Jedro

Kaznivo dejanje trgovine z ljudmi po drugem in prvem odstavku 113. člena KZ-1 sodi med kazniva dejanja zoper človečnost, za katera je predpisana kazen zapora petih ali več let, zato je prikrite preiskovalne ukrepa po 151. členu ZKP v zvezi s tem kaznivim dejanjem po določbi drugega odstavka 151. člena ZKP v zvezi s 1. točko drugega odstavka 150. člena ZKP mogoče odrediti brez presoje, ali je podana resna nevarnost za življenje ljudi.

Ravnanje policije, ki ga pritožniki poimenujejo goljufija oziroma prevara, ne predstavlja zlorabe policijskih pooblastil, temveč zgolj (dovoljeno) policijsko taktiko, namenjeno tajni vzpostavitvi potrebnih pogojev za začetek izvajanja odrejenega prikritega preiskovalnega ukrepa. Policija pri izvrševanju sodnih odredb nima neomejenih pristojnosti in se ne more poslužiti kakršnekoli poti za dosego izvedbe odrejenega prikritega preiskovalnega ukrepa. Vendar pa v obravnavanem primeru obramba ni uspela izkazati, da bi bile z ravnanjem policije kršene ustavno določene človekove pravice ali določbe ZKP, ki bi narekovale izločitev pridobljenih dokazov kot nedovoljenih.

Izrek

I. Pritožbi zagovornikov obeh obtoženih se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom kot neutemeljen zavrnilo predlog obrambe za izločitev listin, naštetih v izreku sklepa.

2. Zoper sklep so se pritožili: - zagovorniki obtoženega A. A. iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in kršitve 36. člena Ustave RS s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu obrambe ugodi in iz spisa izloči predlagane listine, podredno, da sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču; ter - zagovornik obtožene B. B. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. 3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Sodišče druge stopnje uvodoma zavrača pritožbene navedbe zagovornikov A. A., da prvostopenjsko sodišče ni v celoti odločilo o predlogu obrambe za izločitev listin in s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 7. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 403. členom ZKP. Iz izreka in vsebine izpodbijanega sklepa je namreč razvidno, da je prvostopenjsko sodišče odločilo o predlogu obrambe za izločitev listin, torej o predlogu zagovornikov obeh obtožencev, pritožniki pa vsebinsko niti ne pojasnijo, o katerem delu predloga naj ne bi bilo odločeno. Navedba v uvodu izpodbijanega sklepa, da je prvostopenjsko sodišče odločalo o predlogu zagovornice A. A., ni bistvena za presojo vsebinskega obsega prvostopenjske odločitve in ima podlago le v dejstvu, da je na pisnem predlogu za izločitev dokazov, ki sta ga na predobravnavnem naroku v spis vložila zagovornika obeh obtoženih, podpisana le zagovornica A. A. Pritožniki poleg tega pravnega interesa za tovrstne pritožbene navedbe nimajo, saj že sami navajajo, da je bilo o njihovem predlogu odločeno v celoti in zatrjujejo le, da prvostopenjsko sodišče ni odločalo o predlogu zagovornika obtožene B. B. 5. Zagovorniki obeh obtoženih v tem postopku zahtevajo izločitev listin, ki se nanašajo na drugo in tretje podaljšanje prikritega preiskovalnega ukrepa (PPU) nadzora elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem po prvem odstavku 150. člena ZKP ter odreditev in prvo podaljšanje PPU prisluškovanja in opazovanja v tujem stanovanju z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje in tajnim vstopom v naveden prostor po 151. členu ZKP. Predlog za izločitev v bistvenem utemeljujejo na zatrjevano nezakonitem ravnanju policije, ko naj bi policisti nekaj dni pred začetkom izvajanja PPU po 151. členu ZKP pred sedmo uro zjutraj zbudili oba obtoženca, njune otroke in gospodinjsko pomočnico ter vse odpeljali na policijsko postajo zaradi domnevnega preverjanja nekih registrskih številk avtomobilov, v vmesnem času pa je bila opravljena montaža tehničnih sredstev za dokumentiranje in snemanje skupaj s tajnim vstopom v stanovanje obtožencev. Po prepričanju obrambe tajni vstop policistov v stanovanje na silo, s prevaro ali na goljufiv način ni dopusten, zaradi nezakonitega ravnanja policije pa je potrebno iz spisa izločiti vse listine, ki se nanašajo na zgoraj omenjene prikrite preiskovalne ukrepe ter izsledke teh ukrepov.

6. Sodišče prve stopnje je predlog obrambe zavrnilo, saj je presodilo, da zgolj okoliščina, da je policija vse člane gospodinjstva odpeljala na policijsko postajo zaradi tajne namestitve tehničnih sredstev za prisluškovanje, samo po sebi ne pomeni kršitve določb ZKP oziroma človekovih pravic, kar bi bil razlog za izločitev dokazov po določbi drugega odstavka 18. člena ZKP v povezavi z drugim odstavkom 83. člena ZKP. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila policija seznanjena z navadami obeh obtožencev in je vedela, da stanovanje obtožencev nikoli ni prazno, zato je morala za uspešno realizacijo odredbe sodišča za izvedbo PPU aktivno poskrbeti, da zaradi tajnega vstopa v stanovanje obtožencev v določenem trenutku ne bo nikogar. Po mnenju prvostopenjskega sodišča način montaže tehničnih sredstev s strani policije ni bil nezakonit, saj morajo biti tehnična sredstva nameščena tajno, morebitna uporaba sile pri ravnanju policije pa s strani obrambe ni obrazložena, niti ni izkazana v spisovnih podatkih. Prvostopenjsko sodišče je dodalo še, da obramba ni zatrjevala, da bi policija mladoletne otroke zasliševala, prav tako pa policisti otrok niso mogli pustiti samih doma, saj so bili odpeljani vsi odrasli člani gospodinjstva. Po uradni dolžnosti je sodišče prve stopnje preverilo tudi, ali obstajajo zakonski razlogi za izločitev določno opredeljenih listin iz spisa, ter ugotovilo, da takšnih razlogov ni.

7. Pritožbeno sodišče se po preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb zagovornikov obeh obtoženih v celoti strinja s prvostopenjsko presojo, da razlogi za izločitev zahtevanih listin iz spisa niso podani.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je imela policija pravno podlago za tajni vstop in namestitev tehničnih sredstev v stanovanju obtožencev za namene izvrševanja prikritega preiskovalnega ukrepa po 151. členu ZKP v izdani pisni odredbi preiskovalne sodnice Pp 18/2016 z dne 15. 2. 2017. Ocenilo je, da je bila odredba izdana zakonito, saj je imela vse potrebne sestavine po prvem odstavku 152. člena ZKP, obrazloženi so bili utemeljeni razlogi za sum storitve očitanih kaznivih dejanj trgovine z ljudmi in spolnega nasilja, izvedba ukrepa je bila glede na težo očitanih kaznivih dejanj sorazmerna s posegom v zasebnost obtožencev ter neogibno potrebna v razmerju do zbiranja dokazov na drug način, upoštevan pa je bil tudi rok trajanja ukrepa. Zagovornik obtožene B. B. zakonitosti izdane odredbe s pritožbo ne izpodbija, zagovorniki obtoženega A. A. pa pravno zmotno trdijo, da bi bilo mogoče PPU po 151. členu odrediti le, če bi obstajala resna nevarnost za življenje ljudi (drugi odstavek 151. člena ZKP v zvezi s 3. točko drugega odstavka 150. člena ZKP). Kaznivo dejanje trgovine z ljudmi po drugem in prvem odstavku 113. člena KZ-1 sodi namreč med kazniva dejanja zoper človečnost, za katera je predpisana kazen zapora petih ali več let, zato je obravnavani PPU v zvezi s tem kaznivim dejanjem po določbi drugega odstavka 151. člena ZKP v zvezi s 1. točko drugega odstavka 150. člena ZKP mogoče odrediti brez presoje, ali je podana resna nevarnost za življenje ljudi.

9. Pritožniki na strani A. A. ne morejo uspeti s pritožbenimi navedbami v smeri, da ukrep po prvem odstavku 151. člena ZKP ni bil neogibno potreben, češ da bi bilo mogoče ukrep ambientalnega prisluškovanja izvajati tudi brez vstopa v zaprt prostor s pomočjo laserskih naprav. Iz spisovnih podatkov je namreč razvidno, da je policija pred pobudo za izvedbo omenjenega ukrepa izčrpala preostale (manj intenzivne) tehnike zbiranja dokazov, ob presoji neogibnosti ukrepa pa je potrebno upoštevati tudi tehnične zmogljivosti policije in ekonomičnost pri načinu izvajanja določenega prikritega preiskovalnega ukrepa. Neutemeljene so nadalje pritožbene navedbe, da pri izdaji odredbe ni bila upoštevana zasebnost mladoletnih otrok obtožencev, v katero naj bi bilo z odreditvijo PPU nesorazmerno poseženo. Preiskovalna sodnica je bila ob izdaji odredbe nedvomno seznanjena z okoliščino, da se v stanovanju obtožencev nahajajo tudi njuni otroci, zaradi varstva katerih so bile oškodovanke pravzaprav nastanjene pri njima, ob tehtanju teže očitanih kaznivih dejanj s posegom v zasebnost obtožencev in preostalih članov gospodinjstva, vključno z otroci, pa je po presoji pritožbenega sodišča povsem pravilna presoja, da je bila sorazmernost ukrepa podana. Odredba sodišča Pp 18/2016 z dne 15. 2. 2017 za odreditev PPU po 151. členu ZKP je bila po vsem obrazloženem torej zakonita.

10. Pritožbeno sodišče glede načina izvršitve same odredbe pojasnjuje, da gre pri izvrševanju prikritega preiskovalnega ukrepa po 151. členu ZKP za dovoljeno zvijačo s strani države, ki je potrebna zaradi zbiranja dokazov v točno določenem prostoru, katerih se z milejšimi ukrepi ne bi dalo zbrati oziroma bi njihovo zbiranje lahko ogrozilo življenje ljudi. Ustavno sodišče RS je že sprejelo stališče, da tajna narava ukrepa prisluškovanja v prostorih poleg tajnosti pri izvajanju ukrepa narekuje tudi tajno namestitev in odstranitev naprav, s katerimi se prisluškuje. V odločbi U-I-25/95 z dne 27. 11. 1997 je presodilo, da so zaradi izvedbe prikritega preiskovalnega ukrepa in ob izpolnjenih pogojih za poseg v zasebnost z zakonom utemeljeno omejene tudi tiste zahteve, ki jih za poseg v pravico do nedotakljivosti stanovanja po vsebini postulira drugi odstavek 36. člena Ustave, po katerem je vstop v stanovanje ali v druge tuje prostore proti volji stanovalca dovoljen le na podlagi sodne odločbe.

11. Pritožbeno sodišče je že pritrdilo pravilnosti presoje prvostopenjskega sodišča, da je bila odredba preiskovalne sodnice za izvedbo PPU po 151. členu ZKP izdana zakonito, policija pa je torej v stanovanje obtožencev vstopila na podlagi sodne odločbe, ki je izrecno dovoljevala tajen vstop zaradi namestitve tehničnih sredstev za prisluškovanje. Pritožbeno izvajanje zagovornikov obtoženega A. A. v smeri kršitve nedotakljivosti stanovanja iz 36. člena Ustave RS zato ni utemeljeno.

12. Sodišče prve stopnje je povsem utemeljeno pojasnilo, da je morala policija vstop v stanovanje zaradi namestitve tehničnih sredstev izvršiti brez vednosti obeh obtožencev, kar je bilo ob ugotovljeni stalni prisotnosti koga izmed članov gospodinjstva v stanovanju mogoče edinole na način, da je stanovanje pred tajnim vstopom izpraznila. Ravnanje policije, ki ga pritožniki na strani obeh obtožencev poimenujejo goljufija oziroma prevara, zato tudi po presoji pritožbenega sodišča ne predstavlja zlorabe policijskih pooblastil, kot skušajo prikazati pritožniki, temveč zgolj (dovoljeno) policijsko taktiko, namenjeno tajni vzpostavitvi potrebnih pogojev za začetek izvajanja odrejenega prikritega preiskovalnega ukrepa. Pri tem se je seveda mogoče strinjati z zagovorniki obtoženega A. A., da policija pri izvrševanju sodnih odredb nima neomejenih pristojnosti in se ne more poslužiti kakršnekoli poti za dosego izvedbe odrejenega PPU. Vendar pa v obravnavanem primeru, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, obramba ni uspela izkazati, da bi bile z ravnanjem policije kršene ustavno določene človekove pravice ali določbe ZKP, ki bi narekovale izločitev pridobljenih dokazov kot nedovoljenih.

13. Sodišče prve stopnje je glede zatrjevane uporabe sile pri izpraznitvi stanovanja ugotovilo, da obramba kakršnekoli uporabe sile s strani policije v svojih pritožbah ni obrazložila, niti uporaba sile ni izkazana v spisovnih podatkih, s čimer se pritožbeno sodišče strinja. Tudi v pritožbah razen pavšalne navedbe, da je policija pri tem, ko je odpeljala obtoženca in njune družinske člane, ravnala "s silo" oziroma "brutalno" ni obrazloženo, kakšna naj bi uporaba te sile bila, obtoženca pa zaslišana o tem nista izpovedala ničesar, niti kaj takšnega ne izhaja iz preostalega spisovnega gradiva. Iz razlogov pritožbe zagovornika obtožene B. B. je tako razvidno le, da je policija otroke zgodaj zjutraj zbudila in jih odpeljala na policijsko postajo, pritožnik pa ne opiše, niti ne zatrjuje, da bi bili otroci pri tem deležni kakšnega drugega nasilnega ravnanja s strani policistov. Obramba se glede na navedeno na kršitev človekovih pravic obtožencev, njunih otrok in gospodinjske pomočnice z vidika 34. člena Ustave RS (pravica do osebnega dostojanstva in varnosti) ne more uspešno sklicevati.

14. Zagovorniki obtožene B. B. neutemeljeno trdijo tudi, da je policija s svojim ravnanjem nezakonito posegla v pravice otrok, zajamčene z določbo 56. člena Ustave RS, po kateri otroci uživajo posebno varstvo in skrb ter jim je zagotovljeno posebno varstvo pred zlorabljanjem. Zgolj okoliščina, da je policija mladoletne otroke v jutranjih urah skupaj z obema straršema in varuško odpeljala na policijsko postajo, po presoji pritožbenega sodišča še ne utemeljuje nezakonitega posega v ustavno varovane pravice otrok, glede katerih je sodišče prve stopnje sicer utemeljeno izpostavilo, da jih policija ob tem, ko je iz stanovanja odpeljala vse odrasle člane gospodinjstva, niti ni mogla pustiti samih doma brez varstva in nadzora. Pritožniki ne zatrjujejo, da je policija otroke zasliševala, niti z njimi nasilno ravnala, temveč navajajo le, da jih je zelo zgodaj zjutraj zbudila iz tople postelje, jih odpeljala s policijskimi vozili in ni poskrbela za njihov zajtrk. Takšne pritožbene navedbe pa po prepričanju pritožbenega sodišča gotovo ne morejo zadoščati za zaključek o kršitvi njihovih temeljnih človekovih pravic.

15. Policija z opisanim ravnanjem ni nezakonito posegla niti v pravico mladoletnih otrok obtoženih do spoštovanja družinskega in zasebnega življenja iz 8. člena EKČP, saj drugi odstavek navedene določbe izrecno dovoljuje posege javne oblasti v izvrševanje te pravice, če je to določeno z zakonom in nujno v demokratični družbi, da se prepreči zločin. Zakonsko določena ureditev PPU v 151. členu ZKP služi prav takšnemu namenu, v konkretnem primeru pa je bilo z zakonito odredbo sodišča policistom dovoljeno tajno vstopiti v stanovanje in vanj namestiti tehnična sredstva za prisluškovanje, zato o kršitvi omenjene pravice ni moč govoriti.

16. Pritožniki glede na vse obrazloženo torej neutemeljeno grajajo ravnanje policije ob izvrševanju odredbe sodišča Pp 18/2016 z dne 15. 2. 2017, saj je zvijača s strani policije ob tajnem vstopu v stanovanje pričakovana in neogibno potrebna za uspešno izvedbo prikritih preiskovalnih ukrepov po 151. členu ZKP, seveda pod pogojem, da so spoštovane ustavno zagotovljene človekove pravice vpletenih oseb, kršitev katerih v obravnavanem primeru ni bila izkazana. Odločitev sodišča prve stopnje, da predlog obrambe za izločitev listin zavrne, je zato pravilna.

17. Pritožbeni razlogi glede na navedeno niso podani, zato je sodišče druge stopnje, ki po uradni dolžnosti pazi le, ali je bilo sodišče prve stopnje stvarno pristojno za sklep oziroma ali je sklep izdal upravičeni organ, pritožbi zagovornikov obeh obtožencev zavrnilo kot neutemeljeni (tretji odstavek 402. člena ZKP).