Jedro

1. Nezakonitosti vpisa v sodni register ni mogoče ugotavljati s sodbo, če je že prišlo do njegovega izbrisa. Če je vprašanje (ne)zakonitosti tega vpisa pomembno za odločitev v sporu, reši sodišče to vprašanje kot predhodno vprašanje.

2. Družbena pravna oseba mora pri poslovnih odločitvah ravnati v skladu s 5. člen ZOR. V nasprotnem primeru gre lahko za oškodovanje družbene lastnine po 48. členu ZPPSL.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge stopnje in prve stopnje se razveljavita in se: - zadeva glede odločanja o zahtevku na plačilo 18.316.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi (2. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje) in obveznosti vrnitve pravdnih stroškov (3. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje) vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; - tožba z zahtevkom na izbris dejavnosti (1. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje) zavrže.

Obrazložitev

Dne 31.12.1989 je bilo v sodni register vpisano preoblikovanje dotedanje enovite delovne organizacije R. p.o. v družbeno podjetje. Pri tem je prišlo do spremembe firme v H. H. p.o. (sedanja prva tožena stranka H. H. d.d.) in dejavnosti. Kot dejavnost je bila vpisana tudi zunanjetrgovinska dejavnost in v okviru te tudi dejavnost zastopanja in posredovanja v blagovnem prometu.

Dne 31.12.1989 je bila vpisana v sodni register tudi nova družba R. d.o.o. Njen edini ustanovitelj je bil H. H. p.o. Nanjo je prenesel svojo prvotno dejavnost - proizvodnjo. Kot njena dejavnost sta bila vpisana tudi izvoz in uvoz.

Dne 20.4.1990 je bila v sodni register vpisana nova družba H.T. d.o.o. (sedanja druga tožena stranka). Ustanovitelji so bili H. H. p.o. in sedem fizičnih oseb - vsi z enakimi ustanovitvenimi deleži. H. H. p.o. je nato svoj delež odsvojil ostalim družbenikom. Kot dejavnost je bila vpisana tudi zunanjetrgovinsko dejavnost. Po reviziji, ki jo je opravila Agencija Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje po določbah 48. člena in sledečih Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP - Ur. list RS štev. 55/92...1/96), je Družbeni pravobranilec Republike Slovenije vložil tožbo z zahtevkom, - da se iz opisa dejavnosti H. T. d.o.o. v sodnem registru, iz dejavnosti opravljanja poslov zunanjetrgovinskega prometa izbriše "dejavnost zastopanja in posredovanja v blagovnem prometu" in - da mora H. T. d.o.o. vrniti družbi H. H. d.d. neupravičeno pridobljeni dobiček 18.316.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi.

Svoj zahtevek utemeljuje tožeča stranka s tem, da so ustanovitelji družbe H. T. d.o.o. nanjo protizakonito prenesli opravljanje tistih zunanjetrgovinskih poslov, za katere je bila registrirana tudi H. H. p.o. To so lahko storili zaradi tega, ker so bile fizične osebe - ustanoviteljice H. T. d.o.o. istočasno tudi vodilni delavci družb R. d.o.o. in H.H. p.o. Zaradi takšnega protizakonitega ravnanja je druga tožena stranka z opravljanjem zunanjetrgovinskih poslov ustvarila dobiček, ki bi sicer šel prvi toženi stranki.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo v celoti. Zahtevek na izbris dejavnosti je zavrnilo zato, ker zaradi spremenjene zakonodaje zunanjetrgovinska dejavnost pri drugi toženi stranki ni več vpisana v sodni register, zahtevek na "vrnitev" zneska 18.316.000,00 SIT pa zato, ker bi bilo možno govoriti o prenosu poslovnih učinkov samo v razmerju med drugo toženo stranko in R. d.o.o.. Druga tožena stranka je namreč izvažala proizvode R. d.o.o., kar bi ta lahko sama storila, saj je tudi imela zunanjetrgovinsko registracijo.

Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s stališči sodišča prve stopnje.

Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tožeča stranka z revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa naj sodbo sodišča druge stopnje, oziroma tudi sodišča prve stopnje, razveljavi in vrne zadevo sodišču druge ali prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili.

Revizija je utemeljena.

Tožeča stranka je zahtevala, naj se iz opisa dejavnosti druge tožene stranke v sodnem registru izbriše dejavnost zastopanja in posredovanja v blagovnem prometu v okviru poslov zunanjetrgovinskega prometa. Tožbeni zahtevek, kot ga je oblikovala, je dajatveni zahtevek. Nečesa, kar je bilo že izvršeno, tožeča stranka ne more zahtevati. Za to nima pravnega interesa, ki je ena od procesnih predpostavk. Ker je obstoj pravnega interesa vprašanje materialnega prava, je revizijsko sodišče, ki mora po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP), reviziji v delu, nanašajočem se na odločitvi sodišč o zahtevku na izbris iz sodnega registra sicer ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje glede te odločitve razveljavilo, je pa tožbo v tem delu zavrglo zaradi neobstoja procesne predpostavke - pravnega interesa. Na takšno odločitev ne more vplivati okoliščina, da je bil izbris zunanjetrgovinske dejavnosti izvršen zaradi spremenjene zakonodaje, pa tudi ne okoliščina, da vpis zunanjetrgovinske dejavnosti v času, dokler je obstojal, morda ni bil v skladu z zakonom. Če se bo izkazalo, da je vprašanje zakonitosti omenjenega vpisa relevantno za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka na plačilo, ga bo sodišče reševalo v okviru 1. odst. 12. člena ZPP, ni pa zaradi tega mogoče zahtevati izdajo takšne sodbe, kot jo je zahtevala tožeča stranka.

