Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDSS sklep Pdp 271/2013

ECLI:SI:VDSS:2013:PDP.271.2013 Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

pravdni stroški umik tožbe določitev vrednosti spornega predmeta vrednost spora razlike v plači
Višje delovno in socialno sodišče
9. maj 2013
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Tožnica je tožbeni zahtevek oblikovala tako, da je od tožene stranke za določeno obdobje zahtevala obračun razlik v plači v določenem skupnem bruto znesku. Upoštevaje, da se vrednost spora v premoženjskih sporih določi po znesku zahtevanih dajatev (kot izhajajo iz tožbenega zahtevka), je treba vtoževani bruto znesek razlik v plači upoštevati kot vrednost spora.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje določilo vrednost spornega predmeta v višini 44.822,13 EUR (točka I izreka) in ustavilo postopek zaradi umika tožbe (točka II izreka). Tožnici je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v višini 848,10 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila (točka II izreka).

Zoper točko I in III izreka se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno določilo vrednost spora upoštevaje bruto plače. Sama je pri določitvi vrednosti spornega predmeta upoštevala neto plače, saj bi le-ta znesek prejela tožnica, ne pa tudi prispevkov in davkov, zato davki in prispevki ne morejo biti upoštevani v vrednosti spornega predmeta, še zlasti glede na to, da bi davek prejela tožena stranka. Če bi se kot vrednost spornega predmeta upošteval bruto znesek, bi bila tožnica v neenakopravnem položaju s tistimi tožniki, ki so v istovrstnih zadevah tožbene zahtevke navedli v neto zneskih, ob tem pa zahtevali tudi plačilo davkov in prispevkov in tistimi, ki so zahtevke navedli le opisno in prosto ocenili vrednost spornega predmeta na 500,00 EUR. Vsebinsko pa so vsi ti zahtevki enaki kot tožničin, saj vsebujejo bruto zneske. Po mnenju tožnice to ne bi bilo pravično in v skladu z ustavnima načeloma enakosti pred zakonom (člen 14. Ustave RS) in enakega varstva pravic (člen 22. Ustave RS). Meni tudi, da je odločitev o stroških v nasprotju z določbo, da sodišče priznava samo tiste stroške, ki so potrebni za pravdo. V konkretnem primeru je potrebno upoštevati, da je bilo vloženih preko 350 praktično identičnih tožb sodnikov, tožilcev in državnih pravobranilcev za izplačilo v plači. Zahtevki v teh tožbah temeljijo na bistveno enakih navedbah in pravnih stališčih in zato je tožena stranka podala tudi praktično identične odgovore na tožbe. Tudi pri odmeri stroškov prihaja do neenake obravnave tožnikov, ki so zahtevke podali opisno in ocenili vrednost spornega predmeta na simboličen znesek 500,00 EUR, tožnikov, ki so navedli zahtevke v neto zneskih in tožnikov, ki so navedli zahtevke v bruto zneskih, čeprav njihovi zahtevki izhajajo iz iste pravne in dejanske problematike. Sodišče prve stopnje je spregledalo načelo enake obravnave strank. Tožena stranka je sestavila in se zamudila s študijem zadeve in iskanjem ter oblikovanjem ugovorov, ki jih je uveljavljala, le za odgovor na tožbo v vzorčni zadevi Up – 919/2010, ki je bila najprej obravnavana, nato pa je odgovor na tožbo uporabila v vseh, več sto ostalih zadevah, kjer ga je le formalno prilagodila, pri tem pa je bistvena vsebina ugovorov ostala ista. Ob upoštevanjem velikega števila vsebinsko enakih odgovorov na tožbe priglašeni stroški tožene stranke zato v tej zadevi ne ustrezajo zahtevnosti in obsegu opravljenega dela, ki ga je tožena stranka vložila v odgovor v tej zadevi. To dejstvo mora sodišče upoštevati in ustrezno po lastni presoji znižati toženi stranki pravdne stroške tudi v tej zadevi. Pri tem se tožnica sklicuje tudi na odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Mamič v. Slovenija št. 75778/01. Navaja še, da glede na dejansko, neformalno prekinitev postopka do rešitve vzorčne zadeve Up – 979/10 z dne 8. 11. 2012 tudi niso bili potrebni še kakšni drugi stroški, razen stroški za postopek. Poudarja, da je umaknila tožbo še pred razpisom 1. glavne obravnave in da obstaja v številnih primerih praksa, da se v primeru umika tožbe, zlasti pred razpisanimi 1. narokom za glavno obravnavo, nagrada toženi stranki za postopek obračuna s količnikom 0,8 ne pa s količnikom 1,3, kot je to storilo prvostopenjsko sodišče. Sklicuje se na sodno prakso v zadevah, opr. št. II Cp 2422/2011, opr. št. I Cpg 12/2012 in opr. št. Cpg 165/2010. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe tožnice in predlagala zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijanega dela sklepa sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP v zvezi z 1. odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjskega sklepa preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o določitvi vrednosti spora v višini 44.822,13 EUR. Tožnica je tožbeni zahtevek oblikovala tako, da je od tožene stranke za obdobje od 1. 5. 2004 do 31. 12. 2007 zahtevala obračun razlik v plači v skupnem bruto znesku 44.822,13 EUR. Upoštevaje, da se vrednost spora v premoženjskih sporih določi po znesku zahtevanih dajatev (kot izhajajo iz tožbenega zahtevka), je sodišče prve stopnje vtoževani bruto znesek razlik v plači pravilno upoštevalo kot vrednost spora. Pri tem tako ni bistveno, kako je vrednost spora tožnica opredelila v rubrumu tožbe (razlike v plači v neto znesku). Neutemeljene so zato pritožbene navedbe o neenaki obravnavi tožnikov, ki drugače oblikujejo tožbeni zahtevek. Zakon za vse velja enako, saj se stroški odmerijo glede na vtoževane zneske.

Pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje stroške postopka odmerilo v nasprotju z določbo 1. odstavka 155. člena ZPP, kjer je določeno, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Sodišče prve stopnje je toženi stranki priznalo nagrado za postopek v višini 828,10 EUR po tar. št. 3100 in pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR po tar. št. 6002. Nagrada za postopek je strošek, ki je bil potreben za pravdo. V skladu z 1. odstavkom opombe 3 k 3. delu Tarife, ki je priloga ZOdvT, nagrada za postopek nastane že s sprejemom pooblastila za vložitev tožbe ali druge vloge, s katero se začne postopek. Strošek nagrade za postopek je torej nastal že s tem, ko je Državno pravobranilstvo RS prevzelo zastopanje tožene stranke v tem sporu in pri tem ni bistveno, da se je postopek zaključil na podlagi umika tožbe. Toženi stranki pa so nastali tudi stroški poštnih in telekomunikacijskih storitev. Iz listin v spisu je namreč razvidno, da je tožena stranka odgovor na tožbo poslala po pošti. Glede na ZOdvT pa se namesto dejanskih izdatkov po tarifni številki 6001 lahko v vsaki zadevi zahteva pavšalni znesek v višini 20,00 EUR po tar. št. 6002. Sodišče prve stopnje je tak (zahtevani) znesek tudi pravilno priznalo.

Napačno je pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje nagrado za postopek moralo odmeriti po tar. št. 3101, saj se ta nanaša na primere predčasnega prenehanja mandata, do česar pa v tej zadevi ni prišlo. Pritožba se sicer sklicuje na sodno prakso višjih sodišč, pri čemer sta na portalu IUS INFO od v pritožbi navedenih odločb dostopni le sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2422/2011 z dne 28. 6. 2012 in Višjega sodišča v Kopru Cpg 165/2010 z dne 27. 1. 2011. V navedenih zadevah sta sodišči, prav tako v zvezi s sklepom o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe, res zavzeli stališče, da je za takšen primer v 1. točki tar. št. 3101 predvideno znižanje nagrade s količnika 1,3 na količnik 0,8. Vendar pa je praksa pritožbenega sodišča (to je Višjega delovnega in socialnega sodišča) glede tega vprašanja drugačna. V tovrstnih primerih, razen enem v letu 2009, je pritožbeno sodišče priznavalo nagrado za postopek ob upoštevanju količnika 1,3, čeprav v zadevi ni bil opravljen narok za glavno obravnavo. V zadevah pri katerih je pritožbeno sodišče nagrado za postopek priznalo ob upoštevanju količnika 1,3, je prav tako šlo za zadeve, kjer se je postopek zaključil brez naroka za glavno obravnavo (zamudna sodba, umik tožbe). Tako je pritožbeno sodišče odločilo na primer v sodbi Pdp 1234/2009 z dne 3. 2. 2010. Znižana nagrada s količnikom 0,8 je po tar. št. 3101 predvidena za primere, ko mandat preneha, preden se odvetnik udeleži naroka za svojo stranko (kar se v tem primeru ni zgodilo), ne pa tudi za primere, ko se postopek iz kakšnega drugega razloga (v konkretnem primeru zaradi umika tožbe) zaključi, še preden se je odvetnik udeležil naroka za svojo stranko.

Neutemeljeno je sklicevanje na odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Mamič v. Slovenija (Application No. 75778/01). ZOdvT v Tarifi - podpoglavje 4.7 (Postopki pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije, pred Sodiščem Evropskih skupnosti in pred Evropskim sodiščem za človekove pravice) določa posebno nagrado za postopek pred ESČP (tar. št. 3470 do tar. št. 3472), ki jo odmeri ESČP v konkretni zadevi, po kriterijih, ki jih oblikuje ESČP. Ker pa je za postopke pred delovnimi sodišči določena posebna tar. št., v kateri so upoštevani kriteriji za določitev nagrade pooblaščencu, ni mogoče pri odločanju o nagradi za pooblaščenca v individualnem delovnem sporu upoštevati odločitev ESČP, ki temeljijo na povsem drugačnih okoliščinah posameznih primerov, ki jih to sodišče obravnava.

Okoliščina, da je praktično identične tožbe vložilo večje število sodnikov in državnih pravobranilcev ne vpliva na odmero nagrade, saj z ZOdvT in ZPP ne predvidevata drugačne odmere nagrade odvetniku v primeru tako imenovanih množičnih tožb. Sicer pa v teh sporih niti ni bil izveden vzročni postopek iz 279. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičena niti tožena stranka, saj stroškov odgovora na pritožbo ni mogoče šteti za strošek, ki bi bil potreben za ta spor v smislu določbe 1. odstavka 155. člena ZPP. Ta namreč določa, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia