Jedro

Po prvem odstavku 21. člena ZENDMPE na mejni obravnavi lastniki sosednjih zemljišč za svoja zemljišča geodetu pokažejo oziroma natančno opišejo potek meje v naravi. Lastniki parcel, ki se jih dotika meja, ki se ureja, pokažejo oziroma opišejo samo točke, kjer se zaključi meja, ki se ureja. Če je lastnik parcel, med katerima se ureja meja, isti, pokaže potek meje v naravi lastnik sam. Po mnenju sodišča tožnika glede na določbe petega odstavka 29. člena ZENDMPE ne moreta pokazati meje njune parcele 797/2 s parcelo 700/3 in parcelo 856/1. Parcela tožnikov se namreč v nobeni točki ne stika s parcelami, katerih del meje se je uredil z izpodbijano odločbo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Območna geodetska uprava Velenje (v nadaljevanju prvostopenjski organ) zavrnila zahtevo Z.Z. in B.B. ter C.C. in D.D. o umiku zahtevka 90312-235/2003 z dne 27. 5. 2003 in izdajo sklepa o ustavitvi postopka (točka 1. izreka). Odločba o ureditvi mej in sklep o ustavitvi postopka Območne geodetske uprave Velenje, Izpostava Velenje 90312-235/200-10 z dne 19. 11. 2003 ostaneta v veljavi (točka 2. izreka). Stroškov postopka ni (točka 3. izreka). Iz obrazložitve je razvidno, da je Mestna občina Velenje (MOV) v skladu s 23. členom Zakona o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot (v nadaljevanju ZENDMPE) 12. 5. 2003 vložila zahtevo za ureditev med parcelama 799/10 in 856/1 in parcelami: 700/3, 700/5, 700/6 in 707/ v lasti E.E. in F.F., 797/2 v lasti G.G. in H.H., 799/1 v lasti I.I. in A.A., 799/2 v lasti J.J. in K.K., vse k. o. …. Razvidno je, da sta I.I. in A.A. 27. 5. 2003 vložila zahtevo za ureditev meje med njuno parcelo 799/1 in parcelo 700/3 (v lasti L.L. in M.M.), obe k.o. …. Organ prve stopnje formalno ni združil postopka, temveč je obe zadevi vodil pod eno številko. Zahtevam je bil priložen elaborat, ki ga je izdelalo geodetsko podjetje N.N. s.o. K elaboratu je bila priložena le izjava I.I. in A.A. o strinjanju s potekom meje, kot je bila določena z mejnikom na mejni obravnavi. Po 26. členu ZENDMPE je prvostopenjski organ preostalim strankam poslal poziv k izjavljanju ali se strinjajo z mejo, kot je bila z mejniki označena na mejni obravnavi. Ker se niso odzvale, je bila razpisana ustna obravnava, kjer pa ni bilo doseženo strinjanje z mejo. Na podlagi 28. člena ZENDMPE so bili stranke pisno pozvane k sprožitvi sodnega postopka ureditve meje. G.G. in H.H., J.J. in K.K. so obvestili organ, da so vložili predlog za sodno določitev meje glede parcel 799/10 in 797/2, 700/5, 799/1, 799/2, vse k.o. …. Zato je organ prve stopnje 19. 11. 2003 izdal sklep o ustavitvi postopka urejanja mej med parcelo 799/10 in parcelama 799/1, 700/7, vse k.o. …. Istega dne je izdal tudi odločbo o ureditvi meje med parcelo 799/1 in sosednjo parcelo 700/3, ki jo je vročil I.I. in A.A., L.L. in M.M. ter MOV, kot lastnikom parcel, katerih meje so se urejale (dotikale).

G.G. in H.H. sta predlagala obnovo postopka. Upravno sodišče v Celju je s sodbo U 39/2006 z dne 28. 11. 2006 njuni tožbi ugodilo. V novem postopku je bila opravljena vročitev odločbe o ureditvi meje tožnikoma ter po vloženi pritožbi in nato tožbi pred upravnim sodiščem s sodbo U 194/2008 z dne 17. 5. 2010 zadeva zaradi postopkovnih kršitev vrnjena v ponoven postopek. V ponovnem postopku je bil postopek, končan z odločbo organa prve stopnje 90312-235/2003-10 z dne 19. 11. 2003, v katerem je bila izdana odločba o ureditvi mej, obnovljen v obsegu, da se G.G. in H.H. v tem celotnem postopku prizna položaj stranke. V obnovljenem postopku je organ prve stopnje med drugim odločil, da ostaneta sklep in odločba z dne 19. 11. 2003 v veljavi.

Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja. Glede pritožbenih navedb, ki se tičejo ureditve meje med parcelo 799/1 in sosednjo parcelo 700/3 (v zemljiškokatastrskih točkah 1744 (se dotika parcele 856/1) in 1743 ter 1744 (se dotika parcel 700/7 in 799/10), glede katerih postopek ni bil ustavljen, se sklicuje na prvi odstavek 21. člena, prvi odstavek 26. člena, prvi in peti odstavek 29. člena ZENDMPE, ki jih citira in se v obravnavanem primeru uporabljajo (162. člen Zakona o evidentiranju nepremičnin, v nadaljevanju ZEN).

Tožnika v tožbi povzemata potek dogodkov. Glede na to, da jima je bil dan status stranke v postopku sta imela pravico opravljati vsa dejanja in glede na to, da se nista strinjala s postavljeno mejo, ki bi jo moral prvostopenjski organ z odločbo z dne 19. 11. 2003 odpraviti in napotiti tožnika na pot sodne ureditve meje. To dolžnost organu nalaga tudi 28. člen ZENDMPE tudi za mejo, določeno z odločbo z dne 19. 11. 2003. Gre zato za kršitev 29. člena ZENDMPE. Po morebitni sprožitvi sodnega postopka za ureditev meje bi moralo sodišče odločati po določilih Stvarnopravnega zakonika in ne v upravnem postopku po določilih ZENDMPE. Tožena stranka je zapisala, da so na novi obravnavi na kraju samem lastniki pokazali mejo, česar tožnika nista mogla storiti, ker kot lastnika parcele 797/2 nista mogla pokazati meje s parcelami 799/1, 700/3 in 856/4 (prav 856/1 - op. sodišča), s čimer jima je tožena stranka odvzela procesne pravice, ki jih imata kot stranki v postopku in na ta način kršila določila ZUP. Zlasti pravico, da se izjavita o meji, ki so jo pokazali lastniki nepremičnin in pokazani meji geodeta na kraju samem. Glede na to, da je bil postopek obnovljen pomeni, da upravni organ zavezuje dosedanje stanje izvedenega postopka in dosedanje izjave. Upravni organ po ponovno opravljenih večjih ustnih obravnavah še vedno ni dobil strinjanja strank L.L. in M.M. glede predlagane meje iz elaborata N.N. V ponovljenem postopku je prišlo do spremenjenega stališča MOV, ki je podala zahtevo po ureditvi meje, saj se z mejnikom na meji med parcelami 799/1, 799/2, 799/10, vse k.o. …, ni izjasnila o svojem mnenju, česar ni mogoče razlagati kot strinjanje in do česar se tožena stranka ni opredelila.

Tožnika se ne strinjata, da je bilo v obnovljenem postopku dejansko stanje ponovno preverjeno z dodatnim pojasnilom geodeta. Bistvo te sporne zadeve je prav v nepravilno izdelanem elaboratu in nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju. Še vedno ni odpravljena dilema, ki izhaja tudi iz sodbe Upravnega sodišča RS U 39/2005, da je zahtevo za ureditev meje podpisala oseba „kot za“ in podpis O.O., kar pomeni, da ni razjasnjeno, če je v imenu MOV podala zahtevo pooblaščena oseba. Meja med parcelama 799/1 in 700/3 pa ne more biti urejena prej, dokler ni urejena meja tudi v točkah, kjer parceli mejita na cesto parcelo 799/10 in 856/1. Dokler meja s parcelo 799/10 ni dokončno urejena, ni mogoče določati meje in zemljiškoknjižne točke ne morejo postati dokončne in vnesene podatke katastra. Stališče prvostopenjskega organa in tožene stranke, da je elaborat N.N. ustrezen, je napačno. Bistvo celotnega spora je v tem, da je bila leta 1965 cestna parcela 856/1 široka 3,23 m, leta 1976 pa je MOV razširila cesto na 5,00 metrov. Širitev je bila izvršena v parcelo 799/1 (A.A. in B.B.), 799/2 (J.J. in K.K.) in še nekaterih. Ta širitev v mapnih zarisih ni popravljena. Nedopustno je, da se pri izdelavi elaborata iz leta 2002, kjer je vzeta dokumentacija IDPOS 219, ni upoštevalo dejstvo razširjene ceste 856/1 v zemljišče A.A. in B.B. in da se to ni upoštevalo pri elaboratu. V ponovljenem postopku ne more biti predmet elaborat, ki ga je N.N. dopolnil 16. 9. 2011. Če se primerja število strank, ki so v postopku sodelovale, se pokaže, da obstaja večinsko nestrinjanje, zaradi katerega prvostopenjski upravni organ ni imel podlage za takšno odločitev. Elaborat bi bilo potrebno zavrniti, ker ne izpolnjuje vseh bistvenih sestavin, ki jih mora elaborat izpolnjevati. Tudi ni pravilna trditev, da stranka L.L. ni pokazala svoje meje, saj je pokazala, da njena meja poteka po opornem zidu, kar vseskozi zatrjuje. Pripombe strank, ki so jih 14. 11. 2012 naslovile na prvostopenjski organ, je le-ta odstopil geodetskemu podjetju. O tožnikovih navedbah pa bi se moral opredeliti tudi prvostopenjski organ, česar pa ni storil. Tožnika sta se glede neustreznosti elaborata izjasnila pisno, pa tudi na obravnavi ter v tožbi ponovno izpostavljata nepravilnost in neustreznost elaborata. Navajata, da se tožena stranka ni argumentirano opredelila do večine pritožbenih trditev.

Tožnika navajata, da je prvostopenjski organ izdal sklep o ustavitvi postopka o urejanju meje med parcelami 799/10 in 799/1 in 700/7. Na te parcele pa meji tudi parcela 700/3. Nesprejemljivo je, da je MOV dovolila, da je del javnega dobra- polovico ceste prešel v uporabo A.A. in B.B. in s tem onemogočila uporabo javne ceste v tem delu, ki je bila leta 1985 zgrajena v skladu z zazidalnim načrtom. Cesto sta tožnika sofinancirala v polovici vrednosti z MOV. Prvostopenjski organ ni odgovoril glede nepravočasnosti vložitve zahteve, ki naj ne bi bila dana v roku 6 mesecev od sklenitve mejne obravnave (1. točko 23. člena ZENDMPE). Glede na ugotovitve tožene stranke, da tožnika nista mejaša s parcelami 799/1, 700/3 in 856/1, je prvostopenjski organ pustil v veljavi odločbo z dne 19. 11. 2003. Z določitvijo točke 1742 med parcelami 799/10, 799/7, 799/3 in 799/1 je izvršen poseg v cestno parcelo 799/10, katere mejaša sta tudi tožnika in gre za njuno pravico, izvirajočo iz 42. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), kot je bilo že izpostavljeno. Sedanje stanje poteka meje je razvidno iz fotografij. Tožnika navajata sodbo Upravnega sodišča RS (U 39/2005), ki je na podlagi upravnega spisa ugotovilo, da gre za ureditev meje na parceli 799/10 - cesta. Zahtevi za uvedbo postopka, ki sta jo 27. 5. 2003 podala A.A. in B.B., je bila priključena zahteva MOV. Iz zahteve A.A. in B.B. pa ni razvidno, da gre za sosednjo parcelo 856/1 in s tem določitev mejnika, označenega s točko 1744. Tožnika predlagata, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo in odločbo tožene stranke odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek, toženi stranki pa naloži tudi plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka je dostavila upravne spise na tožbo ni odgovorila.

