Jedro

Sodišče je pri presoji pravilnosti ocene javnega uslužbenca res omejeno izključno na presojo pravilnega vrednotenja posameznih kriterijev, kot so predpisani, in nikakor ne more nadomestiti subjektivne ocene nadrejenega o tem, kakšen je prispevek posameznega uradnika k delovanju organa, saj sodišče dela organa ne pozna. Iz navedenega razloga tudi v postopku dokazovanja sodišče večjo težo pripiše mnenju nadrejenega, pa tudi mnenju drugih zaposlenih, ki strokovno poznajo delo organa.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se ocenjevalni list z dne 10. 3. 2009, iz katerega izhaja, da je tožnica v obdobju od 1. 1. do 31. 12. 2008 delo opravljala dobro, in sklep št. ... z dne 21. 4. 2009, kot nezakonita odpravita; da se ugotovi, da je tožnica v navedenem obdobju delo opravljala odlično; da je tožena stranka dolžna tožnici od 1. 4. 2010 do 31. 12. 2010 obračunati razlike v plači, in sicer med plačo, ki bi jo prejemala, če bi bila obračunana glede na plačni razred 18 ter dejansko obračunano plačo, nato pa ji po odvedbi davkov in prispevkov izplačati ustrezne neto razlike v plači, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posamezne neto razlike od 6. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v roku 8 dni pod izvršbo ter, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v roku 8 dni, v primeru zamude tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka dalje do plačila, pod izvršbo (I. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti znesek 117,70 EUR, v roku 8 dni, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila (II. točka izreka).

Zoper izpodbijano sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), pritožuje tožnica. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožničinemu tožbenemu zahtevku ugodi, s stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče prve stopnje nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje, prav tako pa je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, in sicer tožničino pravico do izjave, ker ni izvedlo dokaza z zaslišanjem predlaganih prič: E.O., M.Z., T.H., S.B. in ni izvedlo predlaganega dokaza s postavitvijo izvedenca finančno-računovodske stroke, prav tako pa je o odločilnih dejstvih podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov. Navedene priče, katerih sodišče prve stopnje brez ustrezne obrazložitve ni zaslišalo, bi lahko izpovedale o dejanskem delu tožnice, o tem, kako je potekala selitev arhiva, da je bil S.B. iz Urada ... obveščen o selitvi in dogovoru glede spornega obiska E.O. iz P., kot je to trdila tožnica, da je bila slednja žrtev trpinčenja s strani Z.C., A.M., Z.P. in M.Z.. Vsi sestanki s predsednico so se izvedli na tožničino pobudo. Do navedenih trditev se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Tožnica je pisno odredbo M.Z. izdala v okviru svojih pristojnosti, do česar se sodišče prve stopnje prav tako ni opredelilo. Zaradi neizvedbe dokaza z zaslišanjem E.O., S.B. ter M.Z., pa je slednje tudi napačno zaključilo o individualnem dogovoru tožnice z vodstvom P. za ogled arhiva v novi stavbi. Tožnica se ni dogovarjala z vodstvom tega arhiva, ampak v skladu z dolgoletno ustaljeno prakso z arhivsko svetovalko E.O., kar bi slednja, če bi bila zaslišana, lahko potrdila. Tudi ta naloga je spadala v opis tožničinega delovnega mesta. Na predlog A.M. pa je tudi vzpostavila kontakt s sekretarko Z.L. o morebitnih informacijah v zvezi s sodelovanjem s P., a ji je slednja dejala, da nima nič s tem in, da je to v pristojnosti arhivarja. Sodišče prve stopnje se prav tako ni opredelilo do plačilnih list za obdobje od januarja do decembra 2008, iz katerih izhaja, da je tožnica prejemala dodatek za individualno uspešnost, kar dodatno potrjuje, da je tožnica delo opravljala odlično. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo bistveno kršilo določbe pravdnega postopka.

Tožnica je bila zaposlena pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas na delovnem mestu „arhivar V (vodja arhiva)“. V postopku redne ocenitve delovne uspešnosti za ocenjevalno obdobje od 1. 1. do 31. 12. 2008 jo je takratna predstojnica – podpredsednica M.P. ocenila z oceno „dobro“. Tožnica se s to oceno ne strinja, meni, da bi morala biti ocenjena z oceno „odlično“, zato v tem individualnem delovnem sporu zahteva sodno varstvo. Uveljavlja odpravo ocenjevalnega lista z dne 10. 3. 2009 in sklepa z dne 21. 4. 2009 in zahteva ugotovitev, da je v navedenem obdobju delo opravljala odlično, vtožuje pa tudi razliko v plači do katere bi bila upravičena, če bi napredovala za dva plačilna razreda ter dejansko obračunano plačo. Sodišče prve stopnje je tožničin tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Po izvedenem dokaznem postopku je namreč ugotovilo, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za oceno „odlično“.

Ocenjevanje javnih uslužbencev urejata Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 95/2007) v določbah od 16. do 20. člena zakona ter Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (v nadaljevanju Uredba, Ur. l. l. RS, št. 51/2008 s spremembami). Javne uslužbence se oceni enkrat letno, ocena pa je lahko po stopnjah odlična, zelo dobra, dobra, zadovoljiva in nezadovoljiva (2. čl. Uredbe). Ocena je podvržena preizkusu pred komisijo (17. a čl. ZSPJS). Veljavna ocena je ocena, s katero je bil uradnik seznanjen, v primeru zahteve preizkusa ocene pa ocena, ki je določena v preizkusu ocene pred komisijo (17. a čl. ZSPJS).

Sodišče je pri presoji pravilnosti ocene javnega uslužbenca res omejeno izključno na presojo pravilnega vrednotenja posameznih kriterijev, kot so predpisani, in nikakor ne more nadomestiti subjektivne ocene nadrejenega o tem, kakšen je prispevek posameznega uradnika k delovanju organa, saj sodišče dela organa ne pozna. Iz navedenega razloga tudi v postopku dokazovanja sodišče večjo težo pripiše mnenju nadrejenega, pa tudi mnenju drugih zaposlenih, ki strokovno poznajo delo organa.

Glede same vsebine ocene je iz obrazložitve sodišča prve stopnje razvidno, da je preizkusilo postavke, ki so se nanašale na rezultate dela, samostojnost, ustvarjalnost, natančnost in zanesljivost pri opravljanju delovnih nalog, nadalje kvaliteto sodelovanja in organizacijo dela ter druge sposobnosti v zvezi z zadolženimi opravili. Posebej je preizkusilo očitke v zvezi s tožničinimi pomanjkljivostmi pri delu, vendar pa pritožbeno sodišče pri tem ugotavlja, da je v tej zvezi zaslišalo zgolj pričo M.P., ki je za tožnico podala sporno oceno. Tožnica je v potrditev svojih nasprotnih trditev, podanih glede očitanih ravnanj, ki so prispevale k tem, da je bila slabše ocenjena, že v tožbi predlagala izvedbo številnih dokazov (med drugimi tudi te, ki jih sedaj v pritožbi ponovno izpostavlja: zaslišanje prič E.O., M.Z., T.H., S.B.), ki jih sodišče prve stopnje ni izvedlo. Kot je bilo že navedeno je zaslišalo zgolj tožničino ocenjevalko M.P., ter na podlagi njene izpovedbe in predložene listinske dokumentacije v spisu, oprlo odločitev v izpodbijani sodbi. Sodišče sicer res ni dolžno izvesti dokazov, ki jih stranka predlaga, saj lahko razumno in obrazloženo oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva za odločitev v pravdi niso odločilni. Ne sme pa zavrniti izvedbe dokazov, ki so predlagani v potrditev pravnoodločilnih okoliščin. S tem, ko je sodišče prve stopnje zaslišalo samo tožničino ocenjevalko, ne pa tudi tožnice in prič, ki jih je predlagala tožnica, je porušilo procesno razmerje med strankama. Pritožbeno sodišče pritrjuje tožničinim pritožbenim navedbam, da bi okoliščine, o njenem dejanskem delu pri toženi stranki in očitanih pomanjkljivostih, tožnica lahko dokazovala tudi z navedenimi pričami. Sodišče prve stopnje ji je z neizvedbo teh dokazov dejansko onemogočilo dokazovanje glede okoliščin v zvezi z njenim delom pri toženi stranki, tudi v zvezi s kvaliteto sodelovanja in organizacijo dela in izpodbiti izpovedbo navedene zaslišane priče, ki je ocenilo tožničino delo. Navedeno je razlog, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožnica v pritožbi tudi uveljavlja in kar predstavlja zadosten razlog za razveljavitev izpodbijane sodbe.

Sodišče prve stopnje je zavrnitev tožničinega zahtevka iz naslova razlike v plači dodatno utemeljilo, da tudi v primeru, če bi ji sodišče prve stopnje spremenilo oceno v „odlično“, slednja ne bi mogla napredovati za dva plačna razreda. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da na podlagi tretjega odstavka petega člena Uredbe, lahko javni uslužbenec napreduje za dva plačna razreda, če ob prvem napredovanju doseže 14 točk, vendar pri tem ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni izrecno ugotovilo, da bi šlo v tožničinem primeru za prvo napredovanje, posledično je zato pritožbeno sodišče razveljavilo tudi to odločitev sodišča prve stopnje.

Zaradi navedene bistvene kršitve določb pravdnega postopka je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Gre namreč za kršitve, ki jih glede na naravo postopka pritožbeno sodišče samo ne more odpraviti. Razveljavitev stroškovne odločitve je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari.

Pritožbeno sodišče se pooblastil o razpisu pritožbene obravnave ni poslužilo. Glede na naravo stvari in okoliščine primera je namreč ocenilo, da postopka ne bo samo dopolnjevalo. Pri presoji, ali naj samo razpiše pritožbeno obravnavo, je izhajalo predvsem iz načela ekonomičnosti in hitrosti postopka ter ustavne pravice do pravnega sredstva. V skladu z navedenim je ocenilo, da bi postopek sojenja na drugi stopnji trajal nesorazmerno več časa in bi bil nesorazmerno dražji od dopolnjenega postopka na prvi stopnji, kar bi bilo v nasprotju z načelom ekonomičnosti. Upoštevati pa je treba tudi, da bo moralo sodišče prve stopnje po izvedenem dopolnjenem dokaznem postopku ponovno celovito ugotoviti vse pravnoodločilne okoliščine. Kolikor bi te okoliščine prvič obravnavalo šele pritožbeno sodišče, bi bila s tem strankam v postopku odvzeta tudi možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ki bi ga prvič ugotavljalo šele pritožbeno sodišče. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti navedeno kršitev postopka, tožnici omogočiti dokazovanje nasprotnih trditev in v ta namen dopolniti dokazni postopek in tako izvesti vse dokaze, ki so predlagani v potrditev pravnoodločilnih okoliščin. Po dokazni oceni vseh izvedenih dokazov se bo moralo ponovno opredeliti do odločilnega vprašanja, ali je bila tožnica za navedeno obdobje pravilno ocenjena z oceno „dobro“ in nato o tožničinem tožbenem zahtevku ponovno odločiti.

V posledici razveljavitve izpodbijane odločitve zaradi ugotovljenih kršitev, se sodišče druge stopnje ni ukvarjalo s presojo ostalih pritožbenih očitkov.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka pravdnih strank temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.