Jedro

V toženkinem predlogu problematizirano pravno vprašanje je namišljeno in presega okvir dejanske podlage, na katero je oprta izpodbijana pravnomočna odločitev. Glede v toženkinem predlogu zatrjevanega diametralno nasprotnega stališča sodišča druge stopnje o spornem vprašanju pa velja, da gre za drugačno (spremenjeno) stališče v istem postopku (zavzetem v razlogih sedanje in edine aktualne sodbe sodišča druge stopnje I Cp 194/2009 in ki se razlikuje od tistega, prvotno zavzetega v razlogih razveljavitvenega sklepa istega sodišča I Cp 28/2008) – ne gre torej za razhajanja v sodni praksi sodišča druge stopnje v bistveno podobnih (drugih) primerih.

Obrazložitev

Predlog se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Tožena stranka je vložila predlog za dopustitev revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje, s katero je slednje spremenilo zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje tako, da je tožnikoma prisodilo denarno odmeno za nemožnost uporabe dveh denacionaliziranih poslovnih prostorov po drugem odstavku 72. člena Zakona o denacionalizaciji – ZDen (v znesku 6.005 EUR s pripadki) tudi za obdobje, ko sta bila poslovna prostora prazna in ju tožena stranka ni oddala v najem. V predlogu za dopustitev revizije je tožena stranka oblikovala (kot po njenem mnenju sporno) sledeče pravno vprašanje, o katerem pričakuje odločitev Vrhovnega sodišča: „Ali gre pravnim naslednikom pokojnih denacionalizacijskih upravičencev odškodnina po drugem odstavku 72. člena ZDen tudi v tistih primerih, kadar bi upravičenci v času postopka denacionalizacije nepremičnine lahko sami uporabljali oziroma bi jih lahko sami oddajali v najem, pa tega niso storili in te možnosti niso izkoristili po lastni krivdi oziroma zaradi lastne pasivnosti?“ Sicer pa predlog utemeljuje še s trditvami o diametralno nasprotnem stališču sodišča druge stopnje glede spornega vprašanja ter o nemožnosti njene skrbi za denacionalizacijske upravičence v smeri, da bi v času denacionalizacijskih postopkov spričo obsežnega premoženja sploh lahko poskrbela za ustrezno uporabo vseh nepremičnin.

2. Predlog ni utemeljen.

3. Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) niso podani, saj je v toženkinem predlogu problematizirano pravno vprašanje namišljeno in presega okvir dejanske podlage, na katero je oprta izpodbijana pravnomočna odločitev. To velja tako za toženkine trditve o možnosti izkoriščanja premoženja s strani denacionalizacijskih upravičencev v času denacionalizacijskega postopka, kot tudi za trditve o kakršnikoli neglekciji upravičencev, katerih pravnima prednikoma je bilo premoženje vrnjeno v izključno (so)last in posest z odločbo, ki je postala pravnomočna 27. 3. 2002, odškodnina (uporabnina, odmena) pa je bila uveljavljana za čas do vrnitve premoženja in s tem pridobitve možnosti izkoriščanja. Glede v toženkinem predlogu zatrjevanega diametralno nasprotnega stališča sodišča druge stopnje o spornem vprašanju pa velja, da gre za drugačno (spremenjeno) stališče v istem postopku (zavzetem v razlogih sedanje in edine aktualne sodbe sodišča druge stopnje I Cp 194/2009 in ki se razlikuje od tistega, prvotno zavzetega v razlogih razveljavitvenega sklepa istega sodišča I Cp 28/2008) – kar pomeni, da ne gre torej za razhajanja v sodni praksi sodišča druge stopnje v bistveno podobnih (drugih) primerih. Vrhovno sodišče je po obrazloženem moralo toženkin predlog za dopustitev revizije zavrniti (drugi odstavek 367.c člena ZPP).