Jedro

Tožnik v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca iz varstva pri delu ter izvedenca medicine dela sodišču prve stopnje očita, da bi dokaz moralo izvesti, saj da samo nima znanja za oceno, ali je delovno mesto čistilca primerno za tožnika ob upoštevanju omejitev, zaradi česar uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Vendar pa pritožbeno sodišče v zvezi s tako zavrnjenim dokaznim predlogom poudarja, da iz pritožbe niti ne izhaja, katero dejstvo glede vsebine delovnega mesta čistilec v primerjavi s priznanimi omejitvami naj bi sodišče ugotovilo napačno ali nezadostno, da bi bilo potrebno dodatno raziskovanje dejanskega stanja s postavitvijo izvedencev. Neizvedba tovrstnega dokaza sama po sebi ne pomeni bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Tudi ne pride v poštev ugotovitev nedopustne vnaprejšnje dokazne ocene ob izostanku določnih pritožbenih navedb glede spornih dejstev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo 30. 9. 2020, ampak mu še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi; da je toženka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu do ponovnega nastopa na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, kot če bi delal, plačati nadomestilo plače v višini 1.213,75 EUR mesečno, znižano za nadomestilo za brezposelnost, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec; da je toženka dolžna tožnika od 1. 10. 2020 dalje prijaviti v obvezna socialna zavarovanja ter poskrbeti za evidenco delovne dobe pri ZPIZ. Zavrnilo je še tožnikov stroškovni zahtevek in odločilo, da toženka sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče ugotovitev, da tožnik ne more opravljati del čistilca, določenih v opisu tega delovnega mesta, oprlo predvsem na izpoved direktorja toženke in priče A.A.. Gre za družinske člane, tako da je jasen njihov interes za uspeh v pravdi. Sodišče ni upoštevalo tožnikovega predloga za postavitev izvedenca iz varstva pri delu in medicine dela. Samo je ocenilo, da delovno mesto čistilca za tožnika ob upoštevanju njegovih omejitev zanj ni primerno. Vendar pa sodišče nima dovolj znanja za takšno oceno. Tožnik je že na naroku uveljavljal bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj gre za neizvedbo dokaza, ki bi ga sodišče moralo izvesti. Šele izvedenec bi ob pregledu tožnika in delovnega mesta lahko ugotovil, ali tožnik lahko opravlja delo čistilca. Sodišče se ni opredelilo do tega, da je do odpovedi dejansko prišlo zaradi tožnikove dalj časa trajajoče bolniške odsotnosti. Sodišče je dolžno vse izvedene dokaze presojati posebej in skupaj, sploh v primeru očitane kršitve ustavnih pravic in diskriminatorne obravnave.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo neutemeljeno predlaga zavrženje pritožbe kot nepopolne (tretji odstavek 343. člena ZPP), utemeljeno pa predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Navaja, da je že iz izpovedi tožnika izhajala podlaga za zavrnitev zahtevka. Izvedenec ni potreben za upoštevanje vsebine listinskih dokazov. Predmet zadeve ni prilagoditev delovnega mesta, ampak možnost premestitve tožnika na drugo delovno mesto, upoštevaje priznane omejitve iz naslova invalidnosti.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Strinja se z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

6. Tožnik je bil pri toženki zaposlen od 1. 3. 2005 dalje, nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 4. 2019 na delovnem mestu oskrbovalec - vzdrževalec avtomatov. Pravice iz naslova IIII. kategorije invalidnosti so mu bile prvič priznane z odločbo ZPIZ Slovenije z dne 13. 9. 1995, nazadnje pa z odločbo z dne 16. 1. 2020, s katero mu je bila priznana pravico do dela na drugem delu: izmenoma stoje in sede, s premeščanjem bremen do 5 kg, hojo po ravnem, s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko, od 1. 12. 2019 dalje. Toženki je bilo ob tem naloženo, da tožniku zagotovi pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega na drugem delovnem mestu.

