Jedro

Določilo 5. člena ZDen je treba tolmačiti v skladu z namenom celotnega Zakona o denacionalizaciji, ki je v odpravi krivic, povzročenih s podržavljanjem premoženja na podlagi predpisov, izdanih do uveljavitve Ustave SFRJ iz leta 1963 (1. do 5. člen ZDen), zaradi česar je treba grožnjo, silo in zvijačo v smislu 5. člena ZDen pojmovati širše, kot je to veljalo po pravilih 869 do 871 ODZ.

Rešitev takega spora kot je predmetni terja zato upoštevanje tedanjih t.j. leta 1955 obstoječih splošnih družbenih razmer, hkrati pa tudi oceno konkretnih razmer, v katerih je prišlo do sporne sklenitve pogodbe.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrnilo predlog, s katerim sta predlagatelja zahtevala, da se njun pravni prednik pokojni A. L. iz N. šteje za upravičenca do denacionalizacije nepremičnin, ki jih je s kupoprodajno pogodbo z dne 26.9.1955 prodal Kmetijski zadrugi v N. Tako odločitev je oprlo na ugotovitev, da omenjena pogodba ni bila sklenjena zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnikov oblasti v smislu določila 5. člena Zakona o denacionalizaciji (Zden).

Pritožbo drugega predlagatelja J.C.L. zoper sklep sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper sklep sodišča druge stopnje je drugi predlagatelj J.C.L. (naprej: predlagatelj) vložil revizijo iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal, da se razveljavita oba sklepa sodišč nižjih stopenj.

Sklepoma očita, da se zaradi pomanjkljivosti ne moreta preizkusiti, da ne vsebujeta razlogov o odločilnih dejstvih in da je nasprotje med izvedenimi dokazi. Iz dokumentacije, ki jo je on predložil in ki je ostala neocenjena, izhaja, da je bil interes za sklenitev sporne pogodbe na KZ B., ki je hotela odpreti trgovino sredi naselja N., kjer pa je imel trgovino prav A. L. Te listine ne potrjujejo izpovedi prič R. K. in F. Š. Sicer pa nobena od prič ni izpovedala ničesar o okoliščinah, v katerih je prišlo do podpisa sporne pogodbe. Izpoved priče K. o okoliščinah sklenitve pogodbe, ki naj bi mu jih povedal K. M., tudi niso preverljive, ker slednji ni več živ. Hišo v L. je prednik L. kupil šele 6.10.1955, to je pozneje, ko je že prejel kupnino in to samo zato, da je kupnino nekam vložil, saj je ta zradi inflacije izgubljala vrednost. Hiše tako ni kupil zaradi družinskih potreb. Največ o okoliščinah sklenitve pogodbe je izpovedala predlagateljica T. L., vendar sodišče njene izpovedbe ni ocenilo. Iz te izpovedbe pa izhaja, da je prednik podpisal pogodbo zaradi groženj, da bo izgubil službo na pošti.

V odgovoru na revizijo predlagata drugi in tretji nasprotni udeleženec, da naj se ta zavrne kot neutemeljena. V odgovoru opozarjata, da je prednik predlagateljev prodal sporne nepremičnine zato, ker jih ni potreboval, saj jih je že pred tem oddal v najem. Sodišči pa sta upoštevali vse dokaze in tudi po revidentu predložene listine.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, ostali nasprotni udeleženci - razen druge in tretje - pa na revizijo niso odgovorili (3. odstavek 390. člena v zvezi s 400. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizija uveljavlja kršitev procesnih predpisov in zmotno uporabo materialnega prava, vsebinsko pa se revizijski razlogi pretežno nanašajo na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno na nižjih stopnjah, ker se pobija sprejeta dokazna ocena. Procesnopravnih kršitev revizija formalno ni opredelila. Vsebinska analiza, kolikor je možna, pa vodi k sklepanju, da uveljavlja od procesnih kršitev bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP (kolikor očita sklepoma nižjih sodišč razne pomanjkljivosti in nemožnost preizkusa), sicer pa bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 354. člena ZPP, ki jo je možno uveljavljati le zaradi kršitev postopka na drugi stopnji (kot revizijski razlog iz 2. točke 1. odstavka 385. člena ZPP), ki pa terja utemeljitev vzročnosti med domnevno kršitvijo in za stranko neugodno odločitvijo. V reviziji uveljavljene pomanjkljivosti sklepov sodišč druge in prve stopnje ne obstajajo: sklepa vsebujeta obširne razloge o odločilnih dejstvih in o dokazih, na podlagi katerih so bila ugotovljena, dokazna ocena je razumljivo pojasnjena in prav tako pravna podlaga za sprejeto odločitev. Sklepa zato po presoji revizijskega sodišča nimata očitanih pomanjkljivosti.

Obširna revizijska izvajanja, ki zadevajo posamezne dejanske okoliščine spora in pomen posameznih dokazov, izpovedi prič in vsebine listin, zadevajo presojo dokazov oziroma dokazno oceno. Po vsebini so zato ta izvajanja, ker napadejo ugotovitve o odločilnih dejstvih, naperjena zoper dejanske ugotovitve nižjih sodišč, na katere pa so tako udeleženci postopka kot revizijsko sodišče vezani, saj dejanskega stanja v revizijskem postopku ni dopustno pobijati (3. odstavek 385. člena ZPP).

Revizija uveljavlja tudi zmotno pravno presojo zadeve, to je določilo 5. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Po določilu 5. člena ZDen je upravičenec do denacionalizacije oseba, katere stvari ali premoženje so prešli v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnih organov oziroma predstavnikov oblasti. To določilo je treba tolmačiti v skladu z namenom celotnega Zakona o denacionalizaciji, ki je v odpravi krivic, povzročenih s podržavljanjem premoženja na podlagi predpisov, izdanih do uveljavitve Ustave SFRJ iz leta 1963 (1. do 5. člen ZDen), zaradi česar je treba grožnjo, silo in zvijačo v smislu 5. člena ZDen pojmovati širše, kot je to veljalo po pravilih 869 do 871 ODZ.

Rešitev takega spora kot je predmetni terja zato upoštevanje tedanjih t.j. leta 1955 obstoječih splošnih družbenih razmer, hkrati pa tudi oceno konkretnih razmer, v katerih je prišlo do sporne sklenitve pogodbe. To pomeni, da je potrebno upoštevati celokupnost tedanjih razmer t.j. objektivnih in subjektivnih. Namreč tedanje splošne razmere, ki so na splošno znane, ne izključujejo možnosti posameznih primerov, ko ni šlo za prisilno odtujitev. Sicer bi tudi ZDen predpisal brezpogojno t.j. splošno vrnitev vsega premoženja, ki je v spornem času prešlo iz zasebnega v družbeni sektor. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči druge in prve stopnje predmetno zadevo materialnopravno pravilno to je celovito presodili in pravilno odločili o zahtevku predlagateljev. Za zavzeto presojo spora, katere posebnega pomena je bilo vprašanje, ali je moglo iti pri predniku predlagateljev za napako volje pri sklepanju spornega posla, so bile ugotovitve, da je imel prednik predlagateljev leta 1955 vodilno funkcijo v organih kupca, da je poslovne objekte, ki so bili predmet kupne pogodbe, pretežno že pred tem oddajal v najem, da je ponudbo o višini kupnine, ki je bila ocenjena za zelo visoko, podal sam in da jo je kupec sprejel (pri čemer je znašala kupnina 4,540.000 din, ob tem pa je kupec sam plačal še davek 1,468.500 din), da je prednik predlagateljev za del kupnine kupil hišo v L. (za 1,780.522 din) in da v zvezi s spornim poslom ni bila ugotovljena nobena konkretna okoliščina, ki bi kazala na kakšno obliko prisile nad prednikom predlagateljev. Take ugotovitve niso potrdile trditev predlagateljev, da je prišlo do sklenitve sporne pogodbe zaradi napak volje njunega prednika. Zahtevek predlagateljev za denacionalizacijo zato ni bil utemeljen. Odločitev sodišč nižjih stopenj, ki sta denacionalizacijski zahtevek predlagateljev zavrnili, je pravilna.

Ker niso bile ugotovljene v reviziji uveljavljene ali uradoma upoštevne kršitve, je moralo revizijsko sodišče zavrniti revizijo predlagatelja kot neutemeljeno (393. člen v zvezi s 4. odstavkom 400. člena ZPP in 56. členom ZDen).