Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrglo tožbo v delu, s katerim je tožnik zahteval, da se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi kot nezakonita razveljavi. Tožnik je s tožbo zahteval ugotovitev, da mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na podlagi redne odpovedi, ki jo je dal toženi stranki in ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo je dala tožena stranka, nična. Tožnik je na prvem naroku za glavno obravnavo tožbeni zahtevek razširil in uveljavljal še nezakonitost te redne odpovedi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi vložen po izteku 30-dnevnega roka iz 3. odstavka 200. člena ZDR-1, zato je tožbo v tem delu utemeljeno zavrglo.

Ker tožnik ni dokazal, da je toženi stranki redno odpovedal pogodbo o zaposlitvi, izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo je podala tožena stranka, ni nična.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je tožniku delovno razmerje prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnik podal v času od 5. 10. 2015 do 10. 10. 2015 in da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 12. 2015, ki jo je podala tožena stranka, nična. S sklepom je zavrglo tožbo v delu, da se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 12. 2015, ki jo je podala tožena stranka, kot nezakonita razveljavi in da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo in sklep (razen odločitev o stroških postopka v delu, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP, glede izpodbijanega dela sklepa pa tudi v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP pritožuje tožnik in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter odloči o stroških postopka, pri čemer so pritožbeni stroški del pravdnih stroškov tožeče stranke.

Navaja, da je v tožbi pojasnil dejstva in izpostavil okoliščine poteka podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo izključno na izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke in A.A., ki sta trdila, da je tožnik šele na sestanku 25. 11. 2015 izrazil željo po odpovedi delovnega razmerja. To ni res, kot je pojasnil tožnik, ko je bil zaslišan kot stranka. Tožena stranka je z zapisnikom sestanka z dne 25. 11. 2015, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, prekludirana, ker ga je vložila v spis po zaslišanju prič ob zaključku prvega naroka za glavno obravnavo. Tožena stranka ni podala trditev o vsebini sestanka, sodišče prve stopnje pa je pričo A.A. in zakonitega zastopnika tožene stranke zasliševalo, kot da bi bile te trditve podane. Tudi dejstva, da se je pisal zapisnik, tožena stranka ni dokazovala, zato bi sodišče prve stopnje v zvezi s pričo A.A. moralo upoštevati le to, da je bila priča na sestanku prisotna, vsega ostalega pa z vidika procesnega prava ni možno upoštevati, saj naše civilno pravo ne pozna informativnih dokazov. Tožnik je bil v zvezi s predloženim zapisnikom dodatno zaslišan in je povedal natanko to, kar se je zgodilo, da A.A. ni pisala zapisnika in da zapisnik tožniku ni bil predložen, niti ni bil pozvan, da naj ga podpiše. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo dokaz tožeče stranke s predložitvijo obrazca, s katerim je tožena stranka tožnika odjavila iz zavarovanja, s čemer je hotel tožnik dokazati, da ne držijo trditve zakonitega zastopnika tožene stranke, da ureditev odjave iz zavarovanj ni vezana na odpoved. Sodišče prve stopnje je okoliščine ob podaji redne odpovedi zmotno dokazno ocenilo, saj je zaradi zatrjevanja zakonitega zastopnika o premalo dela in ustvarjenega prometa, tožnik sam lastnoročno napisal redno odpoved in jo odnesel v pisarno zakonitega zastopnika, kar je vse videla B.B.. Taka vročitev redne odpovedi je skladna z določbo 2. odstavka 88. člena ZDR-1. Res je sicer, da si tožnik ni skopiral izvoda podane odpovedi, ki jo je pustil na njegovi pisalni mizi, v breme pa mu ni mogoče šteti, da je ni odnesel v tajništvo. Tako je sodišče prve stopnje ob navedenih procesnih kršitvah, napačno ocenilo dokaze in tako zmotno ugotovilo dejansko stanje ter posledično zmotno uporabilo materialno pravo.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Navaja, da je pritožba neutemeljena in predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožniku pa naloži, da toženi stranki povrne stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Ker se tožeča stranka v pritožbi nanje le pavšalno sklicuje, teh trditev ni moglo preveriti. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrglo tožbo v delu, s katerim je tožnik zahteval, da se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 12. 2015 kot nezakonita razveljavi. Tožnik je s tožbo, vloženo 28. 12. 2015, zahteval ugotovitev, da mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na podlagi redne odpovedi, ki jo je dal toženi stranki in ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 12. 2015, ki mu jo je dala tožena stranka, nična. Tožnik je na prvem naroku za glavno obravnavo tožbeni zahtevek razširil in uveljavljal še nezakonitost te redne odpovedi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi vložen po izteku 30-dnevnega roka iz 3. odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), zato je tožbo v tem delu utemeljeno zavrglo.

