Jedro

Sodišče je dolžno za potrebe postopka odločanja o brezplačni pravni pomoči v določenem obsegu opraviti vsebinski preizkus zadeve, na katero se nanaša prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Navedene ugotovitve pa so relevantne le za ta postopek in ne pomenijo prejudiciranja odločitve v drugi zadevi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki sestave pritožbe zoper sklep Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. N 163/2007 ter za zastopanje pred sodiščem prve stopnje, ko bo zadeva vrnjena v nov postopek. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da mora prosilec za dodelitev brezplačne pravne pomoči izpolnjevati tudi objektivni pogoj iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). Navedeni pogoj se nanaša na okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo. Po presoji tožene stranke navedeni pogoj ni izpolnjen. V nepravdni zadevi N 163/2007 je sodišče dne 4. 2. 2013 izdalo sklep, da se delitev skupnega premoženja opravi s prodajo stvari in razdelitvijo kupnine. Navedeni sklep je bil pooblaščencu prosilke odvetniku A. vročen 11. 2. 2013. Imenovani odvetnik je bil tožničin pooblaščenec na podlagi odločbe o dodelitvi brezplačne pravne pomoči opr. št. Bpp 838/2007 z dne 27. 12. 2007. Tožnica je sicer zaprosila za razrešitev dodeljenega odvetnika, vendar je bil njen predlog zavrnjen, takšno odločitev pa je potrdilo tudi upravno sodišče. To pomeni, da pooblastilo odvetniku A. ni bilo preklicano ter jo je veljavno zastopal na podlagi odločbe o dodeljeni brezplačni pomoči z dne 27. 12. 2007. Tako je tudi Okrajno sodišče v zadevi N 163/2007 pravilno vročilo sklep tožničinemu pooblaščencu. Glede na to, da je pooblaščenec sklep sprejel 11. 2. 2013, je rok za vložitev pritožbe potekel dne 26. 2. 2013. Na podlagi navedenega je tožena stranka zaključila, da je tožničina prošnja za brezplačno pravno pomoč, ki je bila vložena 27. 2. 2013, vložena že po preteku pritožbenega roka, zato je vloga očitno nerazumna. V zvezi z zahtevkom za dodelitev brezplačne pravne pomoči v postopku pred sodiščem prve stopnje po tem, ko bo zaradi pritožbe zadeva vrnjena v novo sojenje, pa tožena stranka ugotavlja, da je prošnja v tem delu vsaj preuranjena.

Tožnica vlaga tožbo zoper odločbo o zavrnitvi brezplačne pravne pomoči zaradi bistvene kršitve določb postopka ter nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Meni, da je začetek štetja pritožbenega roka od dneva vročitve sklepa odvetniku A. napačen, ker imenovani odvetnik ves čas trajanja nepravdnega postopka tožnice ni pravno veljavno zastopal. Imenovani namreč v postopku ni predložil pooblastila za zastopanje tožnice, temveč se je skliceval le na odločbo o dodeljeni brezplačni pravni pomoči. Takšno sklicevanje je procesno očitno nepravilno, kar izhaja tudi iz sodne prakse, npr. sklepa Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 20/2012, kjer je zavzeto stališče, da z odločbo priznana brezplačna pravna pomoč nima nobenega vpliva na veljavnost danega pooblastila ter da odločba o brezplačni pravni pomoči pisnega pooblastila stranke ne nadomešča. Tudi v primeru, če bi se smatralo, da je z izdajo odločbe o dodelitvi brezplačne pravne pomoči nastalo pooblastilno razmerje, pa je tožena stranka nepravilno ugotovila dejansko stanje, da je odvetnik A. zastopal tožnico še 11. 2. 2013, ko mu je bil vročen sklep z dne 4. 2. 2013. Tožnica je namreč navedenemu odvetniku preklicala pooblastilo že večkrat pred tem, nazadnje v vlogi vloženi dne 30. 1. 2013. Pritožbeni rok za vložitev pritožbe tako ni začel teči od dneva, ko je bil sklep vročen tožničinemu nekdanjemu pooblaščencu, ampak šele, ko je bil vročen tožnici osebno, to je 27. 2. 2013. Tako se je pritožbeni rok iztekel 14. 3. 2013, torej je bila prošnja vložena pravočasno. Preklic pooblastila je bil sodišču vsekakor znan, saj je to tožnica v svojih vlogah večkrat izjavila. V vlogi z dne 30. 1. 2013 je povsem jasno izražen preklic pooblastila in izrecna prepoved sodišču, da sklep vroči odvetniku A. Tako vsaj od 30. 1. 2013 dalje ni več obstajalo pooblastilno razmerje. Pooblastilno razmerje namreč po določbah ZPP ni nepreklicno, saj lahko stranka v skladu s prvim odstavkom 99. člena ZPP kadarkoli prekliče pooblastilo, tudi brez utemeljenega razloga. V navedeno ureditev določbe ZBPP ne morejo posegati. Napačno je tudi sklepanje tožene stranke, da pooblastilno razmerje ni prenehalo, ker je bila vloga tožnice za razrešitev dodeljenega odvetnika v okviru brezplačne pravne pomoči zavrnjena. Ne glede na odločitev tožene stranke pa je tožnica vložila pritožbo zoper sporni sklep, zato ima še vedno pravni interes za odobritev brezplačne pravne pomoči. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka. Tožnica tudi prosi za taksno oprostitev.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Brezplačna pravna pomoč se odobri na način, pod pogoji in v skladu z merili, ki jih določa ZBPP. Navedeni zakon v 24. členu določa, da je treba pri dodelitvi brezplačne pravne pomoči kot pogoj upoštevati tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči. Navedene okoliščine in dejstva zakon primeroma našteva in sicer: da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjeten izgled za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati; da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca in njegovo družino življenjskega pomena. Po tretjem odstavku istega člena se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. Po določbah ZBPP se torej kot pogoj za odobritev brezplačne pravne pomoči zahteva obstoj določenih tehtnih okoliščin o zadevi, ki kažejo na verjetnost, da bo pravno dejanje, ki je predmet brezplačne pravne pomoči, imelo končni uspeh.

Pri navedenem pogoju gre torej za presojo smiselnosti oziroma ekonomičnosti odobritve brezplačne pravne pomoči, ki pa ne sme posegati v namen brezplačne pravne pomoči, to je uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti. Navedeno načelo pa po drugi strani daje tudi oporo za vsebinsko presojo izpolnjevanja pogoja iz 24. člena ZBPP, saj prosilec glede presoje smiselnosti vložitve pravnega sredstva ne more biti v ugodnejšem položaju od oseb, ki pravno pomoč financirajo z lastnimi sredstvi. Navedena pravna ureditev pa organu za brezplačno pravno pomoč ne nalaga podrobnega vsebinskega preizkusa zadeve, vendar pa mora, če je razlog za zavrnitev prošnje neizpolnjevanje pogoja iz 24. člena ZBPP, pojasniti, v čem je zahteva ali pričakovanje prosilca v nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari oziroma v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. ZBPP torej organu nalaga, da opravi tudi vsebinski preizkus zadeve, čeprav le v omejenem obsegu, saj 24. člen navedenega zakona govori o očitnem nesorazmerju.

V obravnavanem primeru je tožena stranka zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev pritožbe zoper sklep Okrajnega sodišča v Mariboru, opr. št. N 163/2007 z dne 4. 2. 2013, ker je ugotovila, da je tožnica prošnjo za brezplačno pravno pomoč vložila že po izteku roka za vložitev pritožbe. Pri tem je izhajala iz zaključka, da je bil sporni sklep dne 11. 2. 2013 pravilno vročen tožničinemu pooblaščencu odvetniku A., ki je bil tožnici dodeljen na podlagi odločbe o brezplačni pravni pomoči z dne 27. 12. 2007, saj tožnica ni uspela s svojo zahtevo za razrešitev imenovanega odvetnika. Navedeni ugotovitvi tožnica v tožbi ugovarja ter meni, da je odvetnik A., ki ji je bil v postopku pred okrajnim sodiščem dodeljen z odločbo o BPP, ni pravno veljavno zastopal, ker ni v postopku predložil njenega posebnega pisnega pooblastila, prav tako mu je najkasneje dne 30. 1. 2013 preklicala pooblastilo za zastopanje.

Ugotovitev izpolnjevanja pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči iz 24. člena ZBPP je tako v obravnavanem primeru odvisna od presoje okoliščine ali je v času vročitve spornega sklepa v zadevi N 163/2007 obstajalo pooblastilno razmerje med tožnico in odvetnikom A. Kot je že navedeno v obrazložitvi te sodbe zato mora sodišče za potrebe tega postopka v določenem obsegu opraviti vsebinski preizkus zadeve, na katero se nanaša prošnja za dodelitev BPP. Navedene ugotovitve pa so relevantne le za ta postopek in ne pomenijo prejudiciranja odločitve v drugi zadevi.

Po presoji sodišča ugovor tožnice, da je odvetnik A., kateremu je bilo zaupano izvajanje brezplačne pravne pomoči v zadevi N 163/2007, že ves čas postopka ni pravno veljavno zastopal, ker ni predložil njenega izrecnega pooblastila za zastopanje, ni utemeljen. Iz sklepa Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 20/2012 z dne 31. 5. 2012, na katerega se v zvezi s tem sklicuje v tožbi, takšno stališče ne izhaja. Prav tako je v navedeni zadevi šlo za povsem drugačno dejansko situacijo, ko je tožnika, ki mu je bila z odločbo priznana brezplačna pravna pomoč, zastopal tudi pooblaščenec na podlagi njegovega pooblastila (sodišče druge stopnje je namreč pritožbo pooblaščenca zavrglo kot nedovoljeno). V zvezi s tem je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da z odločbo priznana brezplačna pravna pomoč nima vpliva na veljavnost danega pooblastila. To pa je tudi v skladu z določbami ZPP, saj ima stranka v postopku lahko tudi več pooblaščencev. Vendar v konkretnem primeru niti ne gre za tako dejansko situacijo. Iz navedenega sklepa Vrhovnega sodišča RS pa ne izhaja stališče, da odločba o brezplačni pravni pomoči ne nadomešča pisnega pooblastila stranke, kot to zatrjuje tožnica v tožbi. Pri navedenem je šlo za stališče sodišča druge stopnje, ki pa mu Vrhovno sodišče v postopku revizije ni pritrdilo.

V zvezi z vprašanjem preklica pooblastila se sodišče strinja s stališčem tožnice, da se lahko upravičenec do BPP kadarkoli med postopkom odpove navedeni pravici (upoštevaje pravne posledice določene v ZBPP), vendar se ne strinja z njeno trditvijo, da je pooblastilo odvetniku A. dejansko preklicala. Po mnenju sodišča namreč mora biti izjava stranke o preklicu pooblastila izrecna in nedvoumna, kar pomeni, da mora iz nje jasno izhajati volja stranke. Iz tožničinih vlog, na katere se sklicuje v tožbi, to ne izhaja. V vlogi z dne 16. 11. 2012 je navedla, da v primeru njene odsotnosti z obravnave zaradi pričakovane smrti v družini ali zaradi njenega slabega zdravstvenega stanja prepoveduje vsaki osebi, da v njeni odsotnosti opravlja kakršna koli dejanja. V vlogi z dne 14. 12. 2012 je zaprosila za preklic obravnave, ker je pri organu za brezplačno pravno pomoč podala vlogo za razrešitev odvetnika A. in za postavitev drugega odvetnika. V vlogi z dne 30. 1. 2013 pa je sodišče obvestila, da sklep v zadevi N 163/2007 ne more biti vročen odvetniku A. Iz navedenih vlog, kakor tudi iz vlog tožnice, ki so v upravnem spisu, po ugotovitvi sodišča predvsem izhaja, da tožnica ni bila zadovoljna z delom navedenega odvetnika, ker je menila, da ne zastopa njenih interesov, ter si je prizadevala, da okrajno sodišče počaka s postopkom v zadevi N 163/2007, dokler ne bo v okviru BPP dobila drugega odvetnika. Istočasno pa iz vlog izhaja, da ne želi ostati brez pravne pomoči, ker je laik in hudo bolna, prav tako pa nima sredstev, da bi pooblastila drugega odvetnika, kot ji je predlagalo sodišče ob zavrnitvi predloga za preložitev obravnave. Ob tem pa je tožnica v svojih navedbah tudi nedosledna pri navajanju, kdaj bi naj pooblastilo odvetniku prenehalo. V tožbi namreč zatrjuje, da je najkasneje z vlogo z dne 30. 1. 2013 preklicala pooblastilo, medtem ko v pritožbi zoper sklep opr. št. N 163/2007 z dne 4. 2. 2013 navaja, da je pooblastilo preklicala najkasneje sredi novembra 2012. Na podlagi navedenega zato sodišče zaključuje, da tožnica ni izkazala, da je prošnjo za BPP za vložitev pritožbe zoper navedeni sklep vložila v času, ko bi bila pritožba še pravočasna, zato se strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da ni izkazala pogoja iz 24. člena ZBPP.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zahtevek tožnice za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. O zahtevku tožnice za oprostitev plačila sodne takse pa sodišče ni odločalo, ker se v postopkih odobritev brezplačne pravne pomoči v skladu s četrtim odstavkom 10. člena Zakona o sodnih taksah takse na plačujejo.