Jedro

Ponovnega predloga za oprostitev plačila sodne takse ni mogoče zavreči kot nedovoljenega zaradi prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari, če o prvotnem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ni bilo odločeno po vsebini, temveč je bil predlog zavržen zaradi neizpolnjevanja procesnih predpostavk.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča razveljavi v II. točki izreka ter v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Sicer se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo ugovor tožene stranke z dne 24. 6. 2014 zoper plačilni nalog z dne 26. 5. 2014 (I. točka izreka) in predlog tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse z dne 24. 6. 2014 (II. točka izreka).

2. Zoper tak sklep se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V pritožbi navaja, da je že oproščena plačila sodne takse s sklepom z dne 17. 1. 2014 v višini 99 % in ker 13. člen ZST-1 določa obseg veljavnosti razveljavitev sklepa o oprostitvi tako, da velja za vse takse, za katere se izteče rok za plačilo tega dne ali pozneje, je sodišče plačilni nalog z dne 26. 5. 2014 izdalo neutemeljeno. Tožena stranka je sodišče na navedeno opozorila z ugovorom zoper plačilni nalog, ki pa ga je sodišče z izpodbijanim sklepom neutemeljeno zavrglo. V zvezi z odločitvijo o zavrženju predloga za oprostitev plačila sodne takse pa navaja, da je ravnala v skladu s pravnim poukom na plačilnem nalogu, iz katerega izhaja, da če v danem roku sodne takse po tem nalogu ne bo plačal oziroma če v tem roku ne bo zaprosil za oprostitev, odlog ali obročno plačilo ali ne bo vložil ugovora po 34.a členu ZST-1, bo sodišče potrdilo izvršljivost tega naloga in ga v nadaljnjem roku 15 dni poslalo organu, pristojnemu za izterjavo sodnih taks. Pritožnik tudi meni, da sta si odločitvi sodišča iz I. in II. točke popolnoma nasprotni, saj je s I. točko toženi stranki naloženo plačilo sodne takse kljub temu, da je bila oproščena njenega plačila, kar negira odločitev sodišča o oprostitvi plačila sodne takse, v II. točki pa sodišče ugotovi, da je tožena stranka že bila oproščena plačila sodne takse in zavrže ponovni predlog za oprostitev. Takšna odločitev pa je nesmiselna in v nasprotju s pravnimi načeli. Če je sodišče predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ugodilo, ji ne more in ne sme izdati plačilnega naloga, ker je to v nasprotju z oprostitvijo plačila. Ne glede na pravočasen ugovor tožene stranke je plačilni nalog brezpredmeten, saj je izdan v nasprotju z odločitvijo sodišča o oprostitvi plačila in kot takšen nikoli ne bi smel postati izvršljiv. Da ima tožena stranka pravico zaprositi za oprostitev, pa je očitno pri izdaji plačilnega naloga menilo tudi sodišče, ki jo je o tej pravici tudi poučilo.

3. Pritožba ni utemeljena, vendar je bilo potrebno II. točko izreka razveljaviti po uradni dolžnosti.

4. Odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrženju ugovora tožene stranke zoper plačilni nalog z dne 26. 5. 2014 temelji na ugotovitvah: (-) da je s plačilnim nalogom z dne 26. 5. 2014 sodišče toženo stranko pozvalo k plačilu ½ sodne takse za napoved pritožbe (po tem, ko se je napoved pritožbe zaradi neplačila sodne takse pravnomočno štelo za umaknjeno), (-) da je plačilni nalog z dne 26. 5. 2014 toženi stranki bil vročen 11. 6. 2014 in bi zato morala vložiti ugovor zoper plačilni nalog najkasneje do četrtka 19. 6. 2014 ter (-) da je tožena stranka vložila ugovor 24. 6. 2014, kar je bilo po izteku 8 dnevnega roka za vložitev ugovora, ki je določen v 34.a členu Zakona o sodnih taksah (ZST-1). Ob takšnih dejanskih ugotovitvah, ki jih tožena stranka pritožbeno ne izpodbija, pa je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

5. Ker so za sprejem izpodbijane odločitve pod točko I izreka odločilne ugotovitve o datumu vročitve plačilnega naloga ter datumu in načinu vložitve ugovora zoper plačilni nalog, so pritožbene navedbe, v katerih se tožena stranka sklicuje na to, da je bila s sklepom z dne 17. 1. 2014 oproščena plačila sodnih taks v višini 99 %, neupoštevne, saj se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva za sprejem izpodbijane odločitve. Takšne pritožbene navedbe bi lahko bile upoštevne zgolj v primeru, če bi bil ugovor zoper plačilni nalog pravočasen in bi sodišče odločalo o njegovi utemeljenosti, do česar pa v predmetni zadevi ne more priti, ker je tožena stranka ugovor zoper plačilni nalog vložila prepozno.

6. Odločitev o zavrženju predloga tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse pa je sodišče prve stopnje utemeljevalo z navedbami, da je iz podatkov v spisu razvidno, da je sodišče o predlogu tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse za napoved pritožbe zoper sodbo z dne 26. 4. 2013 že pravnomočno odločilo s sklepom z dne 24. 6. 2013, ki je postal pravnomočen na podlagi odločbe Višjega sodišča v Celju dne 15. 10. 2013, zaradi česar je bilo potrebno predlog tožene stranke z dne 24. 6. 2014 zavreči (drugi odstavek 319. člena ZPP). Takšna odločitev sicer ni v nasprotju z odločitvijo iz I. točke izreka, kot to neutemeljeno zatrjuje tožena stranka v pritožbi, saj sodišče v II. točki izreka ni ugotovilo, da je tožena stranka bila oproščena plačila sodnih taks, temveč da je bilo o takšnem predlogu že pravnomočno odločeno s sklepom z dne 24. 6. 2013, ki pa ni bil ugodilen.

7. Vendar pa je pri tem sodišče prve stopnje zmotno uporabilo drugi odstavek 319. člena ZPP in v tej posledici tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pravilo iz drugega odstavka 319. člena ZPP o prepovedi ponovnega odločanja v isti stvari (ne bis in idem) se namreč nanaša na odločbe, s katerimi je bilo meritorno odločeno o vsebini vloge oz. o zahtevku, ki ga ta vsebuje. Če sodišče vlogo z zahtevkom zavrže zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk, o vsebini vloge ni odločeno in v takem primeru nove vloge z enakim zahtevkom ni mogoče zavreči zato, ker je bilo že pravnomočno odločeno o zahtevku, temveč (kvečjemu) zato, ker je že bilo pravnomočno odločeno o (ne)obstoju procesne predpostavke za dopustnost zahtevka. Nov zahtevek pa je dopusten, če odpadejo razlogi, zaradi katerih je bil prvotni zahtevek zavržen (primerjaj Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2011, stran 149 in 150).

8. Pravnomočne sicer postanejo vse sodbe in s sodbami izenačeni meritorni sklepi, pa tudi sklepi sodišča, ki pomenijo konec postopka, zlasti sklepi, s katerimi sodišče zavrže tožbo zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk. Vendar pa lahko o pravnomočno razsojeni stvari govorimo zgolj takrat, ko sodišče postopek konča z vsebinsko (meritorno) odločbo, torej ko sodišče odloča o predmetu spora, o utemeljenosti tožbenega zahtevka, ko zahtevku v celoti ali deloma ugodi oziroma ga v celoti ali deloma zavrne. Kadar sodišče postopek na prvi stopnji konča s procesno odločbo, s katerim zavrže tožbo zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk, o predmetu spora vsebinsko ne odloča. Procesne predpostavke so namreč okoliščine, od obstoja oziroma neobstoja katerih je odvisno, ali bo sodišče stvar sploh vsebinsko obravnavalo. Ponovnega zahtevka ni mogoče zavreči, če je bil isti zahtevek predhodno zavržen zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk. Prepoved odločanja ne bis in idem velja le za odločanje o tožbenem zahtevku (predmetu spora), za sojenje o vsebini zadeve, ne pa za odločanje o procesnih predpostavkah tožbe, o katerih se vselej odloča s sklepom (tako Višje sodišče v Ljubljani v sklepu I Ip 3096/2007 z dne 17. 10. 2007). V konkretni zadevi pa to pomeni, da ponovnega predloga za oprostitev plačila sodne takse ni mogoče zavreči kot nedovoljenega zaradi prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari, če o prvotnem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ni bilo odločeno po vsebini, temveč je bil predlog zavržen zaradi neizpolnjevanja procesnih predpostavk, ta pomanjkljivost pa je z novim predlogom odpravljena.

9. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo s sklepom z dne 24. 6. 2013 že odločeno o predlogu tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse za napoved pritožbe zoper sodbo, je sicer pravilna, vendar pomanjkljiva, saj se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vprašanjem, kakšna je bila narava te odločitve, torej ali je o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks odločalo vsebinsko, ali pa je šlo za procesno odločitev. Iz spisovnega gradiva izhaja, da je s sklepom z dne 24. 6. 2013 predlog tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse za napoved pritožbe bila zavržena kot nepopolna, saj tožena stranka kljub pozivu sodišča prve stopnje k dopolnitvi predloga za oprostitev plačila sodnih taks s predložitvijo ustrezno izpolnjene izjave o premoženjskem stanju na obrazcu ZST-1, tožena stranka pomanjkljivosti ni odpravila, kar pomeni, da o predlogu tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse za napoved pritožbe zoper sodbo ni bilo odločeno vsebinsko, temveč je bila v zvezi s tem predlogom sprejeta procesna odločitev. Tako bi sodišče prve stopnje ob vložitvi novega predloga za oprostitev plačila sodne takse za napoved pritožbe zoper sodbo moralo presojati, ali je tudi v zvezi z novim predlogom podana ista procesna pomanjkljivost, zaradi katere ni mogoče vsebinsko odločati o predlogu za oprostitev plačila sodne takse in šele v tem primeru bi lahko zavrglo ponovni predlog za oprostitev plačila sodne takse kot nedovoljen na podlagi pravila o prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari. Ker pa je sodišče prve stopnje glede na pojasnjeno zaradi zmotne uporabe drugega odstavka 319. člena ZPP, nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni ugotavljalo, ali je bila procesna pomanjkljivost, zaradi katerega je bil zavržen prvotni predlog tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse, z novim predlogom odpravljena, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča razveljavilo v II. točki izreka ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (3. točka 365. člena v zvezi z 355. členom ZPP).

10. V ponovnem postopku v zvezi s predlogom tožene stranke za oprostitev plačila ½ sodne takse za napoved pritožbe zoper sodbo bo moralo sodišče prve stopnje najprej ugotoviti, ali je s ponovnim predlogom za oprostitev plačila sodnih taks odpravljena tista procesna pomanjkljivost, ki je bila razlog za zavrženje prvega predloga za oprostitev plačila sodnih taks za napoved pritožbe zoper sodbo in glede na to ugotovitev v zvezi z novim predlogom sprejeti bodisi procesno, bodisi meritorno odločitev o ponovnem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks.