Jedro

Škoda je posledica poplave, ne pa vdora meteorne vode.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožniku 3.221,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2015 do plačila in 2.353,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 2016 do plačila (II. točka izreka). Tožniku je naložilo, da toženki povrne pravdne stroške v znesku 107,29 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da ugodi tožbenemu zahtevku. Navaja, da je prvo sodišče napačno zaključilo, da je obravnavani dogodek šteti za poplavo. Prvo sodišče je odločilo na podlagi napačne razlage pojmov "utrganje oblaka" in "poplava". Utrganje oblaka ni meteorološki pojav, ki bi se ga dalo opredeliti z določeno količino padavin. Vsebina tega pojma zato ni jasno opredeljena. Zato je uporaba tega kriterija nujno arbitrarna in nepreverljiva, saj ga lahko zavarovalnica razlaga povsem različno v vsakem posameznem primeru. Sodišče nima strokovnega znanja, da bi lahko razmejilo razliko med utrganjem oblaka in veliko količino padavin. S tem, ko je sodišče odločilno dejstvo ugotavljalo samo in v nasprotju z mnenjem izvedenca, je kršilo 243. člen ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Sodišče ni utemeljilo utrganja oblaka po kriteriju intenzivnosti močnih padavin oziroma trajanja, temveč po njihovi rednosti oziroma občasnosti. Ugotovljena količina padavin ne more predstavljati utrganja oblaka v smislu 45. člena Splošnih pogojev toženke. Gre za nejasno in nedefinirano pogodbeno določilo, ki ga je potrebno razlagati v korist tožnika, v skladu s 83. členom Obligacijskega zakonika (OZ). Prvo sodišče je zapisalo, da res ni povsem jasno, katere primere zajema pojem utrganja oblaka, kljub temu pa je zgolj na podlagi občasnosti takih padavin arbitrarno zaključilo, da bi to lahko ustrezalo pojmu izključitve zaradi utrganja oblaka v smislu 45. člena Splošnih pogojev. Tako ni mogoče jasno ločiti količine padavin, ki po mnenju toženke predstavlja utrganje oblaka in je podlaga za izključitev zavarovanja, ter količine padavin, ki jo zajema pojem "velika količina padavin" in je krita z zavarovanjem nevarnosti vdora meteorne vode iz 52. člena Splošnih pogojev. To določilo je nepravično v smislu drugega odstavka 121. člena OZ, zato bi sodišče moralo zavrniti njegovo uporabo. Brez ustrezne podlage je razlaga Splošnih pogojev na način, da je razlika med izključitvijo po 2. alineji prvega odstavka 45. člena in vdorom meteorne vode iz 52. člena Splošnih pogojev v "poplavljanju" zemljišča z veliko količino vode, preden ta vdre v zgradbo. Sodišče je napačno razlagalo besedo poplava. V Splošnih pogojih razlika med izključitvijo po 2. alineji prvega odstavka 45. člena Splošnih pogojev in vdorom meteorne vode po 52. členu Splošnih pogojev ni opisana na način, kot ga razlaga sodišče. Očitno je, da se tudi pri vdoru vode voda najprej nabere pred objektom in torej voda, ki šele pada, ne da bi se prej zbrala na določenem območju, ne predstavlja nevarnosti ne po 45. členu ne po 52. členu Splošnih pogojev. Po mnenju tožnika je bistvena razlika med nevarnostmi, ki so krite po 45. členu Splošnih pogojev in nevarnostmi, ki so krite po 52. členu Splošnih pogojev v tem, da je nevarnost poplave podana, kadar je škoda pretežno posledica naravnih, od človeka neodvisnih dogodkov, medtem ko je nevarnost vdora vode podana takrat, ko je razlog za škodo neustrezno odvajanje meteornih voda, ki pa ne izvira iz sfere zavarovanca. Padavinska, torej meteorna voda ne izgubi svojega statusa takoj ko pade na tla, temveč ko se odvede z objekta. Prav temu je namenjena meteorna kanalizacija. V obravnavanem primeru vdor vode v notranjost objekta ni bil izključna posledica padavin, temveč več vzrokov. V obravnavanem primeru je bil vdor meteorne vode posledica dejstva, da odvodni sistemi niso zmogli sproti odvajati velikih količin meteorne vode, prav zato pa je voda iz meteornih jaškov brizgala nazaj na cesto in vdrla v objekt tožnika. Določba 52. člena Splošnih pogojev je nejasna in tudi nesmiselna, saj ni jasno, kakšne nevarnosti naj bi vdor meteorne vode sploh kril. Tega ni znala pojasniti niti toženka.

3. Toženka ni odgovorila na vročeno pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča izhaja, da je v noči od 21. 10. na 22. 10. 2014 močno deževalo, količine padavin so bile velike. Meteorna voda (po SSKJ gre za padavinsko vodo) se je zlivala v meteorno kanalizacijo, pri čemer je bila količina odpadne padavinske vode tako velika, da je bil odvodni sistem meteorne kanalizacije očitno preobremenjen in ni zmogel odvajati celotne količine odpadne vode, zaradi česar je odpadna voda začela bruhati iz meteorne kanalizacije skozi jaške na cestišču in ga poplavljati. Ko je bilo cestišče poplavljeno do višine roba pločnika (približno 15-20 cm višine) se je odpadna voda začela prelivati čez pločnik, nato pa je tekla v nižje ležeči kletni del tožnikovega objekta ter zalila kletne prostore in povzročila škodo.

6. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo prvega sodišča, da je ta škoda posledica poplave, ne pa vdora meteorne vode, glede na določila Splošnih pogojev DOM AS tožene stranke, po katerih gre za dve samostojni obliki zavarovanja. Zavarovanje za vdor meteorne vode krije škodo na zavarovanih stvareh zaradi nepričakovanega in nenadnega vdora meteorne vode v notranjost zavarovane zgradbe zaradi velikih količin padavin (prvi odstavek 52. člena Splošnih pogojev). Glede na prej povzete dejanske ugotovitve prvega sodišča ni dvoma, da v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti o vdoru meteorne vode. Ta je podan le tedaj, ko gre za neposredno (direktno) delovanje meteorne vode na zavarovano stvar (najpogosteje tedaj, ko gre za vdor meteorne vode s strehe stavbe v notranjost objekta). V tej zadevi ni bilo tako, saj so se meteorne (padavinske) vode najprej odvajale v meteorno kanalizacijo, nato pa so kot odpadne vode zaradi preobremenjenosti meteorne kanalizacije skozi jaške "udarile" na cestišče in ga začele poplavljati ter se nato zlivati v kletni del objekta, kot je bilo že pojasnjeno. Te okoliščine zato glede na prvi odstavek 52. člena Splošnih pogojev ne predstavljajo primera vdora meteorne vode. Tožnik pozablja, da je brizgajoča voda iz jaškov (zaradi nezmožnosti sistema meteorne kanalizacije, da odvede vso odpadno vodo) poplavila cestišče, kar pomeni, da je prišlo do poplave, ta voda pa se je nato zlivala preko roba pločnika v kletni del objekta.

7. Takšna škoda je zato posledica poplave, in sicer gre za primer hitrega poplavljanja zemljišča z veliko količino vode, ki je nastala kot posledica utrganja oblaka (2. točka prvega odstavka 45. člena Splošnih pogojev). V objekt ni neposredno tekla (vdirala) meteorna voda, ampak je kletne prostore zalila odpadna voda, ki je bruhala iz jaškov sistema meteorne kanalizacije in poplavila cestišče. Zlivanje vode v kletni del objekta je bilo torej vzročno povezano s poplavljenim cestiščem pred tožnikovo stavbo.

8. Velika količina odpadne vode je bila posledica utrganja oblaka. Besedna zveza "utrgan oblak" ni meteorološki pojav oziroma ne gre za strokoven izraz, katerega pomen bi sodišče moralo ugotavljati s pomočjo izvedenca. Zadošča razlaga v SSKJ, da gre za zelo močan dež, to je zelo močne atmosferske padavine. Zato ni dvoma, da je v pomenu te besedne zveze iz 2. točke prvega odstavka 45. člena Splošnih pogojev razumeti zgolj zelo močne deževne padavine, pri čemer ni potrebno, da bi morala biti njihova količina določneje opredeljena.

9. Razen tega to vprašanje za obravnavano zadevo niti ni pomembno, saj je bilo odločilno to, da glede na ugotovljene okoliščine v nobenem primeru ni šlo za vdor meteorne vode. Če (hipotetično) ne bi šlo za poplavo iz 2. točke prvega odstavka 45. člena Splošnih pogojev, ker velika količina vode ne bi bila posledica utrganja oblaka, bi šlo lahko le za izlivanje vode iz kanalizacijskega omrežja, katerega vzrok ni poplava, kar z zavarovanjem za poplavo ne bi bilo krito (4. točka tretjega odstavka 45. člena Splošnih pogojev), še vedno pa to ne bi predstavljalo vdora meteorne vode po določbah Splošnih pogojev (primerjaj 12. točko drugega odstavka 52. člena Splošnih pogojev). Zato je odveč razpravljati o "razmejitvi razlike" med utrganjem oblaka in velikimi količinami padavin, kar tožnik izpostavlja v pritožbi, vse pritožbene navedbe, povezane z utemeljevanjem vsebine besedne zveze "utrganje oblaka" in sklicevanjem na 83. člen in drugi odstavek 121. člena OZ ter s tem povezano razlago 52. člena Splošnih pogojev, pa zaradi povedanega ne morejo imeti odločilnega pomena in zato ne terjajo nadaljnjega odgovora pritožbenega sodišča (prvi odstavek 360. člena ZPP). Glede na povedano ni dvoma, da določba 52. člena Splošnih pogojev ne predstavlja nejasnega določila v pomenu 83. člena OZ. Ker obravnavani škodni dogodek ne predstavlja vdora meteorne vode, za kar je tožnik sklenil zavarovanje, je prvo sodišče odločilo pravilno.

10. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo prvega sodišča (353. člen ZPP).

11. Tožnik ni uspel s pritožbo, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je zajeta v zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).