7. Pravilna pa je tudi ugotovitev, da tožnik ni dokazal, da je v času med 5. 10. 2015 in 10. 10. 2015 toženi stranki redno odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Dokazno breme, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena nasprotni stranki, je na pogodbeni stranki, ki odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, torej v našem primeru na tožniku. Sodišče prve stopnje je na podlagi vseh izvedenih dokazov sprejelo pravilno dokazno oceno, da tožnik vročitve redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi direktorju tožene stranke ni dokazal. Pri tem je upoštevalo dejstvo, da ni ravnal z zadostno skrbnostjo in oddaje redne odpovedi ni evidentiral v tajništvu tožene stranke, kar je bil pri toženi stranki utečen postopek (izpoved direktorja tožene stranke in izpoved priče B.B. o oddaji njene odpovedi).

8. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo tožniku, da je v tem obdobju odpoved pogodbe o zaposlitvi pustil na direktorjevi mizi, in utemeljeno upoštevalo tudi dejstvo, da si je pred tem niti ni skopiral. 9. Pravilno pa je sodišče prve stopnje tudi dokazno ocenilo izpoved priče B.B.. Njena izpoved ni bila prepričljiva. Kako naj bi potekal tožnikov postopek podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je zgolj sklepala. Odpovedi ni držala v roki, niti je ni prebrala. Prav tako ni videla, da direktor tožnikove odpovedi ni hotel sprejeti, saj je povedala le, da se je tožnik v njuno pisarno vrnil brez lista papirja.

10. Sodišče prve stopnje se je v zvezi s podajo tožnikove redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi oprlo na pravilno pravno podlago, in sicer na določbe 1. odstavka 82. člena ZDR-1, ki določa, da lahko pogodbeni stranki odpovesta pogodbo o zaposlitvi z odpovednim rokom (redna odpoved), da lahko delavec redno odpove pogodbo o zaposlitvi brez obrazložitve (1. odstavek 83. člena ZDR-1), da mora biti odpoved izražena v pisni obliki (1. odstavek 87. člena ZDR-1) in skladno s 1. odstavkom 88. člena ZDR-1 vročena stranki, ki se ji pogodba odpoveduje. Redna odpoved se vroča praviloma v prostorih delodajalca (2. odstavek 88. člena ZDR-1), po 3. odstavku istega člena pa jo je pogodbena stranka, kateri se vroča, dolžna sprejeti.

11. Ker tožnik ni dokazal, da je v obdobju med 5. 10. in 10. 10. 2015 toženi stranki redno odpovedal pogodbo o zaposlitvi, izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo je podala tožena stranka, ni nična.

12. Tožena stranka s preložitvijo zapisnika sestanka z dne 25. 11. 2015 ni prekludirana, saj ga je podala do konca naroka za glavno obravnavo. Vsebina tega zapisnika in tudi izpovedi prič v zvezi s tem sestankom na ugotovitev, da tožnik ni dokazal, da je toženi stranki že pred tem sestankom redno odpovedal pogodbo o zaposlitvi, nima vpliva.

13. Pritožbeno sodišče je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP). Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je ugotovilo, da je pritožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Neutemeljena pa je tudi pritožba zoper sklep, zato jo je skladno z 2. točko 365. člena ZPP zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel zato skladno z določbo 154. člena ZPP sam krije svoje pritožbene stroške, tožena stranka pa svoje stroške odgovora na pritožbo krije sama skladno z določbo 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/20014 in naslednji).