Prva tožena stranka H. H. p.o. je bila podjetje, ki je imelo samo družbeni kapital. Kot takšno je bilo v celoti subjekt lastninskega preoblikovanja.

Tudi R. d.o.o. je bila v družbeni lastnini. Ni pa imela družbenega kapitala v smislu 3. člena ZLPP. Njen kapital je namreč imel znanega "lastnika" - prvo toženo stranko H. H. p.o. kot njenega edinega ustanovitelja. Zato ni bila subjekt lastninskega preoblikovanja po ZLPP. Z lastninskim preoblikovanjem njenega lastnika je posredno prišlo tudi do njenega lastninskega preoblikovanja.

Ne glede na to, kakšen je (bil) status obeh omenjenih pravnih oseb z vidika Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij pa sta (bosta) obe do lastninskega preoblikovanja poslovali z družbenimi sredstvi. Iz ugotovitve sodišča prve stopnje izhaja, da je bilo v sodni register vpisano lastninsko preoblikovanje prve tožene stranke 24.10.1995, torej po času, iz katerega izvira tožbeni zahtevek.

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje so isti ljudje obvladovali tako prvo toženo stranko Podjetje H. H. d.d. in R. d.o.o. kot vodilni ljudje v teh dveh pravnih osebah, kot tudi drugo toženo stranko Podjetje H. T. d.o.o. kot njegovi lastniki.

Po 5. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. list SFRJ, štev. 29/78 ... 57/89) morajo družbene pravne osebe pri sklepanju obligacijskih razmerij družbeno in ekonomsko smotrno uporabljati družbena sredstva, s katerimi razpolagajo, in ohranjati njihovo nezmanjšano vrednost ter skrbeti za zboljševanje in razširjanje materialne osnove združenega dela oziroma za uresničevanje svojih ciljev in nalog ter varstvo družbene lastnine.

Glede na to, da v času odločanja, kdo bo opravljal zunanjetrgovinske posle za R. d.o.o., prva tožena stranka (posredno velja to tudi za "hčerko" prve tožene stranke R. d.o.o.) še ni bila olastninjena, bi moral zbor delavcev prve tožene stranke, ki je upravljalsko obvladovala R. d.o.o., ravnati tako, kot to določa 5. člen Zakona o obligacijskih razmerjih. To pomeni, da bi moral, čim je odločil, da družbena pravna oseba R. d.o.o. ne bo sama opravljala zunanjetrgovinskih poslov, njihovo opravljanje prevzeti na sebe - na prvo toženo stranko, tudi družbeno pravno osebo, ne pa njihovega opravljanja prepustiti drugi toženi stranki - pravni osebi v pretežno zasebni lastnini. Samo na takšen način ne bi prišlo, zaradi prenašanja poslovnih funkcij iz podjetja v družbeni lastnini na podjetje v mešani lastnini, do prelivanja družbenega kapitala v zasebnega - do oškodovanja družbene lastnine.

Sodišči druge in prve stopnje sta dali pri odločanju prevelik pomen okoliščini, da je druga tožena stranka izvažala izključno proizvode R. d.o.o. Ta okoliščina bi bila lahko pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka odločilna v primeru, če ne bi prva tožena stranka odločala o tem, na kakšen način bo R. d.o.o. izvažala svoje proizvode. Čim pa je bila prva tožena stranka tista, ki je kot lastnik in upravljalec odločila, da R. d.o.o. ne bo sama izvažala svojih proizvodov, omenjena okoliščina izgubi svoj pomen, zlasti še če upoštevamo v prvostopni sodbi ugotovljeno sestavo zbora delavcev prve tožene stranke, ki je o omenjenem vprašanju odločal. Kot izhaja iz gornjih razlogov, je bilo pri odločitvah sodišč druge in prve stopnje materialno pravo, zlasti 5. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, zmotno uporabljeno. Ker pa je zaradi tega ostalo dejansko stanje, pomembno za ugotovitev višine denarne obveznosti, nepopolno ugotovljeno, je revizijsko sodišče sodbo sodišč druge in prve stopnje v odločitvi o denarnem zahtevku in stroških postopka razveljavilo in vrnilo zadevo v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje (2. odst. 395. člena ZPP).