Jedro

Presoja pravične denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožnici 1.899.438 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo, da je toženka dolžna tožnici povrniti tudi odmerjene pravdne stroške.

Pritožbeno sodišče je pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo še za nadaljnjih 900.000 SIT, spremenilo pa jo je tudi v izreku o zamudnih obrestih. Delno je ugodilo tudi pritožbi tožnice in sodbo prvostopenjskega sodišča razveljavilo v izreku o pravdnih stroških in v tem obsegu zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. V ostalem je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Odločilo je, da so stroški pritožbenega postopka nadaljnji pravdni stroški.

Tožnica je iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava vložila revizijo proti sodbi pritožbenega sodišča, kolikor je bil z njo zavrnjen zahtevek za plačilo nadaljnje odškodnine v znesku 2.450.000 SIT. Pravi, da si je pritožbeno sodišče določbe 254. člena ZPP preveč poenostavljeno razlagalo oziroma da si jih ni razlagalo pravilno. Trdi, da je z izvedenskim mnenjem prim. S. izkazala, da je pri njej v posledici obravnavane nezgode prišlo tudi do trajnih posledic, omejeno gibljivost vratnega dela hrbtenice pa je ugotovila tudi izvedenka dr. T.. Ker prvostopenjsko sodišče ni imelo nobenih pomislekov v ugotovitve enega in drugega izvedenca glede gibljivosti vratne hrbtenice, ni dvoma, ki bi ga bilo potrebno odpravljati še s tretjim izvedencem. Zaradi zmanjšanja gibljivosti vratne hrbtenice tudi ni dvoma, da je prišlo do zmanjšanja njenih življenjskih aktivnosti. Meni, da pritožbeno sodišče ni opravilo dokazne ocene s potrebno skrbnostjo in da ne bi smelo poveriti vere izvedenki T., ker ta svojih zaključkov ni utemeljila. V reviziji obširno poudarja protislovne, pomanjkljive in objektivno nepodprte zaključke te izvedenke ter opozarja na dolgoletne izkušnje izvedenca ortopeda M. S.. Navaja, da bi moralo pritožbeno sodišče na podlagi skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in ob pravilni uporabi materialnega prava priti do zaključka, da je pri njej podano zmanjšanje življenjskih aktivnosti in da je upravičena do odškodnine iz tega naslova. Nadalje trdi, da sta sodišči nepravilno uporabili materialno pravo pri odmeri odškodnine iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem. Pravi, da nista v zadosti meri upoštevali poškodbe ledvene hrbtenice in da bi morali mnogo bolje vrednotiti ugotovitve izvedenca S., da še vedno ima obremenilne bolečine v vratnem in ledvenem delu hrbtenice. Zato je upravičena do celotne vtoževane odškodnine iz tega odškodninskega naslova. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbo pritožbenega sodišča tako spremeni, da toženki naloži v plačilo še nadaljnjo odškodnino v višini 2.450.000 SIT z zamudnimi obrestmi ter da jo obsodi na povrnitev vseh njenih zaznamovanih pravdnih stroškov.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da pritožbeno sodišče ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja revizija. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da se ugotovitve obeh izvedencev, ki ju je postavilo prvostopenjsko sodišče, o zmanjšanju tožničine življenjske aktivnosti bistveno razlikujejo in da se te pomanjkljivosti niso mogle odpraviti z njunim zaslišanjem, V skladu z drugim odstavkom 254. člena ZPP (Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 73/2007, ZPP-UPB3) je pravilno zaključilo, da je v takšnem primeru potrebno dokazovanje ponoviti z istimi ali z drugimi izvedenci. Prvostopenjsko sodišče je po zaslišanju obeh izvedencev pravdni stranki sicer opozorilo na določbo drugega odstavka 254. člena ZPP in na nujnost nadaljnjega dokazovanja z istimi ali drugimi izvedenci. Vendar pa sta obe pravdni stranki nadaljnjemu dokazovanju nasprotovali in sta vztrajali vsaka pri tistem izvedenskem mnenju, ki je zanjo ugodnejše. Iz tako izvedenega dokaznega postopka in ob upoštevanju načela proste dokazne ocene iz 8. člena ZPP je pritožbeno sodišče nadalje zaključilo, da ni mogoče zanesljivo ugotoviti, da je pri tožnici prišlo do zmanjšanja življenjske aktivnosti in da tožnica ni izpolnila dokaznega bremena o obstoju te oblike nepremoženjske škode (215. členu ZPP). Zahtevek tožnice za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je bilo zato potrebno zavrniti.

S sklicevanjem na revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava tožnica s pretežnim delom revizijskih navedb v resnici izpodbija pravilnost dokazne ocene in dejanskega stanja, kot sta ga ugotovili nižji sodišči. To velja za revizijske navedbe, s katerimi tožnica poskuša prikazati, da se mnenji obeh izvedencev o zmanjšanju njene življenjske aktivnosti ne razlikujeta in revizijske navedbe, s katerimi izpodbija dokazno oceno pritožbenega sodišča o tem, da zmanjšanja njene življenjske aktivnosti ni mogoče zanesljivo ugotoviti. Pravilnost dokazne ocene in pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja pa po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP ne more biti predmet revizijske presoje. Revizijsko sodišče zato ni upoštevalo obširnih revizijskih utemeljevanj o tem, kateremu izvedencu bi moralo pritožbeno sodišče verjeti in navedb, ki odstopajo od dejanskih ugotovitev nižjih sodišč (npr. da bo bolečine v vratu trpela tudi v bodoče in da je pri njej podano trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti...).

Neutemeljen je tudi revizijski očitek o zmotni uporabi materialnega prava pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. T emeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, ki pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Sodišči sta ugotovili, da je tožnica v prometni nesreči 3.11.2000 utrpela zvin vratnega dela hrbtenice, udarnino ledvenega dela hrbtenice, udarnino obraza in verjetni nalom nosnih kosti. Podroben dejanski obseg telesnih bolečin in nevšečnosti, ki jih je pretrpela med zdravljenjem, je razviden iz razlogov na enajsti strani sodbe prvostopenjskega sodišča ter na četrti strani sodbe pritožbenega sodišča, zato jih revizijsko sodišče ne bo ponavljalo. Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem sta ji sodišči prisodili odškodnino v znesku 950.000 SIT (sedaj 3964,28 EUR). Pri tem sta ustrezno upoštevali merila iz 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl., ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/2001 in 40/2007), njeno škodo pa sta ustrezno uvrstili v širši okvir s primerjavo odškodnin za podobne vrste škode in z upoštevanjem razmerij med manjšimi in večjimi škodami. Prisojeni znesek pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 5,5 takratnih povprečnih neto plač. Ta tudi po oceni revizijskega sodišča predstavlja pravično zadoščenje za tožnici nastalo nepremoženjsko škodo, zato se revizija neutemeljeno zavzema za njegovo zvišanje.

Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP tožničino neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.