Jedro

Zadeve iz sodne prakse, ki jih izpostavlja tožnik, in tudi siceršnje zadeve iz sodne prakse so nekoliko drugačne, saj gre ponavadi za posege v osebnostne pravice v javnosti (v medijih, pred gledalci, ipd.), vendar v konkretnem primeru ni mogoče zanemariti dolgotrajnih posledic, ki jih je utrpel tožnik v obliki nevšečnosti zaradi zdravljenja, strahu in duševnih bolečin zaradi posega v osebnostne pravice. Zato je utemeljeno pritožbeno zavzemanje, da se tožniku prizna vsa zahtevana odškodnina za nepremoženjska škodo. Po presoji pritožbenega sodišča tako znaša primerna denarna odškodnina pri tožniku za pretrpljene nevšečnosti med zdravljenjem 500,00 EUR (0,4 PNP) in 1.400,00 EUR za duševne bolečine zaradi posega v osebnostne pravice (1,2 PNP), kar znaša skupaj s pritožbeno neizpodbijano odškodnino za strah (200,00 EUR, 0,2 PNP) cca. 1,8 PNP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se odslej glasi: „I. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki v roku 15 dni 2.164,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.6.2019 dalje do plačila.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema te odločbe povrniti 403,99 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.“

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema te odločbe povrniti pritožbene stroške v višini 264,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo in sodbo razsodilo, (I.) da je tožena stranka (toženec) dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki (tožniku) 1.564,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.6.2019 dalje do plačila, (II.) da se presežni tožbeni zahtevek za še vtoževanih 600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.6.2019 dalje do plačila zavrne in (III.) da je toženec dolžan v 15 dneh od prejema sodbe plačati tožniku 290,87 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper predmetno sodbo oziroma zoper zavrnilni del sodbe in stroškovno odločitev je tožnik vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožnikovemu zahtevku ugodi v celoti, oziroma podredno, naj se izpodbijani del sodbe razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava tožniku prisoditi vso zahtevano odškodnino iz naslovov neugodnosti v času zdravljenja in duševnih bolečin zaradi posega v osebnostne pravice, posledično pa tudi vse zahtevane pravdne stroške. V nadaljevanju pritožbe tožnik izpostavlja dejstva, ki jih je zatrjeval na prvi stopnji sojenja, in se sklicuje na sodno prakso glede prisoje nepremoženjske škode iz naslova duševnih bolečin zaradi posega v osebnostne pravice (izpostavlja odločbe VS RS II DoR 401/2014, II Ips 174/2011, II Ips 376/2006 in II DoR 508/2019). Uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Izpodbijana sodba nima razlogov, zakaj mu ni prisojena celotna odškodnina za neugodnosti med zdravljenjem in duševne bolečine zaradi posega v osebnostne pravice, in se je v tem delu ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje zadeve ni primerjalo s podobnimi primeri in ni konkretnih razlogov, zakaj tožniku ne pripada zahtevana odškodnina v celoti.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je utemeljena.

5. V iz vseh pritožbenih razlogov vloženi pritožbi očitek zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni konkretiziran in gre zato, ker pritožbeno sodišče na ta pritožbeni razlog ne pazi po uradni dolžnosti (glej 350. člen ZPP), za neupošteven pritožbeni očitek. Neutemeljen je tudi očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba namreč nima takšnih (formalnih) pomanjkljivosti, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Sodba namreč vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki so nenazadnje, ker gre za pravo (ugodilno) in nepravo (zavrnilno) zamudno sodbo, nesporna oziroma gre za dejansko podlago, ki jo v tožbi zatrjuje tožnik in ki ne nasprotuje s strani tožnika predloženim dokazom. Sodišče prve je le na podlagi takšne dejanske podlage ugotovilo obseg premoženjske in nepremoženjske škode, pri čemer gre pri odmeri slednje za uporabo materialnega prava, ki ne more, četudi je napačna, pomeniti omenjene bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

6. Je pa po presoji pritožbenega sodišča v celoti utemeljen pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslovov neugodnosti med zdravljenjem in duševnih bolečin zaradi posega v osebnostne pravice. Sodišče prve stopnje, kot utemeljeno izpostavlja pritožnik, ni pravilno odločilo o višini tožnikove nepremoženjske škode oziroma upoštevaje ugotovljeno dejansko stanje ni imelo podlage za odmero spornih višin obeh oblik nepremoženjske škode v višini, ki je nižja od vtoževane. V tem delu je treba upoštevati temeljni načeli za odmero odškodnine iz naslova nepremoženjske škode, vsebovani v 179. členu Obligacijskega zakonika. Gre za načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nezdružljiva celota telesne in duševne biti (zato vsak posameznik specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanju). Drugo načelo terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (enaki primeri se morajo obravnavati enako, različni različno).

7. Podroben dejanski obseg obeh oblik pri tožniku nastale nepremoženjske škode je razviden že iz razlogov izpodbijane sodbe, v katerih so podrobno povzete tožnikove navedbe, ki ne nasprotujejo predloženim dokazom, zato ga pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo povzemalo. Ugotovitve dajejo podlago za zvišanje odmerjene odškodnine iz naslovov neugodnosti med zdravljenjem ter duševnih bolečin zaradi posega v osebnostne pravice na primerno višino, to je na višino, ki jo je vtoževal tožnik, zato je pritožbeno sodišče glede na konkretne okoliščine primera tožniku odmerjeno odškodnino v takšni višini tudi zvišalo. Tožniku je sodišče prve stopnje odmerilo za nevšečnosti med zdravljenjem 300,00 EUR odškodnine (zahteval je 500,00 EUR), za strah 200,00 EUR (kot je zahteval in kar ni pritožbeno sporno) in 1.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi posega v osebnostne pravice (zahteval je 1.400,00 EUR). Predmetno pomeni upoštevaje razmere v času izdaje izpodbijane sodbe skupaj cca. 1,3 (0,3, 0,2 in 0,9)1 takratne povprečne neto plače (PNP; 1.176,25 EUR). Tako prisojena odškodnina ni primerljiva z odškodninami za podobno škodo (glej zadeve, ki jih izpostavlja pritožnik, in npr. zadeve VS RS II Dor 123/2019, II Dor 197/2017, II Dor 401/2014, II Ips 111/2002 ter druge), in hkrati ne upošteva vseh individualnih značilnosti tožnikove nepremoženjske škode. Tudi sama zneska odškodnin za posamezno (pritožbeno sporno) obliko nepremoženjske škode ne odsevata pravilnega razmerja med manjšimi in večjimi škodami ter odškodninami zanje. Odmerjena odškodnina je po presoji pritožbenega sodišča prenizka in gre za zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava ter je bilo treba pritožbi iz tega razloga ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti. Zadeve iz sodne prakse, ki jih izpostavlja tožnik, in tudi siceršnje zadeve iz sodne prakse so nekoliko drugačne, saj gre ponavadi za posege v osebnostne pravice v javnosti (v medijih, pred gledalci, ipd.), vendar v konkretnem primeru ni mogoče zanemariti dolgotrajnih posledic, ki jih je utrpel tožnik v obliki nevšečnosti zaradi zdravljenja, strahu in duševnih bolečin zaradi posega v osebnostne pravice. Zato je utemeljeno pritožbeno zavzemanje, da se tožniku prizna vsa zahtevana odškodnina za nepremoženjska škodo, to je še pritožbeno spornih 200,00 EUR za nevšečnosti med zdravljenjem in 400,00 EUR za duševne bolečine zaradi posega v osebnostne pravice. Po presoji pritožbenega sodišča tako znaša primerna denarna odškodnina pri tožniku za pretrpljene nevšečnosti med zdravljenjem 500,00 EUR (0,4 PNP) in 1.400,00 EUR za duševne bolečine zaradi posega v osebnostne pravice (1,2 PNP), kar znaša skupaj s pritožbeno neizpodbijano odškodnino za strah (200,00 EUR, 0,2 PNP) cca. 1,8 PNP. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče iz razloga zmotne uporabe materialnega prava izpodbijano sodbo ustrezno spremenilo (tožniku gre zvišana odškodnina skupaj s pripadki) ter ugodilo pritožbi (5. alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)).

8. Zaradi spremembe izpodbijane sodbe je bilo treba zaradi spremenjenega uspeha poseči tudi v odločitev sodišča prve stopnje o povrnitvi pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je pravilno priznalo tožniku pravdne stroške v skupni višini 403,99 EUR in predmetne stroške mu je dolžan toženec povrniti skupaj s pripadki, saj je tožnik po spremembi sodbe s tožbo v celoti uspel. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tudi v tem delu.

9. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu z drugim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Tožnik je s pritožbo uspel, zato mu mora toženec povrniti pritožbene stroške s pripadki. Upoštevaje pritožbeni pcto. (600,00 EUR) je tožnici priznalo 250 točk za sestavo pritožbe (in ne priglašenih 300 točk), 2% materialnih stroškov (5 točk), 22% DDV in 78,00 EUR takse za pritožbo, kar skupaj in ob vrednosti točke v višini 0,60 EUR znaša 264,66 EUR.

1 Zaradi zaokroževanja (matematične operacije) ne gre za nasprotje med seštevkom v oklepaju in vsoto izven njega.