Jedro

Tožeča stranka ni ugovarjala, da je sodišče prekoračilo trditveno podlago strank ter izvajalo dokaz glede nezatrjevanega dejstva (kršitev razpravnega načela). Ker gre za relativno bistveno kršitev določb postopka, tožeča stranka pa je ni grajala takoj, ko je bilo mogoče v smislu 286.b člena ZPP, se sedaj nanjo ne more več sklicevati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 2.456,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.6.2002 do plačila, ker je ocenilo, da poškodba tožnika z dne 11.1.2002 ne predstavlja zavarovalnega primera upoštevajoč Splošne pogoje za nezgodno zavarovanje (SPNZ) 1997. Tožniku je naložilo, da je dolžan toženi stranki povrniti 954,29 EUR pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Poudarja, da tožena stranka ni zatrjevala, naj bi tožnik dne 11.2.2002 utrpel ponavljajoč izpah oziroma izvin sklepa, ki ne bi štel za nezgodo. Med pravdnima strankama ni bilo spora, da je tožnik utrpel izpah sklepa levega ramena, kar šteje za nezgodo v skladu s splošnimi pogoji nezgodnega zavarovanja. Sodišče je za nezatrjevano dejstvo samo izvedlo dokaze z izvedencem medicinske stroke, saj tega vprašanja izvedencu ni postavila nobena od pravdnih strank. S takšnim postopanjem je kršilo določbe pravdnega postopka, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodišče bi lahko materialnopravno vsebino pogodbe presojalo le, če bi tožena stranka za to zatrjevala dejstva, ki pomenijo dejansko podlago. Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. V obrazložitvi je navedlo, da je samo pristojno za razlago pogodbenega prava. Tožnik pa ocenjuje, da je za razlago splošnih pogojev zavarovanja pristojna zavarovalnica oziroma toženka, ki je navedeni izpah štela za nezgodo. Toženka je za izpahe 16.7.2001, 4.8.2002 in 15.10.2001 vedela, saj je vložila subsidiarni obtožni predlog zoper več obdolženih, med njimi tudi zoper tožnika, v katerem je navajala, da so bile nezgode povzročene namerno. Sodišče je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj je izvedenec v odgovoru na vprašanje sodišča navedel, da bi pri tožniku lahko govorili o ponavljajočem izpahu levega ramena, ni pa podal mnenja, da je šlo za ponavljajoči izpah.

3. Na pritožbo je odgovorila tožena stranka in prerekala podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je na naroku 25.4.2008 predlagala postavitev izvedenca medicinske stroke, ki naj poda mnenje o poškodbah tožnika z dne 16.7.2001, 4.8.2001, 15.10.2001 in 11.1.2002 ter o njihovem nastanku. Sodišče prve stopnje je izvedencu postavilo tudi dodatno vprašanje, in sicer, ali je glede na medicinsko dokumentacijo mogoče ugotoviti, da je pri tožniku prišlo do ponavljajočega izpaha na istem sklepu v smislu 4. točke 6. člena SPNZ 1997. Tožeča stranka je prejela sklep o postavitvi izvedenca 17.8.2011, vendar ni ugovarjala, da je sodišče prekoračilo trditveno podlago strank ter izvajalo dokaz glede nezatrjevanega dejstva (kršitev razpravnega načela). Ker gre za relativno bistveno kršitev določb postopka, tožeča stranka pa je ni grajala takoj, ko je bilo mogoče v smislu 286.b člena ZPP, se sedaj nanjo ne more več sklicevati. Po prejemu izvedeniškega mnenja je tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 21.9.2011 podala trditve o tem, da poškodba tožnika ne predstavlja nezgode, za katero bi bila toženka dolžna izplačati zavarovalnino, sklicujoč se na 4. točko 6. člena SPNZ, po kateri se za nezgodo ne štejejo bolezni in poklicne bolezni, kakor tudi ne nalezljive bolezni ter ponavljajoči (habitualni) izpahi ali izvini na istem sklepu. Ne drži torej pritožbena navedba tožnika, da toženka omenjenih trditev v postopku sploh ni podala, da pa so bile te trditve postavljene prepozno, pa tožeča stranka ni pravočasno ugovarjala, temveč jih je le pavšalno prerekala. Sodišče prve stopnje je zato ob presoji, ali so izpolnjeni vsi pogoji za izplačilo zavarovalnine po zavarovalni pogodbi 114282 z dne 1.7.2011, utemeljeno upoštevalo tudi ugotovitev izvedenca dr. S. T., da je pri poškodbi tožnika z dne 11.1.2002 mogoče govoriti o ponavljajočem (habitualnem) izpahu levega ramena, kar po 4. točki 6. člena SPNZ ne šteje za nezgodo. Pritožbeno sodišče (ne glede na uporabo besede „lahko“) nima pomislekov v ugotovitve iz izvedeniškega mnenja, saj je to jasno in temelji na predloženi medicinski dokumentaciji, ki potrjuje, da je v obdobju šest mesecev pred sporno nezgodo tožnik utrpel tri izpahe levega ramena. Pritožbeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, podan zgolj pavšalno, tako ni utemeljen. Pritožnik pa tudi nima prav, da je za razlago pogodbe in splošnih pogojev pristojna tožena stranka. Gre za materialno pravo, ki ga mora poznati in uporabljati sodišče, kot je to storilo tudi v omenjeni zadevi.

6. Ker glede na navedeno v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo kakšnih kršitev, na katere bi pritožbeno sodišče moralo paziti v okviru uradnega preizkusa, je slednje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

7. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.