21. 12. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 29. novembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 79/2004 z dne 13. 4. 2005 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1235/2003 z dne 3. 9. 2003 in s sklepom Okrajnega sodišča v Kranju št. N 123/94 z dne 24. 1. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je v nepravdnem postopku odločalo o vrnitvi dveh nepremičnin, ker je bila odločba o zaplembi premoženja pravnega prednika predlagateljev razveljavljena. Ugotovilo je, da nepremičnin ni mogoče vrniti v naravi (v last in posest), zato je Republiki Sloveniji (Slovenski odškodninski družbi) naložilo, da je dolžna predlagateljem (med njimi tudi pritožniku) izdati obveznice, vsakemu v vrednosti 424.297 SIT z obrestmi v skladu z Zakonom o izdaji obveznic za plačilo odškodnine za zaplenjeno premoženje zaradi razveljavitve kazni zaplembe premoženja (Uradni list RS, št. 49/99 – ZIOOZP). Višje sodišče je zavrnilo pritožnikovo pritožbo, Vrhovno sodišče pa revizijo.

2.Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija navedeno odločitev in ji očita kršitev 2., 22., 23., 33., 125. in 158. člena Ustave. Trdi, da sodišči v pritožbenem in revizijskem postopku nista upoštevali pritožbenih oziroma revizijskih razlogov. Sodiščem očita, da niso upoštevala "pravice do lastništva", ki naj bi bila priznana s sodbo o razveljavitvi kazenske sodbe in zaplembe premoženja. Meni, da sklep Okrajnega sodišča v Kranju št. II I 1117/93 z dne 9. 3. 1995 o razveljavitvi sklepa, s katerim je bila izvršena kazen zaplembe premoženja, "v obratni smeri razveljavlja" zaplembo in se v zvezi s tem sklicuje na 8. točko 421. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. – ZPP77). Navaja, da sta bila njegov oče in stric pred podržavljenjem solastnika nepremičnin in da je bilo v upravnem denacionalizacijskem postopku za podržavljeno premoženje strica vrnjeno nadomestno zemljišče. Zato meni, da bi sodišče tudi v tem postopku lahko odločalo o vračanju nadomestnega zemljišča. Sodišču očita še, da predlagateljev ni vabilo k sodelovanju pri cenitvi premoženja in da zato niso mogli dati pripomb na cenitev. Ustavnemu sodišču predlaga, naj razveljavi izpodbijane sodne odločbe in Okrajnemu sodišču v Kranju naloži, naj pri ponovnem odločanju upošteva "izvedbeni sklep" o razveljavitvi zaplembe.

B.

3.V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zato pritožnik ustavne pritožbe ne more utemeljiti s sklicevanjem na 2., 125. in 158. člen Ustave, saj te ustavne določbe neposredno ne urejajo človekovih pravic ali temeljnih svoboščin.

4.Pritožnik sicer zatrjuje tudi kršitev človekovih pravic iz 22., 23. in 33. člena Ustave, vendar jih z navedbami v ustavni pritožbi, s katerimi zatrjuje zgolj nezakonitost izpodbijane odločitve, ne izkaže. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega in procesnega prava ter pri ugotovitvi dejanskega stanja.

5.Trditev pritožnika, da pritožbeno in revizijsko sodišče nista upoštevali njegovih pritožbenih oziroma revizijskih navedb, ne drži. Zgolj dejstvo, da pritožnik s pravnimi sredstvi zoper odločitev prvostopenjskega sodišča ni uspel, pa samo po sebi za sklep o kršitvah pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave ne zadošča.

6.Očitek o nepravilnosti izpodbijane sodne odločbe sam po sebi ne zadošča niti za utemeljitev kršitve pravice do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena Ustave. Za kršitev te pravice bi šlo le v primeru, če bi sodišče izpodbijano odločitev sprejelo na podlagi pravnega stališča, ki bi bilo nesprejemljivo z vidika 33. člena Ustave. Izpodbijana odločitev temelji na stališču, po katerem gre upravičencu za zaplenjeno premoženje odškodnina, če vrnitev v last in posest ni mogoča. Zgolj pritožnikovo nestrinjanje s tem stališčem in dejstvo, da pravo, ki ureja vračanje zaplenjenega premoženja, razume drugače od sodišč, kršitve te pravice ne utemeljujeta.

7.Z navedbami, ki se nanašajo na domnevno nepravilnost cenitve zaplenjenega premoženja, pritožnik ustavne pritožbe ne more utemeljiti, ker je iz prilog k ustavni pritožbi razvidno, da tega očitka v reviziji ni uveljavljal. To pomeni, da v vsebinskem smislu pravnih sredstev, ki so mu bila na razpolago, ni izkoristil. Zahteva po izčrpanju vseh pravnih sredstev (prvi odstavek 51. člena ZUstS) namreč ne pomeni samo formalnega izčrpanja (to je vložitve pravnega sredstva), ampak pomeni tudi materialno izčrpanje (to je vsebinsko uveljavljanje kršitev človekovih pravic že v vloženih pravnih sredstvih). Prav tako v reviziji ni oporekal Višjemu sodišču, ki je pritožbene ugovore glede cenitve premoženja zavrnilo s pojasnilom, da se sodišče prve stopnje ne sklicuje na cenitev cenilca, ker je višino odškodnine izračunalo samo na podlagi predpisov, ki njen izračun natančno določajo. Iz enakega razloga ustavne pritožbe pritožnik ne more utemeljiti z navedbami o možnostih vračanja nadomestnega zemljišča. Iz obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje je razvidno, zakaj sodišče o vračilu nadomestnega zemljišča ni odločalo, pritožnik pa temu ni ugovarjal ne v pritožbi ne v reviziji. Na možnost vračanja nadomestnega zemljišča se je pritožnik sicer skliceval v vlogi z dne 17. 2. 2004, ki pa je Vrhovno sodišče ni obravnavalo, ker je bila vložena po poteku tridesetdnevnega roka, v katerem je mogoče vložiti revizijo.

8.Ker torej očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić