Jedro

V spornem šolskem letu je pri toženi stranki prišlo do zmanjšanja vpisa dijakov, kar je posledično pomenilo tudi zmanjšanje števila oddelkov pri toženi stranki (tudi ob upoštevanju ukinitve izobraževalnega programa "administrator"). Zaradi tega se je zmanjšala potreba po delu učiteljev slovenščine (za to delovno mesto je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi tudi tožnica). Zato je bil za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podan organizacijski razlog, ki ga kot zakonitega za takšno redno odpoved pogodbe o zaposlitvi opredeljuje 1. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1 in zaradi katerega je prišlo do zmanjšanja potreb po delu določenih delavcev pod pogoji iz njihovih pogodb o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I/1 točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 24. 8. 2015 in sklepa o pritožbi z dne 15. 10. 2015. V I/2 točki izreka je zavrnilo njen tožbeni zahtevek, da ji delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in da ji še traja ter da jo je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo v roku 8 dni. V I/3 točki izreka je zavrnilo njen tožbeni zahtevek, da ji je dolžna tožena stranka od prenehanja delovnega razmerja dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z osnovno plačo, na ta znesek vse dodatke ter od tako dobljenega zneska odvesti prispevke in davščine, dobljen neto znesek pa izplačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec, za tožnico po posredovati Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije podatke za vpis v matično evidenco ter jo prijaviti v zavarovanje. V I/4 točki izreka je zavrnilo tožničin zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer ji je tožena stranka dolžna v vsakem primeru povrniti njene pritožbene stroške, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo in napačno ugotovilo dejansko stanje glede dveh kriterijev za ocenjevanje presežnih delavcev, to je delovne uspešnosti in zdravstvenega stanja. Sodišče prve stopnje je napačno odločilo, da je tožena stranka pravilno upoštevala oceno delovne uspešnosti iz leta 2014, saj bi morala biti upoštevana ocena delovne uspešnosti iz leta 2013, kar izhaja iz 39. člena KPVIZ. Podobno stališče je zavzelo tudi VDSS v zadevi opr. št. Pdp 11/2013. Pri tem ni pomembno, da je sindikat soglašal, da se delovna uspešnost delavcev ugotavlja glede na oceno delovne uspešnosti iz leta 2014. Iz naslova delovne uspešnosti za leto 2013 pa bi tožnica prejela 30 točk, saj je bila za to leto ocenjena z oceno odlično. Tožena stranka točkovanja tudi po kriteriju zdravstvenega stanja ni izvedla pravilno. Tožnica je na poziv tožene stranke predložila zdravstveno potrdilo, da se že vrsto let zdravi zaradi kroničnih težav, zato bi morala po tem kriteriju dobiti 10 točk. Iz 6. točke 39. člena KPVIZ izhaja, da je delavec upravičen do točk po tem kriteriju, če dokaže, da ima kronično ali ponavljajoče obolenje (za kar prejme 10 točk) ali če ima slabše zdravstveno stanje zaradi poškodbe pri delu (za kar prejme 20 točk). Tožena stranka bi morala tožničino potrdilo upoštevati, kar je sicer storila že leto pred tem ob identičnem potrdilu, ko je ugotavljala presežne delavce v letu 2014. Ker tega v letu 2015 ni storila, je bil postopek izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nezakonit (podobno opr. št. Pdp 531/2016 z dne 12. 12. 2016). Ob tem ni pomembno, če bi teh 10 dodatnih točk še vedno pomenilo, da je bila tožnica presežna delavka. Tožena stranka je namreč arbitrarno upoštevala tudi zdravniška potrdila ostalih slavistk, kar je tudi sama priznala. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožničine pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo (tožnica bistvene kršitve določb postopka v pritožbi uveljavlja le pavšalno in neobrazloženo), da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 24. 8. 2015 (A2) in sklepa sveta tožene stranke z dne 15. 10. 2015 (A4), s katerim je bila tožničina pritožba zoper podano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zavrnjena. Ugotovilo je, da je prišlo pri toženi stranki v šolskem letu 2015/2016 do zmanjšanja vpisa dijakov, kar je posledično pomenilo tudi zmanjšanje števila oddelkov pri toženi stranki (tudi ob upoštevanju ukinitve izobraževalnega programa "administrator"). Zaradi tega se je zmanjšala potreba po delu učiteljev slovenščine (za to delovno mesto je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi tudi tožnica, kar med strankama niti ni bilo sporno). Ob upoštevanju navedenega je pravilno zaključilo (tem zaključkom tožnica v pritožbi ne nasprotuje), da je bil za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podan organizacijski razlog, ki ga kot zakonitega za takšno redno odpoved pogodbe o zaposlitvi opredeljuje 1. alineja prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013) in zaradi katerega je prišlo do zmanjšanja potreb po delu določenih delavcev pod pogoji iz njihovih pogodb o zaposlitvi.

7. Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožnico pravilno ocenila po kriteriju delovne uspešnosti. Tožena stranka je pri kriteriju delovne uspešnosti (tako pri tožnici kot tudi pri primerljivih delavcih) upoštevala oceno njihove delovne uspešnosti v letu 2014 (s čimer je soglašal tudi sindikat pri toženi stranki). Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja (KPVIZ; Ur. l. RS, št. 52/1994 in nadalj.) v 1. točki 39. člena določa, da se kriterij delovne uspešnosti upošteva samo v primeru, če je ocenjevana v zavodu eno leto pred uvedbo postopka za določanje presežnih delavcev. Ker je bil postopek za določanje presežnih delavcev v šolskem letu 2015/2016 uveden 24. 6. 2015, kar izhaja iz akta ravnatelja tožene stranke z oznako "Obvestilo o pričetku postopka ugotavljanja presežkov" (B4), je tožena stranka po stališču pritožbenega sodišča pri kriteriju delovne uspešnosti utemeljeno upoštevala delovno uspešnost tožnice in primerljivih delavcev v letu 2014. Tožničina delovna uspešnost v letu 2014 je bila ocenjena z oceno dobro (3), kar izhaja iz njenega ocenjevalnega lista za navedeno leto (ocenjevalni list z dne 10. 3. 2015 - A5), zato je tožena stranka tožnici po navedenem kriteriju utemeljeno dodelila 10 točk (v skladu s 1. točko 39. člena KPVIZ). Pravilnost te ocene je sicer tožnica izpodbijala tudi v sodnem postopku, vendar pa pri tem ni bila uspešna (sodba sodišča prve stopnje opr. št. Pd 70/2015 z dne 2. 2. 2016, sodba VDSS opr. št. Pdp 407/2016 z dne 19. 1. 2017 - A11, A12). V zvezi s pravilnostjo uporabe tega kriterija se tožnica neutemeljeno sklicuje tudi na sodbo VDSS opr. št. Pdp 11/2013, saj iz nje ne izhaja, da delodajalec, ki ugotavlja presežne delavce v tekočem šolskem letu, ne bi smel upoštevati ocene delovne uspešnosti delavcev, ki so bili ocenjevani za preteklo leto (torej za leto pred uvedbo postopka za določanje presežnih delavcev).

8. Tožnica v zvezi z drugim spornim kriterijem za ugotavljanje presežnih delavcev (zdravstveno stanje), ki ga opredeljuje 6. točka 39. člena KPVIZ, navaja, da bi morala tožena stranka upoštevati zdravniško potrdilo (B3). Pri tem se sklicuje tudi na sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 531/2016 z dne 12. 12. 2016. V citirani sodbi je bilo zavzeto stališče, da bi moral delodajalec zdravniško potrdilo, ki mu ga je v postopku ugotavljanja trajno nepotrebnih delavcev predložila delavka, upoštevati. Ker tega potrdila delodajalec ni upošteval, je pritožbeno sodišče v zgoraj navedeni sodbi ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita. V zvezi s tem pa pritožbeno sodišče navaja, da je sodišče prve stopnje v postopku tega individualnega delovnega spora ugotovilo, da bi tožnica zbrala najmanjše število točk v primerjavi s primerljivimi delavkami po kriterijih iz 39. člena KPVIZ tudi v primeru, če bi se pri njenem točkovanju upoštevalo zdravstveno potrdilo z dne 1. 7. 2015 (B3). To pomeni, da iz zaključkov sodišča prve stopnje izhaja, da bi prenehala potreba po tožničinem delu pod pogoji iz njene pogodbe o zaposlitvi tudi v primeru, če bi tožnica iz naslova kriterija zdravstvenega stanja dobila 10 točk. Ob upoštevanju zgornje ugotovitve je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi iz tega razloga ni nezakonita (podobno stališče je bilo zavzeto tudi v sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 312/2007 z dne 24. 3. 2009), zato so drugačne pritožbene navedbe tožnice neutemeljene. Prav tako so neutemeljene tožničine pritožbene navedbe, da naj bi tožena stranka sama priznala, da je arbitrarno upoštevala zdravniška potrdila ostalih slavistk, saj to iz spisovne dokumentacije ne izhaja.

9. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče o stroških odgovora na pritožbo tožene stranke ni odločalo, ker niso bili priglašeni.