Jedro

Med pravdnima strankama je sporno, ali je pogodba, ki jo je tožnica sklenila z zapustnico, odplačna ali ne. Gre za vprašanje dejanske narave, ki ga zapuščinsko sodišče ne sme rešiti samo, ampak mora stranke napotiti na pravdo. Za odgovor na to vprašanje je namreč treba ugotoviti pravo pogodbeno voljo strank, kar terja izvedbo dokaznega postopka, ki ni v pristojnosti zapuščinskega sodišča. Ker je bila pogodba sklenjena v obliki notarskega zapisa, ima pravni učinek javne listine, zato velja domneva resničnosti tistega, kar se v njej potrjuje ali določa (224. člen ZPP), vendar je ta domneva izpodbojna. Zmotno je zato pritožbeno stališče, da pri notarskih zapisnih ne sme biti nikoli dvoma o pravnem značaju sklenjenega pravnega posla in o vsebini izražene pogodbene volje.

Sporna pogodba je po svoji vsebini in namenu dejansko pogodba o preužitku, ki je odplačen pravni posel.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti 440,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, v petnajstih dneh po prejemu te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izročilna pogodba, ki sta jo 24. 4. 2006 dogovorili in sklenili ter nato pri notarki B. B. v obliki notarskega zapisa overili 29. 6. 2006 pokojna A. A. kot izročevalka in tožnica kot prevzemnica, po svoji naravi pogodba o preužitku in so jo šteje kot odplačni pravni posel, zaradi česar se predmet te pogodbe ne šteje za darilo. Tožencu pa je naložilo, da mora tožnici povrniti 1.636,80 EUR njenih pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Toženec v pritožbi uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrženje tožbe ali zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da so razlogi izpodbijane sodbe kontradiktorni in protispisni. Izročilna pogodba je bila sklenjena v notarskem zapisu, kar pomeni, da gre za javno listino. Pogodbo je sestavila tožničina odvetnica in potrdila notarka. A. A. je bila tožničina mati, zato sta lahko sklenili tudi izročilno pogodbo. Tožnica je bila že po samem zakonu dolžna preživljati mater in zanjo skrbeti. Sklenjena izročilna pogodba se zato ni spremenila v pogodbo o preužitku. Iz vsebine pogodbe, namena pogodbenih strank in njune pogodbene volje, sorodstvenega razmerja, okoliščin sestave pogodbe, poimenovanja pravnega posla in strank v pogodbi ter pridržanja pravic ob izročitvi jasno izhaja, da sta pogodbeni stranki sklenili izročilno pogodbo in ne pogodbo o preužitku. Toženec opozarja na kolizijo interesov pri odvetnici C. C., ki je istočasno nastopala kot priča in kot tožničina pooblaščenka v tej pravdi. Tožnica ni izkazala pravnega interesa za tožbo, nakar bi moralo sodišče kljub napotitvenemu sklepu zapuščinskega sodišča paziti po uradni dolžnosti. Razlaga vsebine pravnega posla je namreč vedno le materialnopravno vprašanje. Prav tako bi sodišče moralo paziti na svojo stvarno pristojnost. Sicer pa tožnica s tožbo ni zajela vseh dedičev po pokojni A. A., čeprav so vsi v dediščinski skupnosti. Navsezadnje je treba spoštovati ustanovo notariata, zato pri notarskih zapisih ne sme biti nikoli dvoma o vsebini izražene pogodbene volje pogodbenih strank in še manj o pravnem značaju sklenjenega pravnega posla.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijana sodba ni obremenjena z očitanima absolutnima bistvenima kršitvama iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče prve stopnje je namreč svojo odločitev ustrezno pojasnilo. Tudi vsebino izvedenih dokazov je korektno povzelo. V obrazložitvi sodbe ni zaslediti nobenega notranjega protislovja, tako da je sodbo vsekakor mogoče preizkusiti.

6. Toženec v pritožbi ponavlja svoje trditve, na katere mu je izčrpno in pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje.

7. Toženčev dvom o stvarni pristojnosti sodišča in tožničinem pravnem interesu za tožbo je tudi po presoji pritožbenega sodišča odveč. Tožničin pravni interes za ugotovitveno tožbo je izkazan že z napotitvenim sklepom zapuščinskega sodišča (210. člen Zakona o dedovanju). Tožnica je tožbo vložila v skladu z njim. Jasno je, da gre v tem primeru za premoženjski spor (1. člen ZPP), ki spada v pristojnost pravdnega sodišča, zato je bil zapuščinski postopek utemeljeno prekinjen.

8. Pravno vprašanje je sporno, če je sporna vsebina pravne norme, ali če je sporno, katero pravno normo je treba uporabiti; vsa druga vprašanja so dejanska.1 Med pravdnima strankama je sporno, ali je pogodba, ki jo je tožnica sklenila z zapustnico, odplačna ali ne. Gre za vprašanje dejanske narave, ki ga zapuščinsko sodišče ne sme rešiti samo, ampak mora stranke napotiti na pravdo. Za odgovor na to vprašanje je namreč treba ugotoviti pravo pogodbeno voljo strank, kar terja izvedbo dokaznega postopka, ki ni v pristojnosti zapuščinskega sodišča.2

9. Tožnica tudi ni zgrešila pasivne legitimacije, čeprav je tožbo naperila samo zoper toženca. Zapustničin sin D. D. ni nujni sospornik v tej pravdi, ker po zapustnici ne bo dedoval. Toženec namreč ne oporeka ugotovitvi izpodbijane sodbe, da D. D. ni uveljavljal nujnega deleža oziroma njegovega prikrajšanja, niti ni izpodbijal oporoke. Potemtakem izid te pravde ne bo vplival na njegov pravni položaj.

10. Pritožbeni dvom o dokazni vrednosti izpovedi priče C. C. je brez podlage. Prav njej so namreč znane odločilne okoliščine nastanka spornega pravnega posla. Poleg tega sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo samo na izpoved te priče; predvsem pa je vse izvedene dokaze ocenilo vestno in skrbno ter skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Pri tem se je izkazalo, da so tožničini dokazi prepričljivejši od toženčevih.

11. Sodišče prve stopnje se je tako lahko zanesljivo prepričalo, da je zapustnica sklenila sporno pogodbo s tožnico zato, ker si je želela zagotoviti, da bi tožnica tudi vnaprej vse do njene smrti skrbela zanjo, saj je zapustnica odklanjala domsko oskrbo. Ugotovilo je še, da je tožnica prevzete obveznosti v celoti izpolnila in da je zapustnica štela svoja sinova za dedno odpravljena, glede na vse, kar sta od nje že prejela, zato je tudi z oporoko za edino dedinjo določila tožnico.

12. Pritožba tem ugotovitvam izpodbijane sodbe ne nasprotuje. Naslov pogodbe in poimenovanje pogodbenice v njej, glede na njuno pravo pogodbeno voljo in pogodbeni namen zapustnice, nista odločilna, čeprav je pogodbo sestavila odvetnica in overila notarka. Ker je bila pogodba sklenjena v obliki notarskega zapisa, ima pravni učinek javne listine,3 zato velja domneva resničnosti tistega, kar se v njej potrjuje ali določa (224. člen ZPP), vendar je ta domneva izpodbojna. Zmotno je zato pritožbeno stališče, da pri notarskih zapisnih ne sme biti nikoli dvoma o pravnem značaju sklenjenega pravnega posla in o vsebini izražene pogodbene volje. Navsezadnje je v obravnavanem primeru prav vsebina sporne pogodbe tista, ki dokazuje, da je zapustnica v pogodbi dejansko odplačno razpolagala s svojim premoženjem, ki ga je izročila tožnici.

13. Pritožba ima sicer prav, da so polnoletni otroci dolžni preživljati svoje starše4 in skrbeti zanje, vendar pri tem pozablja, da tožnica ni bila edini zapustničin otrok.5 Poleg tega pa je tožničina skrb za zapustnico, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, občutno presegla tožničino zakonsko obveznost. Razumljivo je, da si je takšne dajatve in storitve zapustnica smela posebej zagotoviti s sklenitvijo pogodbe s tožnico.

14. Po navedenem je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno sklepalo, da je sporna pogodba po svoji vsebini in namenu dejansko pogodba o preužitku (564. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), ki je odplačen pravni posel. Ker ne gre za izročilno pogodbo, se toženec kljub svojemu nestrinjanju z izročitvijo ne more sklicevati na zakonsko domnevo, da se izročeno premoženje šteje za darilo (prvi odstavek 550. člena OZ).

15. Pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni, uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev pa v postopku na prvi stopnji ni bilo, zato je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

16. Ker je toženec s pritožbo propadel, mora svoje pritožbene stroške kriti sam, tožnici pa povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ti obsegajo nagrado za sestavo odgovora in materialne stroške, oboje v priglašeni višini, ki ne odstopa od odvetniške tarife. Tožnica pa ni upravičena do povrnitve izdatka za posvet s stranko, ker ni šlo za samostojno storitev. Toženec ji tako skupaj dolguje 440,00 EUR. Če bo s plačilom zamujal, bo moral od navedenega zneska plačati še zakonske zamudne obrestmi (prvi odstavek 313. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 299. in 378. člena OZ).

1 Dr. Ana Božič Penko: Napotitev na pravdo v zapuščinskem postopku; Pravosodni bilten, št. 2/2003. 2 Sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1228/2012 z dne 9. 5. 2012. 3 3. člen Zakona o notariatu. 4 Če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti – 124. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih; zdaj 185. člen Družinskega zakonika. 5 Če mora več oseb skupaj koga preživljati, se ta obveznost razdeli mednje – 126. člen ZZZDR.