Stranki za interesom Z.Z. in C.C. in D.D. se v odgovoru na tožbo sklicujeta na dokaze, ki sta jih predložili v spis, stranka z interesom J.J. in K.K. se v odgovoru strinja s stališči tožnikov. Stranki z interesom MOV in E.E. in F.F. na poziv sodišča po 38. členu ZUS-1 nista odgovorili.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi iz obrazložitve obeh odločb, in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja: Izpodbijana odločba je izdana v obnovljenem postopku, v katerem je bila opravljena mejna obravnava na terenu 11. 7. 2011, kjer so vse stranke, razen I.I. in A.A., odklonile podpis izjave o strinjanju s predlagano mejo, ki jo je na terenu označil geodet. Razpisana je bila ustna obravnava z lastniki parcel 799/10, 797/2, 700/5,700/6, 700/7, 700/3, 799/1,799/1 in 856/1, vse k.o. …, 29. 11. 2011 in 31. 1. 2012. G.G. in H.H. ter J.J. in K.K. se z mejo, kot jo je na terenu predlagal geodet, tudi v obnovljenem postopku niso strinjali. MOV je dal izjavo, da se z mejnikom, ki je bil podpisan na ustni obravnavi 11. 9. 2003, še vedno strinja. Glede ostalih parcel, je L.L. in M.M. in MOV, organ prve stopnje pozval, da sprožijo sodni postopek ureditve meje, vendar sodnega postopka niso sprožili. L.L. in M.M. sta bila pozvana glede ureditve meje med parcelami 700/11 (v času začetka postopka 700/3), 700/7, 700/5 in 700/6 in sosednjimi parcelami 797/2, 799/10, 799/1 in 856/1, vse k.o. …. MOV pa je organ prve stopnje pozval, da sproži sodni postopek ureditve meje med parcelo 799/10 in sosednjimi parcelami 799/2, 799/1, 700/11 (v času začetka postopka 700/3), 700/7, 700/5, 700/6 in 797/2 ter njihovo parcelo 856/1 in sosednjima parcelama 799/1 in 700/11, vse k.o. …. Organ prve stopnje glede na ugotovljeno in obrazloženo dejansko stanje in potek postopka, ki ga je natančno pojasni, tudi po presoji sodišča utemeljeno ugotavlja, da sta bili odločba in sklep z dne 19. 11. 2003 pravilna in zakonita. Izrek pod točko 1. izpodbijane odločbe je organ pravilno utemelji na pravni podlagi 23. člena ZENDMPE, saj iz dejanskega stanja izhaja, da se z umikom zahtevka s strani lastnikov Z.Z. in B.B. ter C.C. in D.D. in z izdajo sklepa o ustavitvi postopka, niso strinjali vsi lastniki sosednjih parcel. Tožnika v tožbi tudi sama ugotavljata, da kot lastnika parcele 797/2 ne moreta pokazati meje s parcelami 799/1, 700/3 in 856/1, vse k.o. …. Zato je nelogično njuno sklicevanje, da sta kot stranka, ki se je v obravnavanem primeru udeleževala postopka, upravičena do drugačne materialnopravne obravnave od tistih strank, ki imajo to lastnost že po materialnem predpisu, ki je v tem primeru ZENDMPE. Po prvem odstavku 21. člena ZENDMPE na mejni obravnavi lastniki sosednjih zemljišč za svoja zemljišča geodetu pokažejo oziroma natančno opišejo potek meje v naravi. Lastniki parcel, ki se jih dotika meja, ki se ureja, pokažejo oziroma opišejo samo točke, kjer se zaključi meja, ki se ureja. Če je lastnik parcel, med katerima se ureja meja, isti, pokaže potek meje v naravi lastnik sam. Tudi po mnenju sodišča, tako kot pravilno navaja tudi tožena stranka, tožnika glede na določbe petega odstavka 29. člena ZENDMPE ne moreta pokazati meje njune parcele 797/2 s parcelo 700/3 in parcelo 856/1, vse k.o. …. Parcela tožnikov se v nobeni točki ne stika s parcelami, katerih del meje se je uredil z izpodbijano odločbo. V obnovljenem postopku je bil tožnikoma sicer dan status stranke v postopku po ZUP, kar pomeni, da sta v postopku sodelovala in bila seznanjena z vsemi okoliščinami primera, kot tudi z vsemi relevantnimi okoliščinami, ki so vplivale na odločitev. Ta pravica po ZUP je bila tožnikoma dana v obnovljenem postopku glede na posebno situacijo obravnavanega primera. Organ prve stopnje je namreč v primeru, kot je obravnavani, vodil enoten postopek po enem elaboratu in po dveh zahtevah. Slednje je privedlo do pravne situacije, kot je obravnavana, ko sta bili izdani dve odločitvi v enotno vodenem postopku, ki pa sta po mnenju sodišča obe materialnopravno pravilni. Tožnika sta v tem enotnem postopku zatrjevala, da imata pravico sodelovati ves čas postopka, kar v obnovljenem postopku dejansko tudi sta. Ne more pa zaradi takšne situacije, kot je obravnavana, tožnikoma pripasti več pravic, kot jima gre po materialnem predpisu. To pa so določbe ZENDMPE, ki se nanje tožena stranka in organ prve stopnje pravilno sklicujeta in ki jih tudi pravilno razlagata. Kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih sodišče iz istih razlogov kot tožena stranka, zavrača. Zato ne gre za situacijo, kot želita prikazati tožnika, da so jima odvzete procesne pravice, saj sta te nedvomno imela. Ne more pa se jima priznati materialna pravica, kot želita tožnika, da bi se smela izjaviti o meji s parcelami, ki jo lahko pokažejo le lastniki parcel, katerih meje se dotikajo. Zato v obravnavanem primeru nimata materialnopravne podlage, da sodelujeta na način, kot predlagata, in sicer da bi ju kot lastnika parcele, ki se je ne dotika meja, ki se ureja, zaradi njunega nestrinjanja s takšno mejo, organ prve stopnje po 29. členu ZENDMPE napotil na sprožitev sodnega postopka za ureditev meje.

Člen 29 ZENDMPE določa, da če tudi po opravljeni ustni obravnavi meja ostane sporna, geodetska uprava pozove lastnika oziroma lastnike, ki se ne strinjajo z mejo, ki je bila označena z mejniki na podlagi mejne obravnave, da v 30 dneh od vročitve oziroma prejema poziva sprožijo sodni postopek ureditve meje in o tem obvestijo geodetsko upravo ter priložijo dokazilo o sprožitvi sodnega postopka. V obravnavani zadevi ne gre za takšno situacijo. Iz dejanskega stanja obnovljenega postopka izhaja, da gre za situacijo, ko se vsi lastniki parcel, ki se jih dotika meja, ki se je z izpodbijano odločbo uredila, z mejo strinjali (oz. je v tem primeru nastopila fikcija strinjanja že po samem zakonu). Po petem odstavku 29. člena ZENDMPE, če sodni postopek ni bil sprožen, se šteje, da lastnik oziroma lastniki soglašajo s potekom meje, kot je bila označena z mejniki na podlagi mejne obravnave. V obravnavani zadevi je ključnega pomena okoliščina, da iz dejanskega stanja izhaja, da nihče od izmed lastnikov parcel 799/1 in sosednjo parcelo 700/3, (v zemljiškokatastrskih točkah 1744 - se dotika parcele 856/1, 1743 in 1742 - se dotika parcel 700/7 in 799/10) oz. katerih del meje se stika, ni sprožil sodnega postopka ureditve meje in da je nastopila fikcija o strinjanju že po samem zakonu. Tožnika zato tudi po presoji sodišča glede na ugotovitve dejanskega stanja nista med tistimi osebami, ki bi bili glede na dejansko stanje po ZENDMPE upravičena za sprožitev sodnega postopka, kot želita prikazati.

Zato so v obravnavanem primeru po presoji sodišča izpolnjeni vsi pogoji po ZENDMPE za vpis tega dela meje v zemljiški kataster kot urejen del meje. Organ prve stopnje je v obnovljenem postopku po mnenju sodišča izhajal iz pravilno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga je tudi pojasnil. Pri tem si je pomagal tudi s strokovno razlago geodeta, ki je uporabil zadnje vpisane podatke o parcelah ali podatke iz zbirke listin zemljiškega katastra (20. člen ZENDMPE). Tožnikovi ugovori pa so glede na zgoraj povedano, irelevantni. Nestrinjanje z elaboratom tožnikov zato niti ne more vplivati na drugačno odločitev. Nesprejemanje dejstva na strani tožnikov, da geodet za katastrsko mejo uporabi koordinate posameznih točk delov mej in ne razdalj med posameznimi točkami iz skic predhodnih meritev, ne vpliva na drugačno odločitev. V obravnavani zadevi tudi ni šlo za parcelacijo obstoječe asfaltirane ceste (45. člen ZENDMPE), zato so očitki tožnikov glede neizvedene parcelacije po obstoječi asfaltirani cesti, neutemeljeni. V zadevi ni razvidno, da bi bila zahteva za parcelacijo s strani MOV vložena. Očitek tožnika glede nepooblaščene osebe vlagatelja na strani MOV pa ni utemeljen, saj iz kopije izjave MOV, ki se nahaja v upravnih spisih izhaja, da je oseba z imenom O.O. pooblaščen za vložitev zahteve.

Glede zatrjevanje tožnikov, da se MOV ni izjasnila z mejnikom na meji med parcelami 799/1 (I.I. in A.A.), 799/2 (J.J. in K.K.) in 799/10, vse k.o. …, pa sodišče navaja, da iz dopisa MOV z dne 6. 2. 2012 MOV, ki se nanj sklicuje tudi organ prve stopnje, izhaja, da se MOV z mejnikom med parcelami 700/7, 700/3, 799/1 in 799/10, vse k.o. … še vedno strinja. Slednje je tudi predmet odločbe o ureditvi meje z dne 19. 11. 2003 in posledično predmet preizkusa v tem upravnem sporu. Meja med parcelami 799/1, 799/2 in 799/10, vse k.o. …, ki jo navajata tožnika, pa je predmet sklepa o ustavitvi postopka z dne 19.11. 2003 in že sproženega sodnega postopka.

Tudi ne drži trditev tožnikov, da meja med parcelama 799/1 in 700/3 ne more biti urejena prej, dokler ni urejena meja tudi v točkah, kjer parceli mejita na cesto-parceli 799/10 in 856/1. Po prvem odstavku 16. člena ZENDMPE se v postopku ureditve meje ureja celotna meja med dvema parcelama ali del meje. Tudi nimata prav tožnika, da se organ prve stopnje ni opredelil do njunih pripomb in tudi glede očitka o neustreznosti elaborata. Ob takem stanju stvari na drugačno odločitev ne vpliva ugotovitev iz sodbe Upravnega sodišča RS U 39/2005, ki se nanjo sklicujeta tožnika, da gre za ureditev meje na parceli 799/10. Sodišče je predvsem poudarilo, da tožnikoma ni mogoče odrekati položaja stranke s sklicevanjem na ZENDMPE, ker gre za ureditev meje na parceli 799/10, ki je v naravi javna pot, in ki meji na njihovo parcelo, ker je bil postopek voden kot združen in na podlagi enotnega elaborata za ureditev vseh parcelnih meja. Tožnikoma je bil zato v obnovljenem postopku kot že zgoraj povedano priznan status strank po ZUP. Tudi nimata prav tožnika, da na očitke glede nepravočasnosti zahteve za uvedbo postopka za ureditev meje s strani strank A.A., organ prve stopnje ni odgovoril. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe (stran 5) izhaja pojasnilo, da je MOV vložila zahtevo 12. 5. 2003, to je v roku po 23. členu ZENDMPE, stranki A.A. pa sta podali zahtevo na podlagi poziva s strani geodetskega organa, ker je bilo iz elaborata razvidno, da se je meja uredila tudi v točki 5 iz skice izmere, za katero ni mogla podati zahteve MOV.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem če sodišče tožbo zavrne nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.