Jedro

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije sta na revidentu.

Odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je mogoče z uspehom uveljavljati le, če revident natančno in konkretno opredeli pomembno pravno vprašanje po vsebini zadeve in navede okoliščine, ki utemeljujejo njegovo pomembnost, ter nato opravi primerjavo pravnega in dejanskega stanja iz izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje z odločbami Vrhovnega sodišča, s katerimi utemeljuje odstop in zatrjevano odstopanje tudi utemelji.

Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča mora revident opisane posledice in razloge, zaradi katerih so te posledice zanj zelo hude, tudi izkazati.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revidenta) vložila revizijo, katere dovoljenost uveljavlja po 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Zahteva povrnitev stroškov revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo tožbo revidentov zoper odločbo gradbenega inšpektorja Inšpektorata RS, Območne enote Ljubljana, št. 356-02-1727/2004/96 z dne 11. 6. 2010 in zoper odločbo tožene stranke, št. 0612-262/2010-9 z dne 4. 10. 2010, izpodbijano v delu, s katerim je tožena stranka spremenila odločbo inšpekcijskega organa prve stopnje. Inšpekcijski organ prve stopnje je z izpodbijano odločbo, izdano na podlagi 152. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), A. A. in B. B. kot inšpekcijskima zavezankama naložil, da morata takoj po vročitvi odločbe ustaviti gradnjo prizidave in nadzidave poslovno stanovanjskega objekta na tam navedenem naslovu in na tam navedenem zemljišču (1. točka izreka); da morata v roku 3 mesecev od vročitve odločbe odstraniti v 22 alinejah podrobno opredeljeno nelegalno gradnjo (2. točka izreka); ju opozoril, da če v navedenem roku ne bosta opravili naložene obveznosti, bo opravljena prisilna izvršba po drugi osebi na njune stroške (3. točka izreka); za nelegalno gradnjo odredil prepovedi po 158. členu ZGO-1 (4. točka izreka); navedel, da bo o stroških izdan poseben sklep in da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (5. in 6. točka izreka). Tožena stranka je v pritožbenem postopku delno spremenila 2. in 4. točko izreka odločbe prvostopenjskega organa, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnila. V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da je bilo za poslovno stanovanjski objekt izdano gradbeno dovoljenje za obnovo strehe v nespremenjenih gabaritih (zamenjava leg, špirovcev in kritine), odstranitev dimnikov, obnovo fasade in sanacijo temeljev pod fasado (1. točka izreka). Z isto odločbo (2. točka izreka) pa je bila zavrnjena gradnja za druga gradbena dela (nadzidava, pozidava, prizidava). Ta dela namreč v izreku gradbenega dovoljenja niso bila izrecno navedena, so pa bila zajeta v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Upoštevaje sprejeto stališče o trditvenem in dokaznem bremenu in upoštevaje določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP, ki se po določbi prvega odstavka 22. člena uporablja za vprašanja postopka, ki z ZUS-1 niso urejena, mora revident v svoji vlogi natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo kršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

7. Breme, da verjetno izkaže odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča, je na revidentu. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah navedlo, da mora revident skladno s trditvenim in dokaznim bremenom, ki ga nosi, natančno in konkretno opredeliti pomembno pravno vprašanje po vsebini zadeve in navesti okoliščine, ki utemeljujejo njegovo pomembnost, ter nato opraviti primerjavo pravnega in dejanskega stanja iz izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje z odločbami Vrhovnega sodišča, s katerimi utemeljuje odstop, in zatrjevano odstopanje utemeljiti (na primer sklep Vrhovnega sodišča X Ips 513/2009 z dne 10. 3. 2011 in X Ips 469/2011 z dne 19. 1. 2012). Odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča pa je mogoče z uspehom uveljavljati le, če sta obravnavani primer in primer, na katerega se sklicuje revident, v bistvenem enaka (na primer X Ips 135/2008 z dne 2. 9. 2008, X Ips 171/2010 z dne 17. 6. 2010 in X Ips 30/2009 z dne 26. 2. 2009).

8. V obravnavani zadevi revidenta navajata, da izpodbijana sodba prvostopenjskega sodišča odstopa od sodne prakse Upravnega in Vrhovnega sodišča glede vprašanj razlage vsebine izreka gradbenega dovoljenja (s tem je povezano vprašanje pravilnosti odločitve prvostopenjskega sodišča, da gre za nelegalno gradnjo) in razlage pojmov nelegalne in neskladne gradnje. Pri tem se sklicujeta na sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 1369/2005 z dne 14. 10. 2009, X Ips 774/2006 z dne 14. 1. 2010, X Ips 192/2008 z dne 16. 9. 2010, X Ips 22/2009 z dne 29. 9. 2010, X Ips 492/2010 z dne 1. 9. 2011 in X Ips 451/2010 z dne 16. 2. 2011 in na sodbe Upravnega sodišča II U 81/2009 z dne 7. 7. 2010, U 2499/2008 z dne 5. 6. 2009, III U 29/2010 z dne 17. 6. 2011, III U 118/2010 z dne 18. 3. 2011 in I U 1714/2009 z dne 30. 9. 2010, ki jih prilagata.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi revidenta nista izkazala odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj nista zadostila zahtevam, opisanim v 7. točki obrazložitve tega sklepa.

10. V zvezi z vprašanjem razlage izreka gradbenega dovoljenja, ki ga revidenta izpostavljata kot bistveno za odločitev v obravnavani zadevi, je Vrhovno sodišče že v zadevi X Ips 92/2008 z dne 8. 12. 2010 (ki je v bistvenem enaka obravnavani zadevi) zavzelo stališče, da vprašanje razlage oziroma uporabe določbe 68. člena ZGO-1, ki določa vsebino izreka gradbenega dovoljenja, v okoliščinah tega primera ne more biti pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 (prim. ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča glede dovoljenosti revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1; X Ips 774/2008, X Ips 776/2008 obe z dne 21. 1. 2009 in X Ips 151/2008 ter X Ips 238/2009 obe z dne 9. 4. 2009). Pojasnilo je, da iz navedene jasne določbe ZGO-1 nedvoumno izhaja, da gradbeno dovoljenje, ki v izreku izrecno ne zajema določenih gradbenih del, teh ne dovoljuje, ne glede na to, ali so ta dela zajeta v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja. V tem smislu je v izpodbijani sodbi citirano določbo ZGO-1 razlagalo tudi sodišče prve stopnje. Ker izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje ne odstopa od navedenega stališča, revidenta pa zgolj s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča, ki naj bi domnevno rešila postavljeno vprašanje drugače kot sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi, brez obrazložitve, v čem je podobnost tega primera z obravnavanim (ta namreč očitno ni primerljiva z obravnavanim primerom ne v dejanskem ne v pravnem pogledu) nista izkazala odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede tega vprašanja.

11. Enako velja tudi za vprašanje razlage pojmov neskladne in nelegalne gradnje. Glede navedenih vprašanj namreč obstaja enotna in ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča (pa tudi Upravnega sodišča), od katere izpodbijana sodba ne odstopa, kar potrjujejo tudi sodbe, ki jih revidenta prilagata (na primer sodbi Vrhovnega sodišča X Ips 774/2006 in X Ips 1369/2005). Tudi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje namreč glede na ugotovljene dejanske okoliščine obravnavanega primera skladno z navedeno sodno prakso Vrhovnega sodišča pravilno razlikuje med nelegalno in neskladno gradnjo (152. in 153. člen ZGO-1). V čem je podobnost navedenih primerov z obravnavanim primerom, revidenta pojasnjujeta le navidezno, saj odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča utemeljujeta le z (materialnopravnimi) zaključki (s katerimi po vsebini uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, ki sam po sebi ni razlog za dovoljenost revizije), ki iz teh sodb Vrhovnega sodišča očitno ne izhajajo. Glede na pojasnjeno tudi glede tega vprašanja revidenta nista izkazala odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča. 12. Po presoji Vrhovnega sodišča pa revidenta nista izkazala niti izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

13. Zelo hude posledice kot pogoj za dovoljenost revizije so pravni standard, katerega izpolnjevanje je treba ugotavljati v vsakem primeru posebej, zato bi morala revidenta upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso (X Ips 535/2007, X Ips 97/2009, X Ips 428/2009, X Ips 477/2009, X Ips 168/2010, X Ips 273/2010) opisane posledice in razloge, zaradi katerih so te posledice zanju zelo hude, tudi izkazati.

14. V obravnavanem primeru revidenta navajata, da sta solastnika dela stavbe na M., na tam navedenem zemljišču, ki se nahaja na zahodnem delu stavbe oziroma na severni in vzhodni strani velikega atrija. Navedeni del stavbe v naravi predstavlja stanovanje, v katerem eden od revidentov živi. Stanovanje mu ne predstavlja le gole ekonomske funkcije, temveč ima tudi pomembno socialno funkcijo družinskega doma. Stanovanje zanj predstavlja tudi del zasebnosti in ima pomen osnovne socialne dobrine. Navajata, da bi bilo z izvršitvijo inšpekcijske odločbe poseženo v njuno lastninsko pravico, saj je med drugim s to odločbo naložena rušitev armirane betonske plošče, ki predstavlja strop njunega stanovanja. Z odstranitvijo novega lesenega ostrešja pa bi bilo poseženo tudi v skupne dele stavbe, katerih solastnika sta revidenta.

15. Glede na pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu revidenta s temi navedbami nista izkazala, da bi bile posledice izpodbijane odločitve (izrek inšpekcijskega ukrepa zaradi nelegalne gradnje), zanju zelo hude v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uskladitev gradnje z zahtevami inšpektorja namreč v vsakem primeru pomeni določene posledice za investitorja in tudi za druge lastnike oziroma solastnike zgradbe, na kateri je bil izvršen nelegalen gradbeni poseg. Tudi v tem primeru pa mora investitor nelegalnega posega vzpostaviti zgradbo v prejšnje stanje, torej bo moral v prejšnje stanje vzpostaviti tudi strop stanovanja revidentov in streho na objektu. Revidenta bosta torej trpela le začasne posledice izrečenega inšpekcijskega ukrepa, le toliko, da se zgradba vzpostavi v prejšnje stanje. S takimi začasnimi posledicami pa ne izkazujeta zelo hudih posledic kot podlage za dovoljenost revizije.

16. Glede na obrazloženo revidenta nista izkazala izpolnjevanja uveljavljanih pogojev za dovoljenost te revizije. Vrhovno sodišče je zato revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

17. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revidenta na podlagi določb prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpita svoje stroške revizijskega postopka.