7. Upoštevaje relevantne določbe ZPIZ-1 in ZZRZI je toženka tožniku 5. 8. 2020 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga in zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov (1. in 4. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1). Tožnik izpodbija ugotovljeno zakonitost odpovedi iz slednjega razloga zlasti z vztrajanjem, da bi lahko ohranil zaposlitev pri toženki na delovnem mestu čistilec. Sodišče je namreč zaključilo, da toženka tožniku z zaposlitvijo na tem delovnem mestu ne bi mogla zagotoviti omejitev iz naslova invalidnosti, zato mu je dopustno odpovedala pogodbo o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi za navedeno delovno mesto (102. člen ZPIZ-1, 40. člen ZZRZI).

8. Sodišče prve stopnje je poleg strank zaslišalo še pričo, glede katere pritožba opozarja, da gre za članico družine direktorja toženke, vendar pa razlogi o odločilnih dejstvih, ki so pomembni za odločitev o pritožbi (tj. vsebina nalog delovnega mesta čistilec v primerjavi z priznanimi omejitvami zaradi invalidnosti), ne temeljijo le na teh dveh izpovedbah, ampak tudi na tožnikovi izpovedi ter na listinskih dokazih. Obe stranki sta neuspešno predlagali še postavitev izvedenca - tožnik za dokazovanje, da je delovno mesto čistilec zanj primerno, toženka za dokazovanje nasprotnega.

9. Tožnik v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca iz varstva pri delu ter izvedenca medicine dela sodišču prve stopnje očita, da bi dokaz moralo izvesti, saj da samo nima znanja za oceno, ali je delovno mesto čistilca primerno za tožnika ob upoštevanju omejitev, zaradi česar uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je predlagani dokaz zavrnilo kot nepotreben, kar je obrazložilo s tem, da je čiščenje običajno vsakodnevno opravilo večine odraslih ljudi. Kako, kaj in s čim se čisti, je splošno znano dejstvo, specifike čiščenja pri toženki pa je opisal direktor, v resničnost izpovedi katerega sodišče ne dvomi, zato angažiranje izvedenca ni potrebno, kot tudi ne glede omejitev iz naslova invalidnosti, ki jasno izhajajo iz dokončne odločbe.

10. Vendar pa pritožbeno sodišče v zvezi s tako zavrnjenim dokaznim predlogom poudarja, da iz pritožbe niti ne izhaja, katero dejstvo glede vsebine delovnega mesta čistilec v primerjavi s priznanimi omejitvami naj bi sodišče ugotovilo napačno ali nezadostno, da bi bilo potrebno dodatno raziskovanje dejanskega stanja s postavitvijo izvedencev. Neizvedba tovrstnega dokaza sama po sebi ne pomeni bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Tudi ne pride v poštev ugotovitev nedopustne vnaprejšnje dokazne ocene ob izostanku določnih pritožbenih navedb glede spornih dejstev.

11. Iz istega razloga ni jasno, kaj iz izpovedi direktorja in priče naj bi sodišče prve stopnje pri oblikovanju dokazne ocene upoštevalo napačno. Družinske vezi med stranko in pričo same po sebi niso razlog za neupoštevanje izpovedb.

12. Kot že nakazano, pa tudi ni jasno, za oblikovanje kakšne dokazne ocene se tožnik zavzema oziroma katero odločilno dejstvo naj bi sodišče prve stopnje pri presoji primernosti delovnega mesta čistilec ugotovilo napačno. Že iz tega razloga je otežen uspeh s pavšalnim pritožbenim očitkom v smeri kršitve 8. člena ZPP, ki določa način oblikovanja dokazne ocene oziroma predpisuje, katera dejstva se štejejo za dokazana.

13. Direktor toženke in priča sta npr. skladno izpovedala, da pri toženki niso imeli možnosti ponudbe druge pogodbe o zaposlitvi v skladu s tožnikovimi omejitvami, kar je bilo ugotovljeno po tem, ko se je preverilo opise vseh delovnih mest v aktu o sistemizaciji.

14. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da so v navedenem aktu določene naloge delovnega mesta čistilec: prezračevanje prostorov z odpiranjem in zapiranjem oken; praznjenje košev za smeti; po potrebi ločevanje odpadkov in transport smeti do kontejnerjev; brisanje prahu na okenskih policah, omarah, stolih, na steklenih površinah, mizah, telefonih, kljukah na oknih in vratih; čiščenje steklenih površin (okna, ograje, itd.); pometanje in pomivanje ali sesanje tal; pri čiščenju sanitarnih prostorov dnevno prazni koš za smeti, namešča toaletni papir, papirnate brisače in tekoče milo, očisti straniščne školjke in pisoarje, kar je pomembno za odstranjevanje vodnega kamna in za dezinfekcijo toaletne galanterije, z vlažno krpo pobriše keramične ploščice, umivalnike, kljuke, vrata, okenske police ter temeljito očisti tla; po dogovoru z uporabnikom prostora zaliva tudi sobne rastline; skrb za urejenost prostora s čistili, pravilno uporabo in skladiščenja le-teh; druga dela po nalogu nadrejenega.

15. Ko so bile tožniku ob zaslišanju predočene naštete naloge, je za vsako menil, da bi jo lahko opravljal. Glede omejitve, da se delo opravlja izmenoma stoje in sede, je izpovedal, da bi lahko tudi sedel in počival, saj delo ne bi bilo na normi, s takšno omejitvijo je tudi že bil zaposlen pri toženki. Menil je, da ne bi premeščal bremen, težjih od pet kilogramov, češ da lončki in plastenke tehtajo le par gramov. V zvezi z omejitvijo glede hoje po ravnem je potrdil, da so pri toženki res neke stopnice.

16. Sodišče prve stopnje je v sodbi povzelo tudi izpoved direktorja toženke, da niso problematični odpadki v administraciji, temveč rezervni deli, ki jih delavci v delavnici odvržejo v kanto ali koš, ki so težki tudi 10 do 15 kg, pri čemer se ne odnašajo vsak dan sproti. S terena nazaj prihajajo odpadki, vlažna kavna usedlina, ki lahko tehta od 5 do 10 kg. Tudi druge smeti, tj. karton bi tehtale več kot 5 kg. Izpovedal je, da je treba prah obrisati tudi na omarah, povzpeti se je treba na lestev, česar tožnik, glede na omejitve, ne bi smel delati. Enako velja za čiščenje oken, ki so visoka 3,2 m, in bi jih bilo treba čistiti z lestve. Sede se ne da pospravljati, samo del pisalne mize se lahko pobriše sede. Pri čiščenju sanitarnih prostorov je treba tudi na kolena. Čistila so pakirana v zavoje po 6 kosov ali več, kar presega težo, ki jo lahko dviguje. Poslovni prostori so v dveh etažah, ločeno z 20 do 22 stopnicami. Čistilec dela ne bi mogel opravljati samo s hojo po ravnem, pri toženki pa imajo samo tovorno dvigalo. O tem, da delo čistilca ne bi ustrezalo tožnikovim omejitvam, je izpovedala tudi omenjena priča. 17. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zaključilo, da delo čistilca za tožnika ne bi bilo ustrezno, ker bi moral občasno premestiti bremena težja od 5 kg (odpadni rezervni deli, mokra kavna usedlina, embalaža čistil), ker se dela čistilca ne da opravljati izmenoma stoje in sede (sede se lahko samo pobriše pisalno mizo), ker čistilec pri opravljanju dela ne hodi samo po ravnem (v poslovnih prostorih je cca 20 do 22 stopnic, delo se opravlja tudi na višini na lestvi, po kateri je treba hoditi gor in dol).

18. S tem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženka dokazala obstoj utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1), je smiselno zavrnilo možnost, da je toženka tožniku nedopustno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi tožnikovega dalj časa trajajočega bolniškega staleža (90. člen ZDR-1).

19. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

20. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). Tožnik zaradi neuspeha s pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP), toženka pa zato, ker delodajalec v tovrstnih sporih krije svoje stroške ne glede na izid postopka (peti odstavek 41. člena ZDSS-1).