Jedro

Sodišče prve stopnje je utemeljeno presodilo, da tožencu ni mogoče očitati, da bi zaradi njegovega ravnanja, ki se nanaša na čas do treh let pred vložitvijo tožbe, tožnik utrpel škodo zaradi razžalitve časti ali dobrega imena ali strah ali kakšno drugo pravno priznano škodo. Dogodka, to je prevoz ilegalcev s tovornim vozilom, ki ga je vozil toženec in tihotapljenje 9,50 kg tobaka, ki je bil najden v tovornem vozilu, ki ga je vozil toženec, zaradi česar je bilo vozilo zaseženo, nista mogla vplivati na čast in dobro ime tožnika in s tem povezan strah za izgubo naročnikov. Prvi dogodek (prevoz ilegalcev s tovornim vozilom tožene stranke, ki ga je vozil toženec) se je zgodil že 5. 7. 2009, zanj pa je tožnik izvedel najkasneje ob poteku roka plačila globe za prekršek. Terjatev iz naslova odškodnine za nepremoženjske škode zaradi okrnitve ugleda ali dobrega imena tožnika v zvezi s tem dogodkom je zastarala, ker je bila tožba vložena junija 2013, to je po izteku 3-letnega roka iz prvega odstavka 352. člena OZ. Prekršek v zvezi s tihotapljenjem tobaka (9,50 kg tobaka je bilo najdeno v tovornem vozilu, ki ga je vozil toženec), ki ga je v letu 2012 storil toženec kot voznik tovornjaka tožeče stranke, za katerega je bil kaznovan z globo, bi sicer lahko predstavljal ravnanje, s katerim bi bil lahko okrnjen ugled ali dobro ime tožnika kot pravne osebe, zaradi česar bi bila pravna oseba upravičena do pravične denarne odškodnine v smislu 183. člena OZ. Vendar v obravnavani zadevi tožniku ni uspelo dokazati resničnosti trditev, s katerimi utemeljuje svoj zahtevek, zlasti pa ne takšnih okoliščin, ki bi opravičevale denarno odškodnino za zatrjevano okrnitev ugleda ali dobrega imena. Zato tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom je prvostopenjsko sodišče: - vzelo na znanje umik dela tožbe in postopek v delu, ki se nanaša na plačilo premoženjske škode v višini 2.849,00 EUR in izgubljenega dobička v višini 11.000,00 EUR; - zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala, da ji tožena stranka plača znesek 9.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 6. 2013 dalje do plačila ter da ji povrne stroške postopka (I. točka izreka) ter - naložilo tožeči stranki, da je dolžna toženi stranki plačati stroške tega delovnega spora v roku 15 dni v znesku 1.798,40 EUR, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi (pravilno: od poteka paricijskega roka do plačila), v preostalem pa je stroškovni predlog zavrnilo (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo 9.000,00 EUR iz naslova odškodnine utemeljilo s tem, da je zahtevek v zvezi z dogodkom iz leta 2009 zastaran, v zvezi z dogodkom iz leta 2012 pa je ugotovilo, da tožeča stranka ni utrpela nobene škode, oziroma da je škoda nedokazana ter da toženi stranki ni mogoče očitati, da bi zaradi njenega ravnanja, ki se nanaša na čas treh let pred vložitvijo tožbe, tožeča stranka utrpela razžalitev časti ali dobrega imena ali kakšno drugo pravno priznano škodo. Sodišče prve stopnje zmotno zaključuje, da je pri tožeči stranki prišlo do povečanja prometa zaradi povečanja števila tovornjakov pri njej (od petih v letu 2009 do dvaindvajsetih v letošnjem letu), kar naj bi brez dvoma pomenilo, da sporni dogodek v zvezi s prevozom ilegalcev in dogodek v zvezi s tihotapljenjem tobaka nista mogla vplivati na čast in dobro ime tožeče stranke in s tem povezano izgubo naročnikov. Česa takšnega tožeča stranka v tožbi sploh ni zatrjevala. Tožbeni zahtevek zaradi izgube zaslužka je tudi umaknila. Povečanje števila tovornjakov in povečanje prometa pri tožeči stranki nima prav nobene neposredne zveze z zahtevkom za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo oziroma ne pomeni, da tožeča stranka v času spornih dogodkov in po tem ni bila prizadeta pri ugledu in dobrem imenu. Sodišče bi se v tem primeru moralo opreti na določbe 183. člena OZ. V tem delu je sodišče prve stopnje povsem napačno uporabilo materialno pravo in tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje. Tudi pričanje A.A. v ničemer ne ekskulpira tožene stranke v zvezi z nastalo nepremoženjsko škodo, ki jo je povzročila pri njenem ugledu v družbi. Pričanje A.A., češ da v javnosti ni slišal obsojanja tožeče stranke o „švercanju“, ne more biti verodostojno. Gre za delavca, ki je bil pri tožeči stranki prav tako voznik kot toženec. Res je, da je tožeča stranka umaknila predlog za zaslišanje priče B.B., direktorja družbe C. d. o. o., s katero je v poslovnem odnosu, ker njen direktor ni želel neposredno pričati na sodišču. Zakon omogoča, da priča poda svojo izjavo le pisno, kar je v konkretnem primeru tudi storila. Tožeča stranka ni želela, da bi prišlo do nasilne privedbe, ker bi to vplivalo na njun poslovni odnos, kar je povsem človeško in razumljivo. Iz izjave priče B.B. izhaja, da je prišlo do tihotapljenja tobaka, kar je imelo za posledico okrnjen ugled tožeče stranke. Pri tem sodišče zmotno ugotavlja, da je priča B.B. opisovala drug dogodek, kot je predmet tega spora in da zato njene izjave ne sprejema za verodostojno, češ da se nanaša na dogodek z dne 14. 6. 2012, za katerega tožeča stranka niti ne navaja, da bi se zgodil. Iz opozorila o zasegu tovornega vozila z dne 25. 6. 2012 izhaja, da je bilo sporno vozilo ... v lasti tožeče stranke zaseženo dne 14. 6. 2012 v D.. To pa izhaja tudi iz predloženega dokaza tožeče stranke, zato gre za verodostojno izjavo priče B.B.. Tožnik je poudaril, da ni nepomembno, da firma tožeče stranke obsega dejansko njegovo osebno ime, ki je istočasno tudi ime njegovega očeta, kamnoseka, oba pa sta v svojem okolju poznana kot poštena in ugledna podjetnika. Sodišče prve stopnje je spregledalo vse okoliščine primera, ki opravičujejo zahtevano primerno denarno odškodnino iz naslova zmanjšanja ugleda pravne osebe. Že širjenje novic o tihotapljenju je zadosten poseg v njeno pravico do ugleda in dobrega imena. Priglaša stroške postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožeče stranke in predlaga, da drugostopenjsko sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena in prvega odstavka 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. V postopku na prvi stopnji ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo tudi materialno pravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa v skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP pojasnjuje naslednje:

7. Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju upoštevalo določbo 362. člena ZPP in opravilo vsa pravdna dejanja ter obravnavalo vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 1502/2014 z dne 14. 5. 2015. V prvi sodbi, izdani v tej zadevi, je prvostopenjsko sodišče tožbeni zahtevek za povračilo nepremoženjske škode zaradi posega v čast in dobro ime zavrnilo z obrazložitvijo, da trditvena podlaga ni bila zadostna. Pritožbeno sodišče je ob reševanju pritožbe po vpogledu v spis ugotovilo, da je tožnik v tožbi v zvezi s tem navedel, da je po obravnavanih dogodkih prejel več klicev poslovnih partnerjev in znancev, ki so ga spraševali, če je "zamenjal dejavnost, kakšne ljudi ima oz. s kom se druži, kako izbira svoje sodelavce ipd.", zaradi tega pa se je počutil neprijetno vsakič, ko je prejel klic, ter da je tožnik tudi navedel, da so poslovni partnerji tožnika začeli povezovati s (protipravnim) ravnanjem toženca, zaradi česar se je počutil slabo, bal se je za popolno izgubo svojega ugleda in ugleda svojega podjetja. V razveljavitvenem sklepu je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da je tožnik v zadostni meri zadostil trditvenemu bremenu glede vtoževane nepremoženjske škode zaradi posega v čast in dobro ime, kar je potrebno upoštevati v ponovnem postopku in na tej podlagi (po dopolnitvi dokaznega postopka) ponovno presoditi, ali je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.

8. Odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo in upoštevalo sodišče prve stopnje, so zlasti naslednja: - Iz tožnikove izpovedi izhaja, da naj bi zaradi ravnanj toženca izgubil dobro ime in s tem zaupanje naročnika C. d. o. o., saj ni bilo več toliko naročil kot prej, prevoze, ki so jih opravljali, pa so dobili plačane po nižji ceni. Naročila so se zmanjšala do 80 %, o tožniku pa se je razširil glas, da so „švercerji“, in sicer ne le v Sloveniji, temveč tudi v tujini. Tožnik ni znal povedati, kdo ga je klical po telefonu, spomnil se je le, da so ga klicali iz C., za ostale pa ni vedel povedati ničesar.

- Tožnik je izpovedal, da je prvi kamion kupil leta 1998, v letu 2009 je imel 3 do 5 tovornih vozil in 5 šoferjev, danes pa ima 22 tovornih vozil ter med 26 in 28 šoferjev.

- Kot priča zaslišan A.A., šofer