Jedro

Z izpodbijano arbitražno odločbo ni bilo poseženo v določbe ZŠpo-1, z ustavo zagotovljeno pravico do zbiranja in združevanja kot tudi ne v načelo pravne države in načelo zaupanja v pravo, ki izhajata iz 2. člena Ustave.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka mora toženi stranki v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 373,32 EUR, v 15 dneh, pod izvršbo.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1.Tožena stranka je zahtevala od tožeče stranke nadomestilo za vzgojo in usposabljanje po 43. in 44. členu Pravilnika Nogometne zveze Slovenije (v nadaljevanju NZS) o registraciji in statusu igralcev (v nadaljevanju PRSI) v znesku 7.320,00 EUR, skupaj z DDV.

2.Z arbitražno odločbo št. ... z dne 7. 8. 2020 Stalne arbitraže pri NZS je bilo tožeči stranki naloženo, da toženi stranki v roku 15 dni plača 7.320,00 EUR nadomestila za vzgojo in usposabljanje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 10. 2019 dalje.

3.Tožeča stranka je nadomestilo plačala po izdaji arbitražne odločbe, vložila pa je tožbo zoper toženo stranko.

4.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Odločba Stalne arbitraže pri NZS št. ... z dne 7. 8. 2020 se izreče za neveljavno in se razveljavi." Odločilo je tudi o stroških postopka in tožeči stranki naložilo, da plača toženi stranki njene pravdne stroške v višini 1.264,16 EUR.

Pritožbene navedbe

5.Zoper sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), in sicer bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno uporabo materialnega prava ter nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Predlaga, naj se pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in tožbenemu zahtevku ugodi v celoti ter toženi stranki naloži plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke, podredno pa, naj se pritožbi ugodi, zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

6.Navaja, da plačilo nadomestila predstavlja oviro za prestop in posledično kršitev javnega reda RS, in sicer 42. člena Ustave RS in 34. člena Zakona o športu (v nadaljevanju ZŠpo-1). Pravila PRSI so v nasprotju z navedenima določiloma. Čeprav k plačilu nadomestila neposredno ne zavezujejo igralcev, lahko posredno privedejo do tega, da se amaterskim igralcem onemogoča svobodno prestopanje iz kluba v klub. Lahko nastanejo situacije, da klubi pogojujejo prestop amaterskih igralcev s plačilom nadomestila s strani igralca, zlasti v primerih, ko klub nima zadostnih finančnih sredstev, da bi kril tovrstna nadomestila. To izhaja tudi iz dopisa, ki ga je dne 22. 8. 2022 na Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport naslovil Varuh človekovih pravic. Zato ni mogoče slediti stališču sodišča, da so pravila PRSI skladna z ZŠpo-1 zgolj zato, ker iz njih neposredno ne izhaja, da je igralec tisti, ki se mu zaračuna nadomestilo.

7.Čeprav je bil igralkam prestop omogočen, pa to samo po sebi ne pomeni, da so pravila, ki izhajajo iz 43. in 44. člena PRSI, zakonita in skladna z javnim redom RS. Upoštevaje, da je v primeru ženskih amaterskih igralk plačilo nadomestila vezano na njihovo članstvo v klubu, ki sodi v prvo žensko nogometno ligo, in prestop v klub, ki sodi v prvo žensko nogometno ligo, se prav njim z določitvijo nadomestil omejuje svobodo združevanja. Nadomestila namreč v veliki meri vplivajo na to, ali bo igralka sploh lahko prestopila v prosto izbran klub, ko gre za prestop iz in v klub prve ženske nogometne lige. Poudarjanje, da gre za prvo nogometno ligo, niti ni relevantno, saj je slovenska ženska nogometna liga zgolj ena, ni višje ali nižje rangirane lige pri ženskih igralkah. Če klub ne bi mogel plačati stroškov nadomestila, bo ustavno zavarovana pravica iz 42. člena Ustave RS okrnjena. Napačna je razlaga sodišča, da zato, ker pravila 49. člena PRSI določajo, da neplačilo nadomestila pri prestopu igralca ne izključuje njegove pravice do nastopa za nov klub, s tem ni omejena pravica igralcev iz 42. člena Ustave RS in 34. člena ZŠpo-1. Ta odločitev je tudi v nasprotju z nadaljnjim naziranjem sodišča v 35. točki sodbe, kjer je tudi samo prepoznalo možnost posrednega vpliva pravil PRSI na prost prestop amaterskih igralk iz kluba v klub, nato pa je svoje stališče oprlo na pravno mnenje, ki ga je predložila tožena stranka. Mnenje je bilo pripravljeno po naročilu NZS, kar pomeni, da se pojavlja dvom v nepristranskost njegovih avtorjev. Neplačilo nadomestila pomeni prekršek po določilih disciplinskega pravilnika NZS. Plačilo lahko predstavlja pogoj za sodelovanje športnega kluba na športnih tekmovanjih. Tudi zato bo lahko prišlo do posrednega vpliva na ustavno zavarovane pravice igralcev, če klub ne bo zmožen kriti stroškov nadomestila.

8.Tožeči stranki je bila z zavrnitvijo dokaznega predloga zaslišanja njenega zakonitega zastopnika tudi kršena pravica do izjave, kar predstavlja ne le absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kršitev načela kontradiktornosti, temveč tudi kršitev drugega odstavka 9. člena Zakona o arbitraži (v nadaljevanju ZArbit). Zakoniti zastopnik bi namreč pojasnil, kaj vse so si igralke, ki so prestopile, pri toženi stranki ob nesporno ugotovljeni članarini v višini 40,00 EUR plačevale same ter s tem dodatno potrdil, da nadomestilo ne odraža dejanskih stroškov oziroma ni sorazmerno in se z njim ne zasleduje legitimnega cilja. Utemeljevanje višine nadomestila ne more izhajati iz tega, da je namenjeno stroškom, ki jih je z vzgojo in usposabljanjem igralk imela tožena stranka, saj so bili ti stroški ob tem, ko so igralke pri toženi stranki plačevale članarino, opremo, ipd., dosti manjši od višine nadomestila, še posebej upoštevaje dejstvo, da sta tako tožena kot tožeča stranka financirani tudi s strani občin in ostalih virov. Sodišče je sodbo utemeljilo na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, ko navaja, da se nadomestilo obračunava zgolj v prvi in drugi kakovostni ligi, ki sta finančno breme tudi zmožni nositi.

9.Še toliko bolj je sporen zaključek sodišča iz 42. točke sodbe, da se finančno stanje klubov, čeprav se ti nahajajo v istih ligah, lahko močno razlikuje, ravno to pa naj bi upravičevalo zaračunavanje tovrstnih nadomestil. Kriterij bi moral biti finančno stanje kluba, iz katerega amaterska igralka izstopa in bi se šele s tem zadostilo načelu sorazmernosti. Tudi preko posrednega omejevanja pravice do svobodnega združevanja torej prihaja do kršitev navedenih določb ZŠpo-1 in Ustave RS. Ob napačni uporabi materialnega prava je poseženo tudi v načelo pravne države in načelo zaupanja v pravo, ki izhajata iz 2. člena Ustave RS.

Navedbe v odgovoru na pritožbo

10.Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga, naj se ta zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

11.Navaja, da določbe PRSI ne urejajo zaračunavanja nadomestil za vzgojo neposredno igralcem, še posebej ne amaterskim športnikomtemveč izključno klubom. Taka ureditev torej ne nasprotuje niti zakonski ureditvi, še manj pa ustavni ureditvi, saj je že zakonodajalec sam predvidel, da razmerja med športnimi organizacijami lahko urejajo zveze same. Neskladnost PRSI z zakonom in Ustavo RS ni bila predmet postopka temveč zgolj presoja arbitražne odločbe in njene skladnosti z javnim redom RS. Tožeča stranka se v pritožbi sklicuje na hipotetične situacije, ki jih v konkretnem primeru ni. Igralkam prestop v ničemer ni bil onemogočen niti otežen. Kljub temu, da tožeča stranka ni takoj poravnala obveznosti, so se igralke lahko registrirale v novem klubu in ves čas nastopale za novi klub. Arbitražna odločba in določbe, na katerih odločba temelji, torej niso v ničemer niti neposredno niti posredno vplivale na uspešen prestop. Tožeča stranka se še vedno sklicuje na mnenje Varuha človekovih pravic z dne 22. 8. 2022, ki pa se nanaša na drugo športno panogo, za katero je pristojna druga panožna zveza in sicer na košarkarske klube, ki spadajo pod okrilje Košarkarske zveze Slovenije. Določba 55. člena PRSI je bil črtana in torej lahko športnik brez omejitev nastopa za novi klub in uresničuje pravico do svobodnega združevanja. Tožena stranka ni zaračunala nadomestila igralkam temveč tožeči stranki, slednja pa teh prav tako ne neposredno športnicam ali njihovim staršem. Zato sta tako tožena kot tožeča stranka ravnali skladno z zakonsko prepovedjo zaračunavanja nadomestila amaterskim športnikom in skladno z ureditvijo NZS, da se nadomestila lahko zaračunavajo le med klubi. V ženskem nogometu res obstaja le ena liga, kar pa ne spremeni dejstva, da gre za prvo kakovostno ligo, za katero se zaračunavanje nadomestil lahko uporabi v skladu s pravili PRSI. S tem, ko je pet igralk od tožene stranke prestopilo k tožeči stranki, se je število igralk v obeh klubih spremenilo, kar pa vpliva tudi na vsoto sofinanciranja s strani občine in drugih virov financiranja. Predmet tega postopka tudi niso stroški, ki jih je kdorkoli imel v času vadbe ali tekmovanj, temveč je predmet presoje skladnost arbitražne odločbe z javnim redom RS. Pomembno je torej le, da nadomestila niso bila zaračunana v nasprotju s prepovedjo iz 34. člena ZŠpo-1.Pravno mnenje prof. dr. Mateja Avblja in prof. dr. Rajka Pirnata je pravno naziranje avtorjev, ki ga sodišče lahko uporabi kot pomoč glede pravilne uporabe materialnega prava oziroma jih argumentirano zavrne. NZS ni stranka predmetnega postopka, je pa subjekt, ki je navedeno pravilo sprejel in ima interes, da preverja in pazi na skladnost svojih avtonomnih pravil z zakonodajo RS. Niti ustava niti zakon urejanja zaračunavanja nadomestil med športnimi klubi ne prepovedujeta, izrecno pa je prepovedano zaračunavanje nadomestil direktno športniku. Pridržek javnega reda se skladno s sodno prakso razlaga skrajno restriktivno in se uporablja kot ultima ratio (sklep VS RS Cpg 5/2018 z dne 28. 8. 2018, sklep VS RS Cp 7/2020 z dne 27. 2. 2020). Uporabi se šele takrat, ko so izkazane posledice, ki bi bile za pravni red nevzdržne (npr. sklep VS RS Cpg 5/2018 z dne 28. 8. 2018). Ureditev PRSI zasleduje legitimne cilje na sorazmeren način in ne ustvarja posledic, ki bi ogrožale integriteto slovenske pravne ureditve. Gre torej za skrajno varovalko, ki je ne morejo aktivirati niti osamljeni primeri zaračunavanja staršem igralcev, pri čemer ti primeri niso v ničemer povezani z dejanskim stanjem niti z ureditvijo, kakršna velja po pravilih PRSI. Tudi ni pomembno, da pojem pravnega reda ne vključuje vseh prisilnih določb domačega prava, vendar pa tiste, katerih kršitev bi ogrozila pravno in moralno integriteto slovenske pravne ureditve, mednarodno običajno pravo, temeljna moralna načela in vitalne (gospodarske, politične) interese države (sklep VS RS Cpg 5/2018 z dne 28. 8. 2018, tč. 12, sklep VS RS Cpg 5/2021 z dne 25. 5. 2021, tč. 9). Slovenska sodišča so že večkrat potrdila, da vsaka kršitev kogentnih določb še ne pomeni kršitve javnega reda Republike Slovenije (sklep VS RS Cpg 1/2017 z dne 17. 5. 2017, tč. 8).

Presoja utemeljenosti pritožbe

Pritožba ni utemeljena.

Procesni okvir presoje

12.V skladu z določbo 40. člena ZArbit je mogoče arbitražno odločbo izpodbijati le glede veljavnosti in vsebine arbitražnega sporazuma, sestave arbitražnega senata in arbitražnega postopka ter glede kršitve javnega reda. Arbitražne odločbe tako ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, razen če pomenijo kršitev javnega reda. Enako velja tudi za postopek, v katerem odloča Vrhovno sodišče o pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje o arbitražni odločbi.

Dejanski okvir in uvodno materialnopravno izhodišče

13.Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja nesporna dejstva:

‒ pravdni stranki sta nogometna kluba, ki nastopata v prvi slovenski ženski nogometni ligi;

‒ v polletnem prestopnem roku 2019 je pet igralk amaterk prestopilo od tožene stranke k tožeči stranki; ob prestopu niso imele sklenjene pogodbe s toženo stranko, niti je niso sklenile s tožečo stranko;

‒ igralkam ni bilo naloženo plačilo nadomestila za vzgojo in usposabljanje ter same niso nosile nobenih stroškov v zvezi s tem postopkom;

‒ igralke so se odločile tekmovati za tožečo stranko pred izdajo arbitražne odločbe neodvisno od tega spora in plačila nadomestila za vzgojo in usposabljanje;

‒ tožeča stranka je zavrnila plačilo, želela pa je v skladu z zakonom povrniti vlaganja v igralke, vendar le toliko, kolikor so bila vlaganja višja od vloženih sredstev njihovih staršev, sofinanciranja lokalne skupnosti in NZS.

14.Sodišče prve stopnje je presojalo med strankama sporno vprašanje, ali je arbitražna odločba, ki temelji na ureditvi PRSI, skladna z ZŠpo-1, Ustavo RS in sodno prakso Sodišča Evropske unije, oziroma ali je v nasprotju z javnim redom. Sledilo je večkrat zavzetemu stališču Vrhovnega sodišča RS, da v okviru pridržka javnega reda ni mogoče uveljavljati vseh kršitev kogentnih določb domačega prava, ampak le tistih imperativnih pravnih norm in moralnih pravil, katerih kršitev bi ogrozila pravno in moralno integriteto slovenske pravne ureditve. Pridržek javnega reda se mora uporabiti samo kot skrajna možnost, in sicer takrat, ko bi njegova neuporaba pripeljala do posledic, ki bi bile za domači pravni red nevzdržne (sklicuje se na sklep Vrhovnega sodišča RS Cp 8/2022). Sodišče prve stopnje se sklicuje na sodno prakso Sodišča Evropske unije v zadevi III ZB 17/08 Hans. OLG Hamburg. Sklicuje se še na zadevo 26 SCH 24/11 OLG Frankfurt A. M., III ZB 17/08, BGH ter zadevo Ref. No. GFV XI. 30.073/2006. Pod pojem javnega reda spadajo tudi ustavne določbe o temeljnih človekovih pravicah in svoboščinah iz II. poglavja Ustave RS in še tiste, ki se nanašajo na ekonomska razmerja ter zakonodajo, ki uveljavlja temeljno pravilo o izpeljavi teh ustavnih določb, ter tudi vsi predpisi oziroma instituti, ki so za določeni pravni sistem temeljni in ki opredeljujejo bistvo političnega ter gospodarskega pravnega sistema. V obravnavani zadevi v okvir javnega reda spada tudi 34. člen ZŠpo-1. Vrhovno sodišče s temi materialnopravnimi izhodišči soglaša in poudarja: Pridržek javnega reda (tako procesni kot tudi materialnopravni), ki ga uveljavlja tožeča stranka, se skladno s sodno prakso razlaga skrajno restriktivno in se uporablja kot ultima ratio.

15.Tožeča stranka uveljavlja odklonilni razlog - očitno nasprotje izpodbijane arbitražne odločbe z javnim redom RS, pri čemer ta poseg vidi predvsem v kršitvi njene ustavne pravice do zbiranja in združevanja in enake pravice igralk iz 42. člena Ustave (svobode združevanja). Osredinja se na vprašanja ali je nadomestilo, ki ga je morala plačati tožeča stranka toženi stranki za vzgojo in usposabljanje igralk, kakorkoli omejilo njihov prestop k tožeči stranki ter ali je bilo poseženo tudi v njeno pravico, upoštevaje še zagroženi sistem sankcij v primeru neplačila nadomestila ter (zatrjevano nesorazmerno) višino nadomestila. Te razloge ponavlja tudi v pritožbenem postopku v zvezi z očitki o storjenih dejanskih, procesnih in materialno pravnih kršitvah izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Pravno odločilne določbe za presojo so 2. in 42. člen Ustave RS in določbe ZŠport-1.

16.Ustavno podlago za športno udejstvovanje posameznikov, ustanavljanje in delovanje športnih društev in zvez ter posameznikov (športnikov) znotraj njih predstavljata 35. in 42. člen Ustave RS. V skladu z določbo 35. člena Ustave RS je zagotovljeno varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic. Ustava RS pa v 42. členu izrecno zagotavlja splošno pravico do združevanja, v skladu s katero ima vsakdo pravico, da se svobodno združuje z drugimi tudi v športne namene.

17.Natančneje pa je ureditev prestopanja igralcev ter zaračunavanja nadomestil urejena v določbah od 34. do 49. člena PRSI. Tretji odstavek 44. člena PRSI določa, da neplačilo nadomestila pri prestopu igralca ne izključuje njegove pravice, da nastopa za novi klub. Nosilno kogentno določbo, ki je pomembna za analizo skladnosti PRSI z ustavo in zakonom, predstavlja določba 34. člena ZŠpo-1. Športna organizacija lahko zahteva plačilo nadomestila za prestop neposredno od športnika, samo če je ta starejši od 15 let, če ima z njim sklenjeno pisno pogodbo, v kateri je to določeno in na podlagi katere prejema plačilo v višini najmanj bruto minimalne plače v Republiki Sloveniji, če to plačilo presega dejanske stroške, ki jih krije športnik za pripravo in tekmovanja v uradnih tekmovalnih sistemih. 34. člen ZŠpo-1 tudi ne ureja vprašanja dopustnosti zaračunavanja nadomestil za prestop amaterskih športnikov, starejših od 15 let, športni organizaciji, v katero športnik prestopa. Ker je v skladu s 35. členom Ustave RS zagotovljena splošna svoboda ravnanja, neobstoj pravne prepovedi nekega ravnanja, nujno pomeni, da je tako ravnanje dopustno in ne obratno. Torej za konkretni primer velja, da ker zaračunavanje nadomestila z zakonom ni prepovedano, je v pravni državi, kakršna je v skladu z 2. členom Ustave RS tudi Republika Slovenija, tako nadomestilo dopustno razen, če nasprotuje kakšnemu drugemu kogentnemu pravilu. V skladu s 34. členom ZŠpo-1 je torej pravno dopustno, da se z avtonomnimi pravnimi akti športnih zvez določi, da se med športnimi organizacijami zaračunavajo nadomestila za prestope amaterskih igralcev, starejših od 15 let. Pri čemer pa mora biti zaračunavanje teh nadomestil organizirano tako, da ne krši drugih zakonskih ali ustavnih določb. To pa v prvi vrsti pomeni, da mora zaračunavanje nadomestil za amaterske športnike med športnimi organizacijami spoštovati načelo svobodnega prestopa iz prvega odstavka 34. člena ZŠpo-1 (po tej določbi lahko športnik pristopi iz športne organizacije v drugo športno organizacijo), ki je po svoji vsebini konkretizacija pravice do svobode združevanja iz 42. člena Ustave RS. Določba tretjega odstavka 49. člena PRSI pa pomeni, da lahko amaterski igralec znotraj prestopnih rokov, opredeljenih s PRSI (7. člen PRSI), svobodno in neodvisno od sistema zaračunavanja nadomestil med športnimi organizacijami, prestopi k drugi športni organizaciji. Nedvomno je lahko izhodiščni zaključek le tak, da sistem zaračunavanja nadomestil med športnimi organizacijami, kot je urejen še posebej v tretjem odstavku 49. člena PRSI, na normativni ravni nima vpliva na načelo svobodnega prestopa športnikov ter svobodo združevanja posameznikov in je zato v skladu s 34. členom ZŠpo-1 ter 42. členom Ustave RS. Skladen je s kogentnimi predpisi pravnega reda Republike Slovenije tako z gledišča pravic športnikov kot tudi športnih organizacij in predstavlja razumen ukrep, ki je v skladu z 42. členom Ustave RS stvarno povezan s predmetom svojega urejanja.

18.Nadalje je treba odgovoriti, ali je z opisano ureditvijo poseženo tudi v pravico do svobode združevanja športnih organizacij, v konkretnem primeru tožeče stranke. Tu je za pravilno presojo pritožbenih navedb treba oceniti pomen in vpliv določbe 44. člena PRSI, ki določa, da obveznost nadomestila ob prestopu športnika amaterja nastopi samo, ko ta prestopi v športno organizacijo, ki nastopa v prvi ali drugi kakovostni državni ligi (glej tabelo od 2 do 6 iz 44. člena PRSI). Pri tem je za presojo obravnavane zadeve pomembna tudi določba 20. člena Disciplinskega pravilnika NZS, ki neplačilo nadomestila, potrjenega z dokončno odločbo organa arbitraže NZS, opredeljuje kot prekršek, na podlagi katerega praviloma pride do avtomatičnega suspenza kluba, če klub tudi v tridesetih dneh po izdaji sklepa disciplinskega organa ne poravna nadomestila. Tudi v tej smeri so, kot bo pojasnjeno še v nadaljevanju te sodbe, pritožbeni očitki neutemeljeni.

19.Tožeča stranka v pritožbi najprej očita, da je sodišče prve stopnje sodbo utemeljilo na nepopolno oziroma zmotno ugotovljenem dejanskem stanju s tem, ko je navedlo, da se nadomestilo za amaterske igralke obračunava zgolj v prvi ali drugi kakovostni ligi, ki so finančno breme tudi zmožne nositi, čeprav obstaja v slovenski ženski nogometni ligi zgolj ena liga. Na državni ravni v ženskem nogometu sicer res obstaja le ena liga. Vendar pa to pomeni, da gre za prvo kakovostno ligo, za katero se zaračunavanje nadomestil lahko uporabi v skladu s pravili PRSI, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Zgolj to pa je v obravnavani zadevi pravno odločilno v zvezi s tem pritožbenim očitkom. Dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi v državni organizaciji ženskega nogometa ne obstajala zgolj prva državna liga, torej ni vplivala na materialnopravno pravilnost izpodbijane odločitve.

20.Tožeča stranka v pritožbi nadalje uveljavlja materialnopravni očitek, da naj bi bila pravila PRSI v nasprotju z določili 34. člena ZŠpo-1, kot tudi z 42. členom Ustave RS. Namreč - čeprav pravila neposredno ne zavezujejo k plačilu nadomestila igralcev, lahko posredno privedejo do tega, da se amaterskim igralcem onemogoča svobodno prestopanje iz kluba v klub, saj lahko povzročijo situacijo, da klubi pogojujejo prestop amaterskih igralcev s plačilom nadomestila s strani igralcev, zlasti v primerih, ko klub nima zadostnih finančnih sredstev, da bi kril tovrstna nadomestila. Sklicuje se še na dopis z dne 22. 8. 2022, naslovljen s strani Varuha človekovih pravic na Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport. V praksi pa naj bi prihajalo prav do situacij, ko nadomestila, kljub temu, da so vezana na športne organizacije, bremenijo športnike. Najprej je treba poudariti: v obravnavani zadevi takšne situacije ni. V skladu s PRSI je bilo nadomestilo zaračunano zgolj tožeči stranki in z njene strani plačano celo šele potem, ko so igralke že prestopile. In še več. S0dišče prve stopnje se je utemeljeno sklicuje na okrožnico NZS, v kateri je ta obvestila športne organizacije, da dokazilo o plačilu nadomestila klubu glede na spremenjena pravila PRSI niti ni več pogoj za registracijo športnika v prestopnem klubu; tudi ta so torej bila v obravnavanem primeru upoštevana. Igralkam ni bil v ničemer preprečen prost prestop.

21.Glede pritožbenega očitka, da pa že sama obveznost plačila nadomestila posega v navedeno pravico, pa je pomembno, da sistem ščiti vse tovrstne športne organizacije, saj jim omogoča, da je njihovo delo v investiranju v vzgojo amaterskih igralcev tudi ustrezno nagrajeno, če in ko ti športniki prestopijo v športne organizacije najvišje kakovosti športnih tekmovanj ter je na ta način zasledovan legitimen cilj. Torej je NZS kot društvo zasebnega prava smelo uredilo način zaračunavanja nadomestil za vzgojo in usposabljanje, kot izhaja iz PRSI, s tem, da je hkrati upoštevalo načelo, uzakonjeno v 34. členu ZŠpo-1, da športnik amater lahko prosto prestopi v klub brez obveznosti plačila nadomestila za prestop. Sodišče prve stopnje se je utemeljeno strinjalo s pravnim naziranjem tožene stranke (oprtim na zgoraj omenjeno pravno mnenje), da nadomestilo sicer pomeni finančno breme in v tem smislu poseg v ustavno pravico do svobode združevanja same športne organizacije, ki pa ni nesorazmeren. Sistem zaračunavanja nadomestila za prestop amaterskega igralca med športnimi organizacijami bi moral biti skrajno nerazumen in nadvse arbitraren, da bi bil v neskladju z 42. členom Ustave RS.

22.V pritožbi prav tako sporna določba 20. člena Disciplinskega pravilnika NZS je tudi po stališču Vrhovnega sodišča nujna za zagotavljanje dejanske učinkovitosti izvrševanja sistema zaračunavanja nadomestil in športni organizaciji zagotavlja ustrezno pravno varstvo ter je v primeru nespoštovanja odločitev arbitražnega organa predpisana ustrezna sankcija. Predstavlja nujen in razumen ukrep, ki sodi v avtonomno polje športnega prava, ki je skladen s kogentnimi pravili slovenskega pravnega reda. Sistem sankcioniranja je v skladu z vrednostnimi pričakovanji 2. člena Ustave RS in ne pomeni kršitve kogentnih pravil ustave, vključno z njenim 42. členom. Stvarno je povezan s predmetom svojega urejanja, saj služi uravnoteženemu razvoju vseh športnih organizacij, ki omogoča vključujoč in uspešen razvoj športnikov ter poštena in zanimiva ligaška športna tekmovanja. Obravnavana ureditev torej ne ogroža pravne in moralne integritete slovenske pravne ureditve, mednarodnega običajnega prava, temeljnih moralnih načel in vitalnih (gospodarskih, političnih) interesov države in tako tudi ne pomeni kršitve javnega reda. V zvezi s tem prav tako ni izkazano očitano nasprotje v razlogih sodišča prve stopnje. Sodišče sicer res ugotavlja možnost posega v navedeno ustavno pravico na podlagi omenjene disciplinske sankcije, vendar pa le kot hipotetično - abstraktno, ki v obravnavani zadevi ni izkazana.

Sodišče prve stopnje se tudi v tem delu pritrjuje navedenemu pravnemu mnenju, kot delu toženkinih navedb oziroma pravnih naziranj.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o športu (2017) - ZŠpo-1 - člen 34 Zakon o arbitraži (2008) - ZArbit - člen 9, 40, 40/2 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 2, 42 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/1-8

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.