Jedro

Za motilno dejanje se šteje takšno ravnanje toženca, ki pomeni spremembo dosedanjega posestnega stanja, ki ima praktičen pomen za posestnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa tožeči stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo v znesku 279,99 EUR v roku 15 dni od prejema sklepa sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po tako določenem paricijskem roku.

Obrazložitev

1. S sklepom opr. št. P 69/2021 je sodišče prve stopnje sklenilo: ″I. Tožena stranka je motila zadnjo mirno posest tožeče stranke na nepremičnini parc. št. 47/8, k.o. ..., ki v naravi predstavlja asfaltiran dovoz, na nepremičnini parc. št. 40/6, k.o. ..., ki v naravi predstavlja parkirišče in zelenico s postavljenim skladiščem, na nepremičnini parc. št. 42/4, k.o. ..., ter na nepremičnini parc. št. 42/10, k.o. ..., ki v naravi predstavlja zelenico, vse na naslovu B., s tem, da je na nepremičnino parc. št. 47/9, k.o. ..., na naslovu B., ki v naravi predstavlja dovozno pot, postavila dva količka v višini 1 m in tako preprečila dostop in uporabo nepremičnin tožeče stranke. II. Toženi stranki se prepoveduje v bodoče s ponovno postavitvijo količkov ali pa na drugačen način motiti ali odvzeti posest tožeči stranki na nepremičninah parc. št. 47/8, parc. št. 40/6, parc. št. 42/4, parc. št. 42/10, vse k.o. .... III. Zavrne se tožbeni zahtevek v delu, ki glasi: ″Tožena stranka je dolžna v roku 3 dni odstraniti postavljena količka na nepremičnini parc. št. 47/9, k.o. ..., na naslovu B., ki v naravi predstavlja dovozno pot. IV. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.335,89 EUR, v primeru zamude s plačilom pa tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.‶ Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da je tožeči stranki uspelo dokazati, da je bilo zadnje posestno stanje takšno kot ga je zatrjeval v tožbi in sicer, da je po sporni dovozni poti preko nepremičnine parc. št. 47/9 k.o. ..., pred postavitvijo količkov nemoteno dostopala do svojih nepremičnin, sploh od decembra 2020 dalje, ko je kupila dodatna zemljišča, na katere je postavila svoje železne izdelke, katere je nato s kamioni dovažala ali odvažala. Sodišče je ugotovilo, da toženec ni zanikal, da je dne 1. 3. 2021 na nepremičnini parc. št. 47/9 k.o. ... namestil dva stebrička v višini 1m. Po oceni sodišča prve stopnje pa je postavitev količkov, onemogočala ali vsaj bistveno ovirala dotedanji dostop do nepremičnine tožeče stranke in je to takšno motilno dejanje, ki predstavlja dejansko motenje posesti. Toženčevo motilno dejanje (postavitev količkov) je bilo brez kakršnekoli pravne podlage, bilo je povsem samovoljno, zato se mu v bodoče prepoveduje s ponovno postavitvijo količkov ali na drugačen način motiti ali odvzeti posest tožeči stranki, na nepremičninah v njeni lasti. Tožbenemu zahtevku je v tem delu sodišče tako v celoti ugodilo. O pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji pa odločilo na podlagi uspeha v pravdi (prvi odstavek 154. člena ZPP).

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje toženec po pooblaščencu. Pritožbo podaja iz pritožbenega razloga nepopolne in napačne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava. Po oceni tožene stranke je sklep sodišča, s katerim je toženi stranki prepovedalo bodoče ponovno postavljanje stebričkov nezakonito, saj sodišče ni v celoti in popolnoma ugotovilo relevantno dejansko stanje, posledično pa je sodišče tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Lastništvo nepremičnin ni sporno. Sporno ostaja dejstvo, ali je tožeča stranka izvrševala posest vožnje s tovornimi vozili preko nepremičnine tožene stranke. Sodišče v sklepu sicer navaja okoliščine, ki kažejo na izvrševanje posesti, vendar se v tem delu v celoti naslanja na izpovedbe zakonitega zastopnika tožeče stranke in oba delavca, ki sta bila zaslišana. Tožena stranka je na svoji lokaciji prisotna vsak dan 24 ur in do vložitve tožbe zaradi motenja posesti ni zaznala ali videla, da bi tožeča stranka s svojim tovornim vozilom dostopala do svojih nepremičnin, preko njegove parcele. Dovoz so uporabljali vozniki osebnih vozil, ki so na sosednji nepremičnini svoja vozila parkirali, vožnja s tovornimi vozili pa se preko tega uvoza ni izvrševala. Zaradi teh parkiranih vozil tako tožnik s tovornim vozilom, pred vložitvijo tožbe zaradi motenja posesti ni dostopal do svojih nepremičnin. Še manj je možno obračanje tovornega vozila na parkirišču v širini 13.30m, ki je zasedeno z osebnimi vozili, saj je med parkirnimi mesti levo in desno v osrednjem delu parkirišča zgolj do 5 metrov prostora. Tožena stranka meni, da tožnik ni izkazal dejstva, da je imel stvar v posesti, saj do vložitve tožbe ni izvrševal nobene posesti vožnje s tovornimi vozili preko nepremičnine tožene stranke. Drži navedba, da je tožena stranka namestila dva kovinska stebrička na svoji parceli in je s tem zožila dostop do sosednje parcele, kjer so nelegalna parkirišča. Prav tako drži, da je tožena stranka oba stebrička odstranila, ko je prejela začasno odredbo. Za postavitev stebričkov se je tožena stranka odločila, ker se je z vozili vozilo po robnikih, ki so se pri tem poškodovali in tožena stranka je želela ohraniti svoj dostop čim bolj nepoškodovan, zato je samo zožila koridor za vožnjo do sosednjih parkirišč. O nekem odvzemu posesti zaradi dveh stebričkov, ki sta samo ožila dovoz do parkirišč, v konkretnem primeru ni mogoče sklepati, saj je situacija zaradi nameščenih stebričkov nakazovala zgolj na omejitev posesti, vendar se ta omejitev ni nanašala na vožnjo s tovornimi vozili, ampak na vožnjo z osebnimi vozili do parkirišča. Tožena stranka je samo varovala s stebrički in ohranjala svoj dovoz z namenom, da se preneha povzročati škoda na dovozni cesti, zato njeno ravnanje ni samovoljno in brez pravne podlage. Kot bistveno pa tožena stranka v pritožbi še izpostavlja, da simulacija vožnje tovornega vozila mimo nameščenih stebričkov ni podala enoznačnega in jasnega odgovora na bistveno vprašanje, ali je bila kljub nameščenim stebričkom možna in mogoča vožnja tovornega vozila preko parcele tožene stranke do parcel tožeče stranke. Simulacijo vožnje s tovornim vozilom je na ogledu opravil zaposlenec tožeče stranke. Simulacijo vožnje je naknadno opravil tudi toženec s svojim tovornim vozilom, ki je enakih dimenzij (glede širine in dolžine) in je vožnjo mimo nameščenih stebričkov zlahka opravil, brez dodatnega manevriranje in popravljanja. Tako bi tudi tovorno vozilo lahko brez popravljanja zapeljalo mimo stebričkov, to je razvidno na priloženem video posnetku. Tožena stranka meni, da tožeči stranki ni preprečila dostopa do svojih nepremičnin, temveč je samo nekoliko zožila koridor za vožnjo, pri čemer je bil dostop mogoč tudi s tovornim vozilom. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru pa navaja, da je sodišče prve stopnje v točki 11. obrazložitve obširno pojasnilo, zakaj je sledilo tožnikovim izjavam, da je s tovornimi vozili uporabljal sporni dovoz. Tožeča stranka je te svoje trditve o uporabi poti dokazala medtem, ko pa toženec tega ni dokazal, saj je sodišče zaznalo v njegovi izpovedbi več nelogičnosti in nedoslednosti. Toženec je sam zapisal, da se stalno poškoduje uvoz s kamioni, izpovedoval pa je, da tožeče stranke nikoli ni videl, da bi tam vozila s kamioni. Sodišče je v točki 12. obširno obrazložilo zakaj je možno obračati tovorno vozilo. Sodišče je tudi na ogledu izmerilo in ugotovilo, da je razdalja zadostna in je na tem mestu mogoče obrniti s tovornimi vozili. Toženec nadalje neutemeljeno navaja, da zaradi teh stebričkov ni mogoče govoriti o odvzemu posesti, ker je nastala situacija nakazovala zgolj na omejitev posesti, ki se je nanašala na vožnjo z osebnimi vozili do parkirišča in ne na vožnjo z motornimi vozili. Temu ni pritrditi, kajti v dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da gre za klasično motenje posesti in da je nemogoče, da bi tožeča stranka lahko svojo dejavnost nemoteno izvajala. Sprememba stanja v naravi, brez ustrezne zakonske podlage ali sodne odločbe in še to zgolj v interesu tožene stranke, predstavlja klasično motenje posesti. Kakšen namen je imel toženec s postavitvijo stebričkov je popolnoma nerelevantna okoliščina. Pomembna je posledica, ki je zaradi tega nastala. Sodišče je na ogledu ugotovilo, da tovornjak pri uvozu na dovozno cestno sploh ne more mimo desnega stebrička, pri izvozu pa mora voznik tovornjak večkrat popraviti, da lahko opravi celoten izvoz. S tem pa je tožniku bistveno onemogočil dostop do njegove nepremičnine, kar predstavlja dejansko motenje posesti. Neutemeljeno toženec izpostavlja, da simulacija vožnje tovornega vozila mimo nameščenih stebričkov ni podala enoznačnega in jasnega odgovora, ali je kljub nameščenim stebričkom možna in mogoča vožnja tovornega vozila preko parcele tožene stranke do parcel tožeče stranke. Pomembno je, da se posestno varstvo nanaša na konkretno osebo, to je tožnika in njegove zaposlene, ki so do sedaj dejansko uporabljali dovoz in ne na katerekoli druge osebe s povprečnim znanjem vožnje. V sporu zaradi motenja posesti namreč sodišče ugotavlja zadnje posestno stanje, to je ali je konkretno tožnik imel stvar v posesti in ne katerakoli druga oseba. Mnenja je še, da sodišče druge stopnje ne sme upoštevati video posnetka, ker gre za pritožbeno novoto. Predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Posestno varstvo varuje dejansko oblast nad stvarjo, zato mora sodišče upoštevati le zadnje stanje posesti in nastalo motenje, neodvisno od obstoja pravne podlage za posest ali dobrovernosti posestnika. Motenje posesti je vsako dejanje, s katerim nastane novo, spremenjeno posestno stanje, ko je dosedanjemu dejanskemu posestniku prenehala dejanska oblast nad stvarjo ali je postala v določenem delu omejena (24. člen v zvezi s členom 33 SPZ in členom 426 ZPP)1. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o tožbenem zahtevku tožeče stranke upoštevalo to materialno pravo, in je zato njegova odločitev materialnopravno pravilna in ni nezakonita in nepravilna, kot to v začetku pritožbe nesubstancirano navaja tožena stranka.

6. Ni podan pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga v pritožbi uveljavlja toženec. Glede na podano trditvno in dokazno podlago je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter je pravilno uporabilo materialno pravo – določbe Stvarnega zakonika (SPZ) in Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se nanašajo na tožbo zaradi motenja posesti. Pri odločanju je izhajalo iz prvega odstavka 33. člena SPZ in je pravilno poudarilo, da daje sodišče varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. To pomeni, da mora v posestnem sporu tožnik dokazati, da je bil pred motenjem posestnik stvari, da je bila posest res motena, da jo je motila tožena stranka in da ravnanje tožene stranke res pomeni motenje, da je samovoljno in protipravno (32. in 33. člen SPZ). Sodišče prve stopnje je najprej ugotovilo, da je bil tožnik pred motenjem posesti posestnik stvari, to je ugotovilo na podlagi izvedenega dokaznega postopka, ki je pokazal, da so tožnikove trditve o uporabi in posesti nepremičnine dejansko bile izvrševane, medtem, ko se je izpovedba toženca, da se s kamioni železni izdelki niso dovažali ali odvažali pred motilnim dejanjem, niso izkazali za prepričljive. Sodišče prve stopnje je ustrezno dokazno ocenilo izpoved tožeče stranke, ki je bila podprta z izpovedbami prič, dokazno je tudi ocenilo toženčevo izpovedbo, v kateri je sodišče zaznalo več nelogičnosti in nedoslednosti. Toženec je sam izpovedal, da je tožnik uporabljal pot za potrebe zelenice. Svojo izpovedbo glede vožnje s kamioni je spremenil tako, da je na koncu izpovedal, da tožnik vozi tudi s tovornimi vozili. Prav tako je toženec trdil, da je ravno tožeča stranka tista, ki je s kamioni poškodovala robnike na sporni dovozni cesti, zaradi česar je sploh namestil stebričke, kar je sodišče prve stopnje prav tako ocenilo, da je v nasprotju z omenjenimi trditvami, da tožeča stranka te dovozne poti ne uporablja. Toženec je tudi izpovedal, da kamionov tožnika ni videl, vendar pa je izpovedal, da se jasno vidi po tleh, da gre za kamionske gume, zaradi poškodovanih robnikov. Sodišče prve stopnje je sledilo navedbam tožeče stranke, da v primeru, ko je potrebno železokrivske izdelke odpeljati na teren, se s tovornjaki pripeljejo po sporni dovozni cesti do mesta, označenega na fotografiji na A 9 in izdelke od tam naložijo na tovornjak.

7. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da je tožeči stranki uspelo dokazati, da je bilo zadnje posestno stanje takšno, kot ga je zatrjeval tožnik in sicer, da je po sporni dovozni poti preko nepremičnine parc. št. 47/9 k.o. ..., pred postavitvijo količkov nemoteno dostopala do svojih nepremičnin, sploh od decembra 2020 dalje, ko je kupila dodatna zemljišča, na katera je postavila svoje železne izdelke, katere je nato s kamioni dovažala in odvažala po tej parcelni številki. Toženčevim trditvam pa sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo, ker jih ni uspel dokazati.

8. Sodišče prve stopnje se je tudi opredelilo do toženčevih pritožbenih navedb, da na sporni nepremičnini ni mogoče izvesti obračanja kamionov. Tako priča E. kot tudi priča V. sta skladno pojasnila, na podlagi predočene fotografije na B 5, da se na tem mestu lahko obrne tovornjak dolžine približno 6 m, kadar pa pripeljejo s prikolico pa se na tem mestu vozila ne da obrniti, vendar se v takšnem primeru odpeljejo vzvratno. To je potrdil tudi zakoniti zastopnik tožnice. Sodišče je razdaljo med vhodom in drugim delom proti cesti, za katerega se trdi, da se tam lahko kamioni obrnejo, na ogledu tudi izmerilo in ugotovilo, da je razdalja 13,30 m. Glede na to je sodišče ugotovilo, da je možno s tovornimi vozili, kot je to izpovedal zakoniti zastopnik in priča E. in V., na tem mestu obrniti, saj je razdalja zadostna. Tako je po zaključku sodišča druge stopnje razlaga tožeče stranke, da je s pomočjo gradbenega dvigala izdelke prestavilo na to parcelo, od tam pa jih nato naloži na tovorna vozila, s katerimi se pripeljejo preko sporne dovozne ceste, povsem sprejemljiva, zato toženčevi izpovedbi v tem delu sodišče prve stopnje pravilno, ni sledilo.

9. Tožena stranka sama v pritožbi priznava, da je namestila dva kovinska stebrička na svoji parceli in s tem zožila dostop do sosedne parcele, kjer so po njenih trditvah nelegalna parkirišča. Za postavitev teh stebričkov se je tožena stranka odločila, ker se je z vozili vozilo po robnikih, ki so se pri tem poškodovali. Neutemeljeno pa tožena stranka v pritožbi navaja, da o nekem odvzemu posesti zaradi dveh stebričkov, ki so samo zožila dovoz do parkirišča, v konkretnem primeru ni mogoče sklepati, saj je situacija zaradi nameščenih stebričkov nakazovala zgolj na omejitev posesti, vendar se ta omejitev ni nanašala na vožnjo s tovornimi vozili, ampak za vožnjo z osebnimi vozili do parkirišča. Tem pritožbenim trditvam ni mogoče slediti, kajti toženec je sam izpovedal, da je stebričke namestil zato, da tovorna vozila ne bi poškodovala robnikov, torej stebričke ni postavil samo za to, da bi omejil vožnjo z osebnimi vozili do parkirišča. Prav tako ne držijo pritožbene trditve, da namestitev dveh stebričkov ne pomeni motenja posesti. Da bi bilo podano motenje posesti, mora biti podana taka sprememba dejanskega stanja, ki ima praktičen pomen za posestnika. Dejanje tožene stranke pa je bilo tako, ki je onemogočilo tožniku normalno izvrševanje dejanske oblasti nad stvarjo. Postavitev dveh kovinskih stebričkov je povzročila objektivne spremembe na sami stvari, to je na dovozni poti in tudi v prostorskem odnosu posestnika do stvari, ki je predmet tega posestnega varstva.2 Tožnik je v tožbi zatrjeval delno oblast na tuji nepremičnini, ki jo je izvrševal z vožnjami s tovornjaki preko sporne nepremičnine. Tožnik je v konkretnem primeru zatrjeval, da je imel na nepremičnini toženca posest, torej delno oblast nad stvarjo, katere vsebina je bila možnost dostopa in dovoza do njegovih nepremičnin ter, da je toženec posegel v njegov dotedanji način uporabe nepremičnine oziroma mu je onemogočil dovoz, s tem, ko je na pot nastavil oviro. Ravno ta ovira pa je po mnenju sodišča prve stopnje takšna, ki je predstavljala motilno dejanje. Sodišče prve stopnje je na ogledu ugotovilo, da pri uvozu na dovozno cesto, sploh kamion ne more mimo desnega stebrička, pri izvozu pa je sodišče ugotovilo, da se sicer lahko zapelje mimo stebričkov, vendar mora voznik tovornjaka popraviti vožnjo, da lahko opravi celoten izvoz. Sodišče prve stopnje se je prepričalo, da trditev toženca, da se da s kamioni, ki jih uporablja tožnica, normalno peljati tudi mimo stebričkov in da je dostop zgolj omejil in ne v celoti preprečil, ne držijo, saj je moral voznik tovornega vozila le tega popravljati tako pri izvozu kot pri uvozu, kar po pravilnem mnenju sodišča prve stopnje ne predstavlja zgolj omejitve dostopa, sploh ob upoštevanju, da je tožeča stranka pred motenjem po tej dovozni poti normalno dostopala in ni bilo potrebno nobenega manevriranja voznikov in je s tem tožena stranka bistveno posegla v dotedanji način izvajanja uvoza in izvoza po nepremičnini parc. št. 47/9. Glede na takšno obrazložitev sodišča prve stopnje so neutemeljene pritožbene navedbe toženca, da zaradi postavitve dveh stebričkov ni mogoče sklepati, da je prišlo do odvzema posesti in da se ta omejitev ne nanaša na vožnjo s tovornimi vozili. Tožnik niti ni zatrjeval odvzema posesti, zatrjeval, da je toženec z namestitvijo stebričkov bistveno omejil in otežil dosedanji način izvrševanja posesti tožeče stranke. To je sodišče prve stopnje, na podlagi izvedenih dokazov tudi ugotovilo v točki 18. obrazložitve in je tudi materialnopravno pravilno zaključilo, da je toženec brez dvoma bistveno omejil in otežil dosedanji način izvrševanja posesti tožeče stranke. Sodišče prve stopnje pa je takšno ravnanje v celoti opredelilo kot protipravno in samovoljno in se mu zato v bodoče prepoveduje s ponovno postavitvijo količkov. Zato tudi niso utemeljene pritožbene navedbe, da toženec ni namestil stebrička samovoljno in brez pravne podlage. O pravni podlagi za postavitev stebričkov v pritožbi ni trditev, tožena stranka pa bi lahko na kakšen drugačen način, ne pa z motenjem posesti varovala in ohranjala svojo dovozno pot v delu, kjer meni, da jo je tožnik s kamioni poškodoval in kar je lahko predmet drugih postopkov. V postopku za motenje posesti, pa sodišče po materialnem pravu daje pravno varstvo tistemu, ki dokaže zadnje stanje posesti in nastalo motenje (prvi odstavek 33. člena SPZ) in tožbenemu zahtevku ugodi, če je bil tožnik pred motenjem posestnik sporne stvari, da je bila posest res motena in da je bil toženec tisti, ki je posest motil in da je motenje samovoljno ter protipravno. Vse te elemente za nudenje pravnega varstva je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno ugotovilo in pritožba tako v celoti ni utemeljena.

10. Neutemeljeno pritožnik v pritožbi navaja, da bi šofer tovornega voznika s povprečnim obvladovanjem vožnje, brez popravljanja lahko zapeljal mimo stebričkov. V odgovoru na ta del pritožbe tožeča stranka pravilno izpostavlja, da se varstvo posesti nanaša na konkretno osebo, to je tožnika in njegove zaposlene, ki so dosedaj dejansko uporabljali dovoz in ne na katerokoli drugo osebo s povprečnim znanjem vožnje. V konkretnem sporu je sodišče prve stopnje namreč ugotovilo zadnje posestno stanje, ki ga je izvrševal konkretno tožnik, na način, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje in da je v tem bil tudi tožnik bistveno moten.

11. Glede na obrazloženo se tako izkaže pritožba tožene stranke za neutemeljeno in jo je sodišče druge stopnje na podlagi določbe člena 353 ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo vso, v sodbi citirano materialno pravo3. Storitve bistvenih kršitev določb pravdnega postopka toženec v pritožbi ne očita. Sodišče druge stopnje pa ni našlo tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, katere bi storilo sodišče prve in mora na njih paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

12. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa tožeči stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo. Tožeča stranka je v skladu z določbo člena 155 ZPP utemeljeno priglasila kot pritožbene stroške, stroške za odgovor na pritožbo v višini 375 točk. Sodišče druge stopnje ji ni priznalo 100 točk za konferenco s stranko in 50 točk za poročilo stranki, ker so te postavke vsebovane v postavki za priznanje stroškov za odgovor na pritožbo (tar. št. 21 OT). Ob vrednosti Odvetniške točke, skupaj z 22 % DDV znašajo tako pritožbeni stroški tožeče stranke skupaj 279,99 EUR in te pritožbene stroške mora tožena stranka povrniti tožeči na način, kot je to odločeno v točki II. izreka sklepa sodišča druge stopnje. Odločitev sodišča druge stopnje o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s členom 155 ZPP, vse v zvezi s členom 165. ZPP.

1 Tako tudi sklep VSL I Cp 310/2019 z dne 27. 2. 2019. 2 Tako tudi sklep VSK Cp 1089/2008 z dne 13. 1. 2020 in sklep VSK Cp 508/2018 z dne 1. 7. 2008. 3 Glej obrazložitev sodišča prve stopnje v točki 7 obrazložitve.