Jedro

Sodišče pojasnjuje, da je bil način izvršitve sodbe Ališić vzpostavljen s sprejetjem ZNISESČP. Da bi slovenski organi lahko verificirali stanje na računih vložnikov zahtev, bi morali slednji (že po mnenju ESČP) izpolniti zahteve verifikacijskih postopkov, ki jih je vzpostavila Slovenija z ZNISESČP. Eno izmed takih zahtev predstavlja tudi prekluzivni materialni rok iz prvega odstavka 11. člena ZNISESČP, ki je upravičencem iz tega zakona določil petindvajsetmesečno obdobje (od 1. 12. 2015 do 31. 12. 2017) za uveljavljanje njihovih pravic do izplačila starih deviznih vlog.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Sklad Republike Slovenije za nasledstvo (v nadaljevanju toženec) je z izpodbijanim sklepom zahtevo tožnika za verifikacijo neizplačanih starih deviznih vlog št. ... in ... zavrgel kot prepozno na podlagi 3. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi s četrtim odstavkom 7. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi št. 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP). V obrazložitvi navaja, da je tožnik zahtevo priporočeno na pošti oddal 15. 9. 2020, kar je po poteku roka, ki ga v prvem odstavku 11. člena za vložitev zahteve za verifikacijo določa ZNISESČP. 2. Tožnik je v tožbi in njeni dopolnitvi navedel, da sta bila njegova starša A. A. in B. B. lastnika deviznih prihrankov v Ljubljanski banki v Sarajevu in sta že novembra leta 2017 vložila zahtevo za verifikacijo neizplačanih deviznih vlog, vendar odgovora do danes še nista prejela. Po smrti staršev v letu 2019 je bil v dednem postopku, ki se je končal avgusta 2020, imenovan za dediča in je septembra 2020 ponovno vložil zahtevo za plačilo starih deviznih varčevanj. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in mu omogoči izplačilo 1395,41 DM z obrestmi.

3. V odgovoru na tožbo je toženec navedel, da tožnik ne nasprotuje ugotovitvi, da zahteve ni vložil pravočasno, pač pa zatrjuje, da sta zahtevo za verifikacijo vložila že njegova starša v novembru 2017, o kateri še ni bilo odločeno. To ne drži, saj je toženec po pregledu svojih evidenc in odprtih zadev ugotovil, da ne razpolaga z zahtevama na ime A. A. in B. B., prav tako pa ni prejel nobene zahteve za verifikacijo (razen tožnikove) za devizni vlogi št. ... in ..., za kar tudi tožnik ne prilaga nobenih dokazil. Zahteve za verifikacijo deviznih vlog so lahko potencialni upravičenci vlagali od 1. 12. 2015 do 31. 12. 2017, ta rok je bil tudi objavljen v Uradnem listu RS, nato pa bil še preko različnih komunikacijskih kanalov večkrat sporočen potencialnim upravičencem. Navedeni rok je materialni rok, za katerega ne veljajo pravila ZUP o podaljševanju ali možnosti vrnitve v prejšnje stanje, kdaj se vloga šteje za pravočasno, pa ureja 68. člen ZUP. Mehanizem ZNISESČP je obravnavalo tudi že ESČP, ki je v celoti potrdilo ustreznost zakonskih določb in sheme za poplačila varčevalcev, prav tako pa je Odbor ministrov Sveta Evrope zaključil nadzor. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporna odločitev toženca o zavrženju zahteve tožnika za verifikacijo glede neizplačanih starih deviznih vlog št. ... in ... . Toženec je svojo odločitev sprejel na podlagi 3. točke prvega odstavka 129. člena ZUP (ki se v postopku verifikacije uporablja na podlagi četrtega odstavka 7. člena ZNISESČP, če zakon ne določa drugače), po kateri organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če zahteva ni bila vložena v predpisanem roku.

6. Na podlagi prvega odstavka 11. člena ZNISESČP se lahko zahteva za verifikacijo vloži od 1. decembra 2015 do 31. decembra 2017. 7. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je bil način izvršitve sodbe Ališić vzpostavljen s sprejetjem ZNISESČP. Da bi slovenski organi lahko verificirali stanje na računih vložnikov zahtev, bi morali slednji (že po mnenju ESČP) izpolniti zahteve verifikacijskih postopkov, ki jih je vzpostavila Slovenija z ZNISESČP. Eno izmed takih zahtev predstavlja tudi prekluzivni materialni rok iz prvega odstavka 11. člena ZNISESČP, ki je upravičencem iz tega zakona določil petindvajsetmesečno obdobje (od 1. 12. 2015 do 31. 12. 2017) za uveljavljanje njihovih pravic do izplačila starih deviznih vlog. Sam razlog sprejetja ZNISESČP je bil v odpravi neenakopravnosti, ki so je bili deležni imetniki deviznih vlog v podružnicah Ljubljanske banke v Sarajevu in Zagrebu.

8. Razumna časovna omejitev pri uveljavljanju pravic je splošno sprejet pravni standard, ki ga je zakonodajalec določil predvsem z namenom dosega pravne varnosti. Petindvajsetmesečno obdobje predstavlja tako razumno časovno omejitev, saj je zakonodajalec z ZNISESČP vsem upravičencem dal dovolj časa za vložitev zahteve za verifikacijo. Slednje potrjujejo tudi številne zahteve za verifikacijo, ki so bile v tem roku vložene pri tožencu. Tudi sicer se je o ustreznosti določitve materialnega roka iz prvega odstavka 11. člena ZNISESČP posredno izreklo že ESČP, in sicer v 21. točki sklepa, št. 3461/08 (Vehbija Hodžić proti Sloveniji).

9. Tožnik v tožbi ne prereka ugotovitve toženca, da je zahtevo, s katero je zahteval verifikacijo deviznih vlog št. ... in ... vložil po izteku roka iz prvega odstavka 11. člena ZNISESČP, temveč navaja, da sta zahtevo pred tem (novembra 2017, torej še pravočasno) vložila že njegova (sedaj pokojna) starša. Vendar za to ne predloži nikakršnih dokazil. Ker je dokazno breme v zvezi s tem na tožniku, sodišče sledi tožencu, ki na te tožbene navedbe odgovarja, da po pregledu evidenc ter odprtih zadev ni našel zahteve tožnikovih staršev, niti zahteve (razen tožnikove), ki bi se nanašala na omenjeni devizni vlogi.

10. Glede na to, da je tožnik svojo zahtevo nesporno vložil po izteku predpisanega roka, ni izpolnil procesne predpostavke za začetek postopka (tj. pravočasnosti zahteve), zaradi česar je toženec zahtevo v okviru predhodnega preizkusa po 3. točki prvega odstavka 129. člena ZUP pravilno zavrgel. Pri tem sodišče pojasnjuje, da bi toženec v skladu z zakonom vsebinsko utemeljenost zahteve za verifikacijo lahko ugotavljal šele, če bi bile izpolnjene vse formalne predpostavke za njeno vsebinsko obravnavo (ki pa - kot že pojasnjeno - v predmetni zadevi niso bile izpolnjene).

11. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da tožba ni utemeljena, prav tako ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

12. Dejansko stanje v delu, ki je relevantno za odločitev (da je bila zahteva za verifikacijo obravnavanih deviznih vlog priporočeno po pošti oddana šele 15. 9. 2020), ni sporno, zato je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

13. V zadevi je sodišče odločilo po sodnici posameznici na podlagi druge alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1.