evropske volitve, v tem pa je situacija bistveno drugačna kot glede vprašanja, ali ima pravico uresničevati volilno pravico za volitve v Državni zbor. Zahteva, da se določba prvega odstavka 10. člena ZVPEP razlaga Ustavi in pravu EU, predvsem pa njenim pravicam, prijazno. Stranka navaja, da so poleg nje prizadeti še številni drugi državljani z vpisi podatkov o sodnih odločitvah v evidenco volilne pravice in da je treba diskriminatorni del učinkovanja ZVDZ v povezavi z ZVPEP prezreti ter da nikakor niso dolžna šele sodišča preprečevati ekscesov zakonodajne veje oblasti, kadar ti nasprotujejo pravu EU.

3. Organ se v izpodbijani odločbi sklicuje na drugi odstavek 17. člena ZEVP-2, 4. člen ter 13. člen in prvi odstavek 18. člena ZEVP-2. Upravni organ je po prejemu vloge opravil vpogled v matični register in arhiv k matičnemu registru ter v evidenco volilne pravice. Z vpogledom je bilo ugotovljeno, da je A.A. kot državljanka Republike Slovenije vpisana v evidenco volilne pravice s pravilnimi podatki in da je v evidenci volilne pravice pri njej zaveden tudi vpis podatka o odvzemu volilne pravice v celoti, ki je bil opravljen na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Krškem, št. N124/2011 z dne 27. 2. 2012. Podlaga za vpis odvzema volilne pravice A.A. v evidenci volilne pravice je bila 2. točka izreka zgoraj navedenega sklepa nepravdnega sodišča, pravnomočnega dne 16. 3. 2012, ki je o volilni pravici odločilo skladno z določili ZVDZ. Sklicuje se na 7. člen ZVDZ.

4. Volilni imeniki se na podlagi ZEVP-2 sestavijo na podlagi podatkov, ki so v evidenci volilne pravice za vsake volitve oz. glasovanje (20. člen), ob tem pa se, glede na vrsto volitev oziroma glasovanja upoštevajo sistemski zakoni, ki urejajo posamezno vrsto glasovanja (Zakon o volitvah v Državni zbor, Zakon o volitvah predsednika republike, Zakon o volitvah poslancev iz Republike Slovenije v Evropski parlament, Zakon o lokalnih volitvah, Zakon o referendumu in o ljudski iniciativi). Posamezen sistemski zakon namreč določa tudi, kdo ima volilno pravico.

5. ZVPEP v 7. členu določa, da se glede vprašanj, ki s tem zakonom niso posebej urejena, smiselno uporabljajo določbe ZVDZ. V skladu z 10. členom ZVPEP pa ima pravico voliti poslanca v Evropskem parlamentu državljanka oziroma državljan Republike Slovenije, ki ima pravico voliti poslanca Državnega zbora.

6. Upravni organ je skladno s 7., 9. in 146. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) povabil B.B. in C.C., zakonita zastopnika A.A., na seznanitev s postopkom pred izdajo odločbe. Imenovana sta se vabilu odzvala dne 15. 5. 2019. Seznanjena sta bila z vsemi zgoraj navedenimi dejstvi in z zakonskimi določbami. Izjavila sta, da se po izdanem citiranem sklepu sodišča, ki je bil podlaga za odvzem volilne pravice A.A., niso v zvezi z njeno volilno pravico več obrnili na sodišče glede pridobitve volilne pravice, čeprav menita, da je A.A. sposobna razumeti pomen, namen in učinek volitev, kljub njenemu stanju, cerebralni paralizi in zmerni duševni motnji. Uradna oseba je zakonita zastopnika seznanila, da je sodišče tisto, ki lahko odloča o morebitni spremembi okoliščin, ki lahko privedejo do ponovnega priznavanja volilne pravice, prav tako, da je strankina vloga neutemeljena in bo izdana zavrnilna odločba. Zakonita zastopnika sta izjavila, da se bodo obrnili na sodišče, ker želijo, da se A.A. dodeli volilna pravica in naj sodišče o tem ponovno odloči ter so predložili pisno dopolnitev zahtevka oziroma obrazložitev le-tega, z dne 14. 5. 2019. Na zaslišanju je bila prisotna tudi A.A., ki je izpovedala, da želi iti na volitve in voliti.

7. Na podlagi zgoraj navedenega je upravni organ ugotovil, da je bila A.A. s sklepom Okrožnega sodišča v Krškem odvzeta pasivna in aktivna volilna pravica, kar je upravna enota, kot pristojni organ v skladu s 13. členom ZEVP-2, po prejemu pravnomočnega odpravka sklepa vpisala v evidenco volilne pravice. Upravni organ torej ni odločal o odvzemu volilne pravice A.A., saj za to ni pristojen, pač pa je podatek po odločitvi pristojnega sodišča, ki je odločalo o odvzemu volilne pravice, vpisal v ustrezno uradno evidenco. Glede na dejstvo, da je upravni organ ugotovil, da so podatki A.A. v evidenci volilne pravice vpisani pravilno (na podlagi ustrezne končne sodne odločitve), je zahteva za vpis v evidenco volilne pravice in posledično v volilni imenik ob odvzeti pasivni in aktivni volilni pravici neutemeljena, zato je bilo treba zahtevo zavrniti na podlagi tretjega odstavka 18. člena ZEVP-2, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.

8. Glede na izjavi zakonitih zastopnikov stranke, da želita, da se A.A. dodeli volilna pravica in naj sodišče o tem ponovno odloči, upravni organ dodatno pojasnjuje, da za odvzem volilne pravice stranke in odločanje o priznavanju aktivne in pasivne volilne pravice upravni organ nima pristojnosti. Ob tem pa upravni organ dodaja, da bo stranki v primeru odločitve o ponovno priznani aktivni ali pasivni volilni pravici na podlagi pravnomočne odločitve po uradni dolžnosti vpisal v evidenco volilne pravice.

9. Glede sklicevanja stranke, da želi volilno pravico uživati neposredno na podlagi 43. člena URS in zlasti primarnega prava EU, upravni organ pojasnjuje, da ji je volilno pravico vzelo pristojno sodišče, ki je bilo pri svoji odločitvi dolžno upoštevati vsa ustavna načela ter pravo EU. Upravni organ je le spoštoval pravnomočno odločitev sodišča, do nje pa se ne more opredeljevati, prav tako se ne more opredeljevati do drugih navedb v zahtevkih stranke, glede diskriminacije zaradi invalidnosti pri izvrševanju pravic zajamčenih s primarnim pravom EU, veljavne domače zakonodaje in mednarodne konvencije, ki jih je Republika Slovenija ratificirala. Pravico voliti poslanca v Evropskem parlamentu ima državljanka oziroma državljan Republike Slovenije, ki ima pravico voliti poslanca Državnega zbora.

10. Tožeča stranka vlaga tožbo zoper omenjeno odločbo tožene stranke zaradi njene odprave in podaja predlog za sojenje v sporu polne jurisdikcije. Pravi, da ji je poseženo v njen pravni položaj, saj se ji onemogoča uresničevanje volilne pravice na splošno in konkretno za volitve poslancev v Evropski parlament. Tožnica in zakoniti zastopniki zoper to odločbo pravočasno vlagajo predmetno tožbo, saj jim je bila odločba vročena 20. 5. 2019 ob 10.45 uri.

11. Tožnica in zastopnika odločbo izpodbijajo iz razlogov zlasti po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-l) in zaradi varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin tožnice. Smiselno pa izpodbijajo tudi napovedano opustitev vpisa v volilni imenik, za kar tožnica iz previdnosti, če se o zavrnitvi vpisa morda ne odloča s posebnim sklepom, podredno vlaga to tožbo tudi neposredno na podlagi četrtega odstavka 15. člena in 23. člena ustave oziroma drugega odstavka 157. člena Ustave v zvezi s 4. členom ZUS-1 (čeprav gre smiselno za opustitev dolžnega ravnanja in ne dejanje, ki posega v človekove pravice). Tožnica je mnenja, da ji je bilo nezakonito in v nasprotju z mednarodnim pravom človekovih pravic ter pravom EU poseženo v njene človekove pravice in temeljne svoboščine, in sicer kršitev pravice do enakega obravnavanja ter z diskriminacijo zaradi invalidnosti (in starosti) pri uživanju volilne pravice, ki ju jamčijo Ustava Republike Slovenije, Mednarodna konvencija o pravicah invalidov (v nadaljevanju: MKPI), Evropska konvencija o človekovih pravicah, Mednarodni pakt o političnih in državljanskih pravicah ter - v dani situaciji ker gre za volitve v Evropski parlament - tudi primarno pravo EU.

12. Tožnica je s svojo vlogo v upravnem postopku glede zahtevka za vpis v evidenco volilne pravice po vsebini nasprotovala le v tej evidenci zaznamovanim domnevnim (pravnim) oviram glede možnosti izvrševanja volilne pravice za volitve poslank in poslancev v Evropski parlament (in bodoče lokalne volitve). Za potrebe vpisa v volilni imenik za volitve poslancev v Evropski parlament trdi, da teh ovir ni. Zato terja, da sodišče ugotovi, da teh ovir za izvrševanje aktivne volilne pravice na teh (prihajajočih) volitvah zaradi učinkov primarnega prava EU ni. Ob tem pa vztraja pri zahtevku, da se jo vpiše v volilni imenik za tokratne volitve v Evropski parlament. 13. S to tožbo pa terja tudi izbris splošne ovire za uresničevanje svoje volilne pravice (npr. za volitve v Državni zbor) in pravice glasovati na referendumu nasploh. Trdi, da sodišče v nepravdnem postopku ni več pristojno za tovrstno odločanje, saj nima niti naveznega postopka za to (ni več postopka odvzemanja in vračanja poslovne sposobnosti, niti podaljševanja ali prenehanja roditeljske pravice), saj očitno ne gre niti za civilne pravice, niti za vprašanje postavitve pod skrbništvo oziroma ni predvideno tako "vračanje volilne pravice" v navedenem postopku.

14. Tožnica - A.A., roj. ...7. 1992 je odrasla, torej polnoletna. Je oseba z invalidnostjo, zato je bila zaradi duševne bolezni, zaostalosti ali prizadetosti - motnje v telesnem ali duševnem razvoju staršema s sklepom Okrajnega sodišča v Krškem štev. N 124/2011-11 z dne 27. 2. 2012, za zastopanje njenih interesov, podaljšana roditeljska pravica. V drugi točki tega sklepa je bilo odločeno, da se tožnici odvzame pravica voliti in biti voljen po določbah ZVDZ. Zakonita zastopnika nikdar nista mogla pravno učinkovito odločati o volilni pravici tožnice (npr. predlagati njenega odvzema), zato ker gre za izključno osebno pravico, pa tudi sicer zgolj kot naključno podrobnost navajata, da je navedeni sklep sodišča nepravilno povzel vsebino njunih izjav v tedanjem nepravdnem postopku, a se s tem doslej nista obremenjevala.

15. Upravni organ je zakrivil pomembno kršitev pravil postopka s tem, da se deloma ni izrekel o zahtevku v delu, ki se nanaša na zahtevano neposredno uporabo prava EU, kar je tožnica prav izrecno uveljavljala kot bistveno za pravilno odločitev v zadevi. Tožnica je v dopolnitvi vloge prav izrecno izpostavila, da je treba pred ugotavljanjem ali je sklep sodišča o odvzemu volilne pravice pravno relevanten ali ne, uporabiti prek ZVPEP najprej določbe ZVDZ, ki pa jih zaradi nasprotovanja pravu EU sploh ni oz. so brez pravnega učinka. S tem, ko se upravni organ izreka le o domnevnem učinku pravnomočnosti sklepa sodišča, ne pa o še bolj bistvenem delu utemeljitve oziroma neobstoju pravne podlage, ki sploh domnevno določa relevantnost sklepa, je bila kršena pravica do enakega varstva pravic (22. člen ustave) oziroma temeljno načelo kontradiktornosti, predvsem pa seveda samo materialno pravo, saj prava EU upravni organ nezakonito ni uporabil na pravilen način, temveč je absurdno štel, da ga sploh ni dolžan uporabiti.

16. Volilno pravico želi uživati v skladu z nespornimi določili ZVDZ ter neposredno na podlagi 43. člena Ustave in zlasti tudi primarnega prava EU, ki v tem primeru brez vsakega dvoma neposredno učinkuje, zato so tudi diskriminatorne določbe drugega odstavka 7. člena ZVDZ v zvezi z 10. členom ZVEP-2, kot tudi sodne odločbe, ki so ji v preteklosti skušale to pravico odvzeti brez pravne moči. 17. Volilno pravico varuje cela vrsta mednarodnopravnih instrumentov (mednarodnih pogodb, nadzornih mehanizmov) različnih mednarodnih organizacij, od OZN, Sveta Evrope do EU. Pravo EU v danem primeru nedvoumno zahteva, da se ji zagotovi uresničevanje te pravice.

18. V 43. členu Ustava RS določa, da je volilna pravica splošna in enaka, pravico voliti in biti voljen pa ima vsak državljan, ki je dopolnil 18 let. Ustava, razen v primeru pasivne volilne pravice (biti voljen) za poslance v Državni zbor (2. odstavek 82. člena), nikjer ne določa zakonskega pridržka in torej ne zapoveduje in ne predvideva omejevanja, kaj šele odvzemov te pravice. Čeprav je zakonodajalec to vseeno storil in je kasneje sodna veja oblasti to storila oziroma za dano situacijo domnevno skušala storiti tudi v njenem konkretnem primeru. Ta poskus je namreč v očitnem nasprotju z mednarodnim pravom človekovih pravic, saj je Konvencijo o pravicah invalidov (MKPI) ratificirala tako Slovenija (2008), kot tudi EU (2011), zato ta konvencija jasno predstavlja zavezujoč pravni okvir za razlago prava EU (ter domačega prava).

19. MKPI v 29. členu izrecno zagotavlja osebam z invalidnostmi politične pravice in možnost, da jih uživajo enako kot drugi. Prvič se je odbor, ki nadzira MKPI o nedopustnosti omejevati volilno pravico osebam z invalidnostmi načelno izrekel že v svojem Splošnem komentarju št. 1 k temu členu konvencije o enakem priznanju pred zakonom. Da je odvzemanje volilne pravice tudi prek sodišč v konkretnih postopkih (po ureditvi, ki je praktično enaka kot slovenska) kršitev MKPI je odbor sklenil ob primeru obravnave Španskega poročila, ko je opazil, da se zdi, da je "odvzem volilne pravice (ljudem z intelektualnimi invalidnostmi) pravilo in ne izjema". Enako, a zelo izdatno obrazloženo in tehtno utemeljeno stališče je zavzel pri obravnavi posamične pritožbe v zadevi Zsolt Bujdosó and five others v. Hungary, Communication No. 4/2011 (2013). Podobno v novejših individualnih pritožbah v zadevi Gajcsi proti Madžarski 62924/10 z dne 23. 9. 2014 ter Harmati proti Madžarski, 63012/10 z dne 21. 10. 2014. 20. Da je odvzemanje volilne pravice nedopustno, pa je odbor tudi prav in concreto sklenil ob obravnavi poročila Slovenije. Odbor se sklicuje na Splošni komentar št. 1 (2014) o enakosti pred zakonom in priporoča državi pogodbenici, da razveljavi vse diskriminatorne določbe, ki omogočajo odvzem pravne (poslovne) sposobnosti na podlagi invalidnosti ali druge oviranosti, in zagotovi, da se s spremembo Družinskega zakonika odpravijo vse oblike nadomestnega odločanja za osebe z invalidnostmi na vseh področjih življenja. Državo pogodbenico tudi poziva, da uvede postopek, namenjen ponovni vzpostavitvi popolne poslovne sposobnosti vseh oseb z invalidnostmi, ter razvije in izvaja mehanizme podprtega odločanja, ki spoštujejo neodvisnost, voljo in želje teh oseb. Pod pojem „sodelovanje v političnem in javnem življenju“ (29. člen) navaja: Odbor je zaskrbljen zaradi: a.) zanikanja volilne pravice osebam, za katere se domneva, da zaradi svoje invalidnosti ali oviranosti niso sposobne razumeti pomena, namena in učinka volitev, ter zaradi nedostopnega volilnega gradiva za osebe z intelektualnimi invalidnostmi; b.) nizke politične udeležbe oseb z invalidnostmi in njihove nizke udeležbe v javnem življenju, zlasti žensk z invalidnostmi. Odbor priporoča državi pogodbenici, da: a.) zagotovi volilno pravico vsem osebam, ne glede na njihovo invalidnost ali drugo oviranost, ter jim omogoči podprto odločanje, pri čemer vsem osebam z invalidnostmi, ne glede na njihovo oviranost, zagotovi dostop do volilnih gradiv; b.) omogoči osebam z invalidnostmi, zlasti ženskam z invalidnostmi, da uresničujejo svoje politične pravice, vključno s pravico do kandidature za javno funkcijo in do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev. Pomenljivo je, da se več kot eno leto po teh ugotovitvah odbora za zaščito pravic ni zganil noben od organov oblasti, zlasti ne civilna sodišča. 21. Posebej opozarja, da se je za uveljavljanje volilne pravice za volitve v Državni svet kot tudi za volitve Predsednika Republike sporni pogoj, ki je odvzemal volilno pravico osebam z intelektualnimi invalidnostmi razveljavilo že v letu 2003 (z odločbo Ustavnega sodišča v zadevi U-I-346/02). Kasneje se ga ni ponovno vzpostavilo, saj za to ni posebne oziroma zadostne pravne podlage, tista v ZVDZ pa je bila v tem smislu nezadostna in se je lahko nanašala le na volitve v Državni zbor, prek uporabe teh določb pa (domnevno!) še na volitve na lokalnem nivoju in volitve v Evropski parlament. Volilno pravico imajo osebe z intelektualnimi invalidnostmi, ki jim je bila pred 9. 8. 2006 zaradi duševne bolezni, zaostalosti ali prizadetosti, s pravnomočno sodno odločbo, popolnoma odvzeta poslovna sposobnost ali podaljšana roditeljska pravica staršev ali drugih oseb čez njihovo polnoletnost, če sodišče po 9. 8. 2006 ni posebej odločilo o odvzemu pravice voliti in biti voljen. Tudi novi DZ-1 in novi Zakon o nepravdnem postopku, ki se je uveljavil hkrati z DZ-1 in ureja procesne vidike omejevanja pravne oziroma poslovne nesposobnosti, ne omogočata več odvzema poslovne sposobnosti ali podaljšanja roditeljske pravice. Zato tudi odvzem volilne pravice po 15. 4. 2019 ni več mogoč. Vse to jasno kaže, da omejevanje volilne pravice, sploh aktivne, tj. pravice glasovati, nima nikakršne racionalne razlage in je arbitrarno (toliko bolj pa tudi diskrimnatorno) tudi povsem znotraj ustavnopravne ureditve, kaj šele v kontekstu zahtev prava EU.

22. Pravno situacijo je treba razlagati ustavi prijazno po načelu in favorem libertatis oz. v dvomu v prid pravice in ne obratno. Sicer pa v nastali situaciji ni nikakršnega dvoma o tem, kaj narekuje neposredno uporabno primarno pravo EU (acte claire), zato je po 3.a členu Ustave treba le-temu slediti in sploh ni prostora za kakšno razlagalno dilemo.

23. Pravica voliti v Evropski parlament je izvirno urejena v primarnem pravu EU, tj. že v 20 (2) (b) členu Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), izrecno pa jo priznava in varuje tudi 39. člen Listine Evropske Unije o temeljnih pravicah. Sekundarno pravo oz. direktive določajo le nekaj ključnih okvirov, čeprav številne podrobnosti glede načina izvrševanja oz. uživanja volilne pravice EU (vključno z volilnim sistemom) prepuščajo v ureditev državi članici. Vendar tega polja proste presoje seveda za morebitno diskriminatorno omejevanje volilne pravice ni, saj volilno pravico v Evropski parlament zagotovo dodatno varuje še pravica do enakega obravnavanja, ki prepoveduje diskriminacijo zaradi invalidnosti pri neposrednem ustvarjanju in izvajanju prava EU tako organom EU kot državam članicam. MKPI tako le še bolj jasno določa, kar sicer na enak način ureja tudi pravo EU samo. Direktive, ki urejajo volitve v Evropski parlament, v tej situaciji torej ne uzakonjajo niti volilne pravice niti načela enakega obravnavanja ne ureja MKPI, temveč ju le konkretizirata. Prepoved diskriminacije na podlagi invalidnosti je izraz splošnega načela enakega obravnavanja (glej mutatis mutandis npr. sodbi sodišča EU v zadevi Werner Mangold proti Rüdiger Helm, C-144/04 ter v zadevi Seda Kücükdeveci proti Swedex GmbH & Co. KG, C 555/07).

24. Zaradi načela primarnosti oziroma neposrednega učinka primarnega prava EU (glej 3.a člen Ustave) mora organ, ki mu je v odločanje predloženo vprašanje v zvezi z načelom prepovedi diskriminacije, v okviru svojih pristojnosti varovati pravice, ki jih pravo Unije zagotavlja posamezniku, in zagotavljati polni učinek tega prava s tem, da po potrebi ne uporabi nobene določbe nacionalne ureditve, ki je v nasprotju z navedenim načelom (glej v tem smislu zgoraj navedeni sodbi Mangold, točka 77 ter točko 51 v zadevi Kücükdeveci).

25. Država je v skladu z načelom zvestobe oziroma lojalnosti dolžna zagotoviti učinkovito spoštovanje prava EU z vsemi razpoložljivimi ukrepi na vseh področjih, ki jih zajema pravna ureditev EU. Glede na navedeno je upravni organ zgoraj navedene določbe kršil, zlasti v tem smislu, da ni uporabil primarnega prava EU ob presoji pravne veljavnosti spornih določil ZVDZ (in posledično pravne nerelevantnosti sodnih sklepov), ki bi nudilo pot za pravilno odločitev. To kaže na globoko inercijo v pravnem sistemu, ki temelji na zastarelih, preživelih konceptih in na šibko kulturo pravic.

26. Po enaki inerciji, kot se je prevladujoče gledalo na to vprašanje še pred letom 2003, ko je bila volilna pravica ex lege odvzeta vsem osebam s prizadetostjo oziroma motnjo v telesnem ali duševnem razvoju, katerih staršem se je podaljšalo roditeljske pravice, se je tudi po letu 2006 nadaljevala praksa odvzemanja volilne pavice osebam z nižjimi intelektualnimi zmožnostmi, tokrat s strani sodišč. Tako je bilo tudi tožnici na podlagi spornih in dikriminatornih določb 2. in 3. odstavka 7. člena ZVDZ diskriminatorno odvzeta volilna pravica in s tem na sistemski način vnaprej kršeni 43. člen Ustave Republike Slovenije, 29. člen MKPI, 2. člen 1. Protokola k Evropski konvenciji o človekovih pravicah ter primarno pravo Evropske unije. Kako površno na odvzemanje volilne pravice so gledali nekateri sodniki, kaže tudi priloženi primer varuha človekovih pravic iz leta 2011 (glej zlasti tudi procesni vidik v navedeni zadevi). To mnenje varuha je priloga k tožbi.

27. Posebej se tožeča stranka izreka o vprašanju učinka 2. točke izreka sklepa sodišča št. N 124/2011-11. Vztraja, da ta v tej zadevi ne učinkuje negativno na njene pravice, vsaj ne v zvezi z evropskimi volitvami (pač pa v zvezi z volitvami v DZ) oziroma da pravilna razlaga domače in evropske zakonodaje narekuje, da se ga ne upošteva, saj pri ugotavljanju, kdo ima volilno pravico v za volitve poslancev v Evropski parlament; torej ta akt sodišča sploh ni pravno relevanten.

28. Sklep sodišča (v tej pravni in dejanski situaciji, ki je bistveno drugačna od npr. vprašanja ali ima tožeča stranka pravico uresničevati volilno pravico za volitve v DZ) nima (in ne sme imeti) pravnega učinka. Učinek sklepa sodišča pa ne le zaradi njegove vsebine, ampak tudi povsem pravno-tehnično sploh ni bistven in dejansko res pomeni le zabeležen podatek (smiselno o tožničini invalidnosti), ki pa je v tej zadevi zavajajoč in pravno napačen, kolikor se nanaša na pravico voliti poslance v Evropski parlament. Poudarja, da v tej zadevi zato tehnično nikakor ni treba spregledati, kaj šele kršiti sklepa sodišča. 29. Bistveno je, da je treba še pred tem, to je, ko se ugotavlja, ali bi bil sklep sodišča lahko pravno relevanten (ali pa ne), le pravilno (zgolj delno, ne pa dobesedno, mehanično oziroma v polni meri) uporabiti vsebino prvega odstavka 10. člena ZVPEP oziroma določb ZVDZ in ugotoviti, da notranje pravna ureditev odvzemanja volilne pravice in posledično sklep sodišča v tem primeru nista (ne smeta biti) relevantna. Tožeča stranka zahteva, da se določba prvega odstavka 10. člena ZVPEP razlaga ustavi in pravu EU, predvsem pa pravicam prijazno. Tako, da ta določba ne napotuje oziroma odkazuje na uporabo tistega spornega dela ureditve iz 2. odstavka 7. člena ZVDZ, ki omogoča diskriminatorno omejevanje volilne pravice osebam z invalidnostmi na volitvah v Državni zbor. Tak učinek ZVDZ (ne pa le sklep sodišča) bi, če bi ga uporabili za volitve v Evropski parlament, kot rečeno povzročil protipravno neposredno diskriminacijo zaradi invalidnosti množici državljanov pri izvrševanju najmanj dveh pravic zajamčenih s primarnim pravom EU (pravice od enakega obravnavanja samostojno in v smislu diskriminacije pri uživanju volilne pravice zajamčene v 20 (2) (b) členu PDEU ter 39. členu Listine pravic EU) in s tem njegovo kršitev.

30. V tožbi nadalje pravi, da je na obravnavi pred upravnim organom pisno posebej poudarila, da so poleg nje prizadeti še številni drugi državljani z zaznamovanimi posebnimi vpisi "podatkov" o sodnih odločitvah v evidenci volilne pravice (sklepi sodišč o podaljšanju roditeljskih pravic oziroma totalna skrbništva zaradi odvzemov poslovne sposobnosti in hkratnem odvzemu volilne pravice). Ti so bili vpisani v obdobju od 9. 8. 2006 do 15. 4. 2019. Na tem mestu se ne izreka o tistih, ki jim je bila odvzeta poslovna sposobnost. Poudarja pa, da so bili vsi tisti prizadeti državljani, ki jim je bila podaljšana roditeljska pravica in odvzeta volilna pravica po določbah ZVDZ, nujno rojeni v časovnem obdobju od 9.8.1988 do najkasneje 26. 5. 2001. To pa pomeni, da nedopustna diskriminacija v primeru te podskupine prizadetih oseb (tistih, nad katerimi je bila podaljšana roditeljske pravica) prizadene le točno določeno starostno skupino državljank in državljanov, to je relativno mlajše, na današnji dan stare najmanj 17 let, 11 mesecev in 16 dni in največ 31 let, 9 mesecev in 1 dan. Navedeno pomeni, da ureditev za to kategorijo prizadetih državljank in državljanov učinkuje (ne)posredno diskriminatorno dodatno oziroma v preseku (multipla diskriminacija) poleg razloga invalidnosti še zaradi njihove starosti oziroma rojstva v navedenem posebnem časovnem obdobju. Kljub bistveno enaki invalidnosti oziroma dejanskem položaju so (in to le glede volilne pravice) v slabšem položaju kot tisti, nad katerimi je bila podaljšana roditeljska pravica staršev, ki so bili rojeni bodisi prej (in jim je bila volilna pravica vrnjena zaradi sodbe Ustavnega sodišča v zadevi U-I-346/02), bodisi od 15. 4. 2001 dalje, saj jim po 15. 4. 2019 ni bilo mogoče več podaljševati roditeljske pravice oziroma jih postavljati pod popolno skrbništvo in jim posledično poskušati odvzemati volilno pravico. To je le še dodaten pravni argument v povezavi z očitano diskriminatornostjo učinkovanja spornega dela ureditve v ZVDZ, tudi ta vidik pa v celoti sodi v sfero neposrednega učinkovanja primarnega prava EU.

31. Predlaga, da se torej uporabi t.i. razlagalno tehniko izvzetja, kar je smiselno podobno položaju ko se v notranjem pravu uporablja ti. exceptio illegalis v konkretnih primerih. Opozarja, da je nekaj podobnega v preteklosti na volitvah počela celo DVK sama, ko je še pred spremembo zakonske ureditve za volitve po pošti praeter legem (in to brez argumenta neposrednega učinka prava EU) omogočala volitve po pošti zapornikom in pripornikom (zaradi vrste sodb ESČP), pa tudi redovnikom in redovnicam v kongregacijah zaprtega tipa (kar je tudi tehnično v vsakem primeru bistveno bolj nenavadno, saj je to razlagalna tehnika vključevanja in celo analogije).

32. Glede na navedeno je izkazana podlaga za vpis v volilni imenik za volitve poslancev v Evropski parlament, zato je upravni organ le-te kršil, ko vpisa ni opravil. Sodišče naj tako v predstavljeni časovni stiski navedeno pravico prizna in o njej samo meritorno odloči. V primeru, da bi sodišče vendarle podvomilo o takšni razlagi prava EU, pa naj skladno z določbo PEU prekine postopek in se obrne na sodišče EU z naslednjim vprašanjem:

33. Ali so na podlagi 2. in 10. člena v zvezi z 20 (2) (b) členom PDEU in 20. ter prvi odstavek 2l. člena v zvezi s pravico iz 39. člena Listine pravic EU v zvezi z učinkovanjem Konvencije o pravicah invalidov dopustni nacionalni predpisi, kakršen je drugi in tretji odstavek 7. člena ZVDZ, ki odvzemajo tudi volilno pravico za volitve v evropski Parlament ter za lokalne volitve oziroma ali ta ureditev ne učinkuje kot nedopustna neposredna diskriminacija zaradi invalidnosti, ki so jo dolžni organi oblasti preprečevati, tako da navedenih določb ne smejo uporabljati?

34. Tožnica predlaga, da sodišče ugotovi, da so bile z odločbo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kršitev pa naj za tokratne volitve samo odpravi in neposredno zavaruje volilno pravico ter zagotovi njeno uživanje s tem, da sámo, na podlagi neposrednega učinka (2. in 10. člen v zvezi z 20 (2) (b) členom Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) in 20. ter prvega odstavka 21. člena v zvezi s pravico iz 39. člena Listine pravic EU) meritorno odloči o vpisu tožnice v volilni imenik za volitve poslank in poslancev iz Republike Slovenije v Evropski parlament. O tem naj zaradi časovne stiske izda delno odločbo.

35. Podrejeno naj sodišče ob odpravi izpodbijane odločbe naloži upravni enoti, naj nemudoma odloči o dolžnem vpisu v volilni imenik za aktualne volitve v Državni zbor tako, da ne upošteva diskriminatorne, s pravom EU nezdružljive omejitve volilne pravice, ki bi nastala ob nekritični oz. mehanični uporabi ZVDZ v zvezi z l0. členom ZVPEP.

36. Glede zahteve po izbrisu omejitve volilne pravice za katerekoli volitve (npr. v Državni zbor) in referendume, naj sodišče odloči posebej.

37. Glede zahtevka za splošen izbris spornega podatka o omejitvi volilne pravice iz evidence volilne pravice trdi, da je ureditev v drugem odstavku 7. člena ZVDZ ter v 7. točki drugega odstavka 4. člena ZEVP-2 smiselno iz zgoraj navedenih razlogov v neskladju s prvim odstavkom 14. in 43. členom Ustave Republike Slovenije, 5., 12. in 29. členom MKPI in 14. členom v povezavi s pravico do volitev iz 3. člena 1. Protokola k Evropski konvenciji o človekovih pravicah ter s prepovedjo diskriminacije po 12. Protokolu k EKČP (primerjaj z odločitvami ESČP v zadevah Matthews v the United Kingdom, zadeva št. 24833/94 (1999), Sejdič and Finci v. Bosnia and Herzegovina št. 27996/06 in 34836/06 (2009) ter Alajos Kiss v. Hungary, št. 38832/06 (2010) ter z 2., 25. in 26. členom Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah.

38. Iz smiselno enakih razlogov zgolj zaradi previdnosti po koneksiteti zatrjuje še neustavnost ureditve Zakona o nepravdnem postopku, kolikor ta nezadostno določa sodno pristojnost civilnih sodišč za vprašanja »vračanja« volilne pravice osebam z intelektualnimi invalidnostmi in tega vprašanja ne ureja v prehodnih določbah. Ker bi se moralo sodišče na navedene določbe opreti pri odločanju o tem drugem delu zahtevka, naj v tem delu uporabi pooblastilo po 156. členu Ustave, postopek prekine in začne postopek pred Ustavnim sodiščem za ugotavljanje neustavnosti spornih določb ZVDZ in ZEVP-2 iz navedenih razlogov.

39. Po mnenju tožnice namreč civilna sodišča, ki v tej situaciji sama ne storijo prav nič, čeprav bi bila pravica dolžna zaščititi sama po uradni dolžnosti, protipravno opuščajo dolžno varstvo pravic (in kot kaže iz nerazumnih razlogov ne dvomijo v ustavnost ZVDZ), zato je posredovanje Upravnega sodišča nujno (primerjaj z upravnimi spori zaradi kršenja pravice do odločanja v razumnem roku).

40. Na zadnji strani tožbe tožeča stranka podaja konkreten tožbeni zahtevek in sicer, naj sodišče razsodi:

1. Ugotovi se, da je bilo z zavrnitvijo vpisa v volilni imenik na podlagi evidence volilne pravice poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnice.

2. Odločba Upravne enote Krško, številka 210-41/2019-9 z dne 16. 5. 2019 prevzeto dne 20. 5. 2019 se odpravi in spremeni s tem, da se dovoli vpis A.A., roj. ...7. 1992, v volilni imenik za volitve poslancev iz Republike Slovenije v Evropski parlament. 3. Prepove se nadaljnja dejanja organa, pristojnega za evidenco volilne pravice, ki bi tožnico diskriminatorno obravnavala zaradi njene invalidnosti in potrebe po pomoči druge osebe pri vseh temeljnih življenjskih opravilih in pri uveljavljanju človekovih pravic, vključno s podporo, ki jo ima pravico imeti pri uveljavljanjem volilne pravice s pomočjo osebe po tožničini izbiri, tako da se ji pod splošnimi pogoji, enako kot osebam brez intelektualnih invalidnosti omogoči sodelovanje na vseh nadaljnjih volitvah in referendumih v Republiki Sloveniji.

41. Predlaga tudi oprostitev plačila sodnih taks.

42. V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da je pri izdaji odločbe prišlo do napake v glavi odločbe, ker je pomotoma navedena Upravna enota Novo mesto. Izpodbijano odločbo je namreč izdala Upravna enota Krško.

43. Tožba ni utemeljena.

44. Tožnica ima pravico do sodnega varstva v upravnem sporu zoper izpodbijano odločbo upravne enote na podlagi četrtega odstavka 18. člena ZEVP-2 v zvezi s tretjim odstavkom 18. člena ZVEP-2. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da je zahtevek tožeče stranke za vpis v evidenco volilne pravice in za vpis v volilni imenik za volitve poslank in poslancev v Evropski parlament ter za bodoče lokalne volitve neutemeljen. Izpodbijana odločitev tožene stranke ima, kakor trdi tožeča stranka, neposreden vpliv na uresničevanje aktivne volilne pravice tožeče stranke, da voli poslance iz Republike Slovenije v Evropski parlament, pri čemer so volitve razpisane za dne 26. maja 2019. 45. Glede na notranja razhajanja v tožbi in tudi v tožbenem zahtevku o tem, ali tožnica morebiti želi s tožbo zavarovati tudi svojo aktivno pravico voliti na volitvah, ki nimajo nobene zveze s pravom EU ter upoštevajoč glavni tožbeni argument, da je tožena stranka kršila pravo EU, je sodišče štelo, da tožnica uveljavlja sodno varstvo volilne pravice v okviru, kot je določen v izreku izpodbijane odločbe. Ne glede na to pa je treba šteti, upoštevajoč vsebino tožbenih navedb, ko tožnica v tem sodnem postopku uveljavlja, da je upravna enota napačno odločila o vpisu v evidenco volilne pravice in za vpis v volilni imenik za volitve poslank in poslancev v Evropski parlament ter lokalne volitve, da tožeča stranka uveljavlja sodno varstvo pravice iz prvega odstavka 43. člena Ustave v povezavi s prepovedjo diskriminacije (zaradi invalidnosti in starosti) glede na to, da trdi, da je invalid, tožena stranka pa temu ne oporeka.1

46. Vendar, ker tožnica skoraj izključno omenja volitve v Evropski parlament in na argumentu prava EU gradi tožbo, tožnica brez dvoma varuje tudi pravico voliti na volitvah v Evropski parlament iz člena 39(1) Listine EU o temeljnih pravicah2 ter pravico do prepovedi diskriminacije na podlagi invalidnosti (in starosti) iz člena 21(1) Listine EU o temeljnih pravicah.3 S Pogodbo o delovanju EU (PDEU, člen 20(2)(b)) je namreč uvedeno državljanstvo EU in državljani Unije imajo med drugim tudi pravico voliti na volitvah v Evropski parlament pod enakimi pogoji kot državljani te države. To pomeni, da tožena stranka z izpodbijanim aktom in sodišče s to sodno odločbo brez dvoma „izvajata pravo EU“ v smislu prvega stavka prvega odstavka 51. člena Listine EU o temeljnih pravicah.4 Poleg tega po stališču Sodišča EU pravica do prepovedi diskriminacije iz člena 21(1) Listine EU o temeljnih pravicah (kakor tudi pravica do sodnega varstva iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah) namreč „zadostuje sama po sebi“ in ni treba, da je konkretizirana z določbami prava Unije ali nacionalnega prava, da bi posamezniku šele to dalo pravico, da jo uveljavlja.5

47. Stališče Sodišča EU, da pravica do prepovedi diskriminacije (na podlagi invalidnosti ali starosti) zadostuje sama po sebi, pomeni, da mora nacionalno sodišče v okviru svojih pristojnosti zagotoviti pravno varnost, ki za posameznika izhaja iz 21. in 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah ter zagotoviti polni učinek teh členov, tako da po potrebi ne uporabi nobene pravu EU nasprotujoče nacionalne določbe.6 Vendar pa načelo primarnosti prava EU „ne le sodiščem, ampak vsem organom držav članic nalaga, da zagotovijo polni učinek pravnih pravil unije.“ Dolžnost „neuporabe nacionalne zakonodaje“, ki je v nasprotju s pravom Unije, nimajo le nacionalna sodišča, temveč vsi državni organi vključno z upravnimi organi, ki so v skladu s svojimi pristojnostmi zadolženi za uporabo prava Unije.7

48. Dejstvo, da tožena stranka z izpodbijanim aktom in sodišče v sodnem postopku izvajata pravo EU je pomembno ne samo iz razloga, ker se na to nanaša ključna tožbena argumentacija, ampak tudi zato, ker (bi) mora(l) upravni organ v upravnem postopku in sodišče v sodnem sporu uporabiti metode razlage domačih predpisov, kot veljajo v pravu EU oziroma v praksi Sodišča EU in tudi temeljna načela uporabe prava EU. Med slednjimi so za obravnavani primer pomembna zlasti načelo razlage domačega prava, kolikor je to mogoče v skladu z sekundarnim in primarnim pravom EU, upoštevajoč pri tem omejitve z vidika načela pravne varnosti in prepovedi retroaktivnosti,8 načelo neposrednega učinka določb prava EU, če so za to izpolnjeni specifični pogoji,9 načelo primarnosti prava EU10 ter v tej zvezi splošno načelo učinkovite uporabe prava EU (effet utile).11

49. Tožena stranka ima prav, ko v odločbi navaja, da ni pristojna za odločanje o odvzemu ali povrnitvi pravice posamezniku, ki je invalid, voliti poslance Evropskega parlamenta. Vendar pa je upravna enota pristojna, kot tudi tožena stranka sama pravi v predzadnjem odstavku odločbe na strani 2, za to, da na podlagi podatkov, ki so v evidenci volilne pravice za vsake volitve oziroma glasovanje glede na vrsto volitev oziroma glasovanja, upošteva sistemske zakone, ki urejajo posamezno vrsto glasovanja, preveri, ali so podatki pravilno vpisani (drugi odstavek na strani 3 izpodbijane odločbe), pri čemer je v konkretnem primeru organ upošteval pravnomočno sodno odločbo nepravdnega sodišča N 124/2011 z dne 27. 2. 2012. V tem preverjanju podatkov je tožena stranka izvajala pravo EU in to preverjanje in na tej podlagi sprejeta odločitev pa brez dvoma predstavljata poseg v volilno pravico iz 43. člena Ustave v zvezi z drugim odstavkom 14. člena Ustave oziroma v pravico iz člena 39(1) v zvezi z členom 21(1) Listine EU o temeljnih pravicah, ki je del primarnega prava EU (člen 6(1) Pogodbe EU). Vendar je poseg v določeno pravico dopusten, če je v skladu z zakonom in s hierarhično višjimi pravnimi viri.

50. Tudi Upravno sodišče je v tem upravnem sporu pristojno za presojo zakonitosti o tem, ali je upravni organ pravilno - tudi upoštevajoč pravo EU - preveril evidence in če je na tej podlagi organ pravilno odločil in zavrnil zahtevek tožnice v delu, ki se nanaša na vpis v evidenco volilne pravice in za vpis v volilni imenik za volitve poslank in poslancev v Evropski parlament (in lokalne volitve). Tudi za tožečo stranko namreč (dovolj očitno) ni sporno, da Upravno sodišče ni pristojno za spreminjanje pravnomočne sodne odločbe v zadevi N 124/2011, odpravljanje ali popravljanje morebitnih napak v tej sodni odločbi s poseganjem v pravnomočno razsojeno stvar (2. člen in 158. člen Ustave, 3. člen ZUS-1).12

51. Zato je za Upravno sodišče v tem sporu bistveno vprašanje, ali je tožena stranka pravilno ugotovila oziroma preverila podatke v evidenci, da je Okrožno sodišče v Krškem v zadevi N 124/2011 z dne 27. 2. 2012 v drugi točki izreka odločilo tudi o tem, da se tožnici odvzame pravica voliti poslance in poslanke Evropskega parlamenta (in za lokalne volitve), ali pa se morda ta pravnomočna sodna odločba nanaša samo na pravico tožnice, da voli na določenih volitvah (državnozborskih, lokalnih, ali predsedniških) ali morebiti tudi na glasovanje na referendumih, ki nimajo nobene zveze z EU.

52. Iz omenjenega sklepa nepravdnega sodišča ni izrecno razvidno, da bi Okrožno sodišče v Krškem odločalo tudi o pravici voliti na volitvah v Evropski parlament po specialnih pravilih ZVPEP, in ki veljajo v pravu EU; to bi v skladu z zgoraj naštetimi temeljnimi načeli uporabe prava EU morebiti lahko vodilo Upravno sodišče v smeri ugotovitve, da tožena stranka ni imela zadostne dejanske podlage za sklepanje, da se druga točka izreka sklepa Okrožnega sodišča v Krškem z dne 27. 2. 2012 nanaša tudi na pravico voliti poslance in poslanke v Evropskem parlamentu. Posledično bi to lahko vodilo do sklepa, da je tožena stranka zmotno preverila podatke v predmetni evidenci in ne bi smela zavrniti zahtevka tožeče stranke glede vpisa v evidenco volilne pravice ter v volilni imenik za volitve poslancev in poslank v Evropski parlament. 53. Vendar pa na tej točki presoje Upravno sodišče ne more mimo treh že pravnomočno razsojenih zadev v upravnem sporu, v katerih je Upravno sodišče odločilo, da je bilo s sklepi sodišč v nepravdnih zadevah odločeno o volilni pravici prizadetih „v celoti“. V omenjenih treh že razsojenih zadevah je namreč pristojno nepravdno sodišče v izrekih na splošno odločilo, da se „odvzame pravica voliti in biti voljen po določbah Zakona o volitvah v državni zbor (sklep N 2/2007 z dne 28. 3. 2017 v upravnem sporu v zadevi I U 838/2019; sklep N 38/2008 z dne 27. 6. 2008 v upravnem sporu v zadevi I U 830/2019) oziroma da se „odvzame pravica biti voliti in biti voljen“ (sklep N 43/2017 z dne 14. 7. 2017 v upravnem sporu v zadevi I U 831/2019). V vseh teh treh zadevah se je nepravdno sodišče v obrazložitvi sklicevalo samo na 7. člen ZVDZ.

54. V obravnavanem upravnem sporu tožeča stranka ne zatrjuje in ne utemeljuje, da nepravdno sodišče v drugi točki izreka sklepa N 124/2011 z dne 27. 2. 2011 sploh ni odločalo o aktivni volilni pravici tožnice na evropskih volitvah, ampak pravi in utemeljuje, da ta odločitev nima oziroma ne bi smela imeti učinka na tožničino volilno pravico voliti poslance in poslanke v Evropskem parlamentu. Tudi tožena stranka je v ugotovitvenem postopku implicitno štela, da je bilo z omenjenim izrekom nepravdnega sodišča v zadevi N 124/2011 odločeno tudi o aktivni volilni pravici tožnice na evropskih volitvah. Po logiki same narave stvari, če je sodišče v nepravdnem postopku ugotovilo, da določena oseba ni sposobna razumeti pomena, namena in učinkov volitev v državni zbor, na lokalni ravni ali predsedniških volitev, potem bi to isto moralo veljati tudi za volitve v Evropski parlament, še posebej ker, je zakonodajalec v prvem odstavku 10. člena ZVEP-2 določil, da ima pravico voliti poslanca v Evropskem parlamentu državljanka, ki ima pravico voliti poslanca Državnega zbora. Argumentum ad contrario pomeni, če državljanka nima pravice voliti poslancev in poslank v Državni zbor, potem tudi nima pravice volit poslancev in poslank v Evropski parlament. Ta določba se ne uporablja zgolj smiselno, kajti po določbi prvega odstavka 7. člena ZVEP-2 se samo glede tistih vprašanj, ki niso posebej urejena z ZVEP, „smiselno,“ uporabljajo določbe ZVDZ. Vendar pa tudi, ker se določba prvega odstavka 10. člena ZVEP uporablja brez omejitev „smiselnosti“ bi lahko zgoraj našteta načela učinkovite uporabe prava EU v povezavi s pravico tožeče stranke iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah v določenih okoliščinah lahko prevladala nad omenjeno določbo prvega odstavka 10. člena ZVPEP, brez da bi Upravno sodišče kakor koli posegalo v že pravnomočno razsojeno stvar po sklepu N 124/2011 pod pogojem, da bi bilo možno zanesljivo ugotoviti, da se sklep N 124/2011 ni mogel nanašati tudi na volitve v Evropski parlament. 55. Trije razlogi so sodišče na tej ključni točki presoje vodili k sklepu, da ni prav v tem primeru odločiti, da se druga točka izreka sklepa N 124/2011 ne nanaša tudi na volilno pravico tožnice glede volitev v Evropski parlament. 56. Prvi razlog je ta, da je Upravno sodišče v zgoraj omenjenih in bistveno primerljivih zadevah odločilo, da se relevantni sklepi nepravdnega sodišča o odvzemu pasivne in aktivne volilne pravice nanašajo na volilno pravico „v celoti“, kar zajema tudi volilno pravico za volitve v Evropski parlament. Vendar, ker je sodišče vezano samo na Ustavo in zakon,13 to ni odločilni razlog, da je sodišče tudi v tej zadevi tožbo zavrnilo.

57. Drugi razlog je v tem, da tudi pravu EU skladna presoja vprašanja, ali je nepravdno sodišče v drugi točki izreka sklepa N 124/2011 odločalo med drugim o volilni pravici za volitve v Evropski parlament, ne pripelje do drugačne odločitve. Kajti pravica iz člena 39(1) Listine EU o temeljnih pravicah v povezavi s členom 21(1) Listine EU o temeljnih pravicah ter 29. člena MKPI ni absolutna pravica, ampak jo je v skladu z določbo člena 52(1) Listine EU o temeljnih pravicah dopustno mogoče omejiti, če je to predpisano z zakonom in je spoštovana bistvena vsebina pravice, če je omejitev potrebna in dejansko ustreza ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija in če so omejitve potrebne zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih, pri čemer je v konkretnem primeru važno tudi, da so omejitve za vse državljane EU enake.14 In tak razlog za omejitev je nepravdno sodišče v zadevi N 124/2011 ugotovilo; ali je ta razlog nepravdno sodišče ugotovilo na pravilen način in v skladu s prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, pravom EU in MKPI, pa ni bilo stvar odločanja v upravnem postopku pred toženo stranko, niti ni to stvar presoje Upravnega sodišča v tem sporu. Vendar tudi ta razlog v povezavi s prvim še ni zadosti za to, da je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno, kajti odločitev Upravnega sodišča tudi ne sme biti v nasprotju s pravico do učinkovitega pravnega sredstva po 47. členu Listine EU o temeljnih pravicah v zvezi z volilno pravico tožeče stranke ob upoštevanju sistema in hierarhije sodnega varstva pravic v Sloveniji.

58. Zato je treba navedenim razlogom dodati še tretji razlog, ki je Upravno sodišče vodil k sklepu, da pravu EU skladna interpretacija domačega prava ne more pripeljati do zaključka, da je tožena stranka napačno ugotovila, o čem je odločalo nepravdno sodišče v zadevi N 124/2011. Tožeča stranka je imela možnost - če se ni strinjala z drugo točko izreka sklepa v zadevi N 124/2011- zoper navedeni sklep vložiti pravno sredstvo na višje sodišče, s čimer bi uresničevala svojo pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah.15 Tožeča stranka oziroma njena zastopnika pa v tožbi sama pravita, da se po izdaji sklepa v zadevi N 124/2011 in „do sedaj“ nista obremenjevala z omenjenim sklepom nepravdnega sodišča in s tem povezanim odvzemom volilne pravice tožeče stranke.

59. Sodišče se sicer lahko pridruži tehtnemu stališču tožeče stranke, da bi moral zakonodajalec glede na to, da od 15. 4. 2019 naprej po novem Zakonu o nepravdnem postopku (ZNP-1, Uradni list RS, št. 16/2019) in Družinskem zakoniku (DZ, Uradni list RS, 15/2017 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami) niso več možni postopki podaljšanja roditeljske pravice staršev čez polnoletnost, v okviru katerih sodišče odloča tudi o odvzemu volilne pravice, urediti sodno pristojnost za vprašanja „vračanja“ volilne pravice osebam z zmanjšanimi intelektualnimi sposobnostmi, še posebej če oziroma kadar gre za osebe z lažjo motnjo v duševnem razvoju oziroma bi moral to urediti v prehodnih določbah novega zakona ali kako drugače urediti to pomembno vprašanje na sistemski način za skupino ljudi, ki jih glede na njihovo starost ta ureditev zadeva. Vendar to stališče ne vodi k zaključku, da je zakon (prvi odstavek 10. člena ZVPEP ali drugi odstavek 7. člena ZVDZ), ki ga mora sodišče uporabiti v tem primeru, protiustaven z vidika 43. ali 23. člena Ustave. Kajti zastopnika tožeče stranke bi lahko od 15. 4. 2019 naprej, kar pomeni še pravočasno pred volitvami v Evropski parlament, na nepravdno sodišče glede na spremenjeno zakonodajo podala zahtevek za spremembo odločbe o podaljšanju roditeljske pravice in namesto tega postavitev osebe pod skrbništvo (X. poglavje 2. oddelek ZNP-1). Slednji postopek namreč ne vključuje avtomatičnega odločanja tudi o morebitnem odvzemu volilne pravice. Tožeča stranka v tožbi ne navaja, da je tak postopek sprožila in da ga tožena stranka ni upoštevala, zato sodišče meni, da s predmetno sodno odločitvijo ni bilo nesorazmerno poseženo v pravico tožnice iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah, ki tudi ni absolutna pravica.

60. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), s čimer pa je odločeno o celotni tožbi in je obrazložena zavrnitev celotnega tožbenega zahtevka. O oprostitvi plačila sodnih taks pa bo sodišče odločalo v posebnem sklepu.

61. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker ji zakonski rok za odločitev 48 ur od prejema tožbe izvedbo glavne obravnave znatno otežuje, evropske volitve pa so razpisane za dne 26. 5. 2019; poleg tega pa tudi po vsebini niso bili izpolnjeni pogoji za razpis glavne obravnave in za izvajanje dokazov v tem primeru. Sodišče je zato o zadevi odločilo na seji senata in je navedbe in argumente tožeče stranke upoštevalo v pisni obliki (2. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1). Tožeča stranka izvedbe glavne obravnave niti ni zahtevala. Tudi po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, "kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi."16 Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev.17 Tožeča stranka s svojimi navedbami in argumenti tega ni izkazala, čeprav gre za zadevo, ki ima velik pomen za javnost. 62. Upravno sodišče je pri tem upoštevalo tudi sodno prakso ESČP glede sojenja na glavni obravnavi, po kateri, če so v zadevi sporna dejstva in stranka izrecno zahteva izvedbo konkretnega dokaza, kar bi lahko razjasnilo sporno vprašanje, mora biti ustna obravnava izvedena vsaj na eni stopnji sojenja,18 razen če gre zgolj za pravno-tehnično odločitev, ki nima pomena za širšo javnost.19 Tega standarda ni mogoče uporabiti v konkretnem primeru. Ob tem je pomembno tudi, ali bi sojenje na glavni obravnavi po nepotrebnem podaljšalo sodne postopke in potrebne stroške.20 Ta standard je sodišče upoštevalo v konkretnem primeru. Upravno sodišče zato meni, da obseg sodne presoje zakonitosti izpodbijanega akta na seji senata, ki se razteza na dejanska in pravna vprašanja,21 ter zgoraj navedeni razlogi za odločanje na seji ne odstopajo nesorazmerno od okvirov, ki jih določa sodna praksa ESČP (določilo 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin v zvezi z 3. členom 1. Protokola k Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin).

1 Po določbi prvega odstavka 43. člena je volilna pravica splošna in enaka. Enakost volilne pravice v konkretnem primeru pomeni, da so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine ne glede na invalidnost in starost (drugi odstavek 14. člena Ustave). 2 Po tem določilu ima vsak državljan Unije pravico, da v državi članici, v kateri prebiva, pod enakimi pogoji kakor državljan te države voli in je voljen na volitvah v Evropski parlament. 3 Po tej določbi je prepovedana vsaka diskriminacija med drugim na podlagi invalidnosti ali starosti. 4 Glej mutatis mutandis sodbo Velikega senata Sodišča EU v zadevi C-617/10, Åklagaren/Fransson, 26. 2. 2013, odst. 26-28. 5 Sodba Velikega senata Sodišča EU v zadevi C-414/16, 17. 4. 2018, odst. 78. Določilo 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah pa ureja pravico do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča, ki nekako odgovarja pravici do učinkovitega sodnega varstva oziroma dostopa do sodišča in poštenega postopka iz 23. člena Ustave. 6 Ibid. odst. 79. 7 Sodba Velikega senata Sodišča EU v zadevi: C-378/17, 4. 12. 2018, odst. 38-39. 8 Glej na primer sodbe Sodišča EU: C-106/89, Marleasing [1990] ECR I-4135; C-105/03, Pupino [2005] ECR I-5285, odst. 44-47; C-387/02, C-403/02 Berlusconi in ostali [2005] ECR I-3565. 9 Glej na primer sodbi Sodišča EU v zadevah: 148/78, Ratti [1979] ECR 1629; 8/81 Becker [1982] ECR 53, odst. 24. 10 Glej na primer sodbe Sodišče EU v zadevah: 106/77 Simmenthal S.p.a. [1978] ECR 629, odst. 14-22; C-213/89, Factortame [1990] ECR I-2433; 11/70 Internationale Handellsgesellschaft [1979] 1125. 11 V skladu z določb člena 3.a Ustave je Slovenija z mednarodno pogodbo prenesla del suverenih pravic na EU, pri čemer se pravni akti in odločitve, sprejeti v okviru EU, na katero je Slovenija prenesla izvrševanje dela suverenih pravic, uporabljajo „v skladu s pravno ureditvijo“ EU. 12 Po določilu 158. člena Ustave je mogoče pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Po določilu 3. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) upravni akti, ki so predmet presoje v upravnem sporu, niso tiste odločitve, ki jih nosilci sodne veje oblasti sprejmejo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti. Sestavni del načela pravne države in pravne varnosti iz 2. člena Ustave je tudi ta, da morajo stranke sodno varstvo pravic uresničevati v okviru predvidljivega sistema notranje razdelane in hierarhične strukture sodišč, ki odločajo o posameznih zadevah glede na različna pravna področja. 13 Glej določilo 125. člena Ustave in 11. člen Zakona o sodiščih. 14 Na enak način tudi Ustavno sodišče v odločbi U-I-346/02-13 z dne 10. 7. 2003 razlaga ustavno pravico invalidov iz 43. člena Ustave, da jo je dopustno omejiti zaradi varovanja pravic drugih po tretjem odstavku 15. člena Ustave ali javnega interesa in v skladu z načelom sorazmernosti (U-I-346/02-13, 10. 7. 2003, odst. 13), pri čemer je sposobnost razumeti pomen in naravo ter učinek volitev lahko tak razlog oziroma podlaga za omejitev pravice invalidom (Ibid. odst. 14; glej tudi odst. 20). Glej tudi sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Alajos Kiss v. Hungary, ki v okviru zakonskih možnosti omejevanja aktivne volilne pravice zaradi stopnje razumevanja dejanj povezanih z volitvami zaradi duševnih motenj na podlagi individualne obravnave predvideva tudi določeno (ne široko) polje proste presoje države podpisnice (App. no. 38832/06, 20. 5. 2010, odst. 36, 38, 41-44). 15 Glej sodne odločbe višjega sodišča v bazi IUS-INFO v zvezi s 7. členom ZVDZ; na primer sklep IV Cp 2692/2017 Višjega sodišča v Ljubljani z dne 29. 11. 2017. 16 Odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10. 17 Sodna odločba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012. 18 Mirovni inštitut proti Sloveniji, 13. 3. 2018, odst. 36-43; glej tudi zadeva Fisher z dne 26. 4. 1995 19 Zumbotel v. Austria, 21. 9. 1993. 20 Schuler-Zgragen v. Switzerland, 24. 6. 1993, odst. 58; Göc v. Turkey, 11. 7. 2002; Jussila v. Finland, 23. 11. 2006, odst. 42 21 Potocka and others v. Poland; Kaplan v. the United Kingdom; Bryan v. the United Kingdom; Mirovni inštitut proti Sloveniji, odst. 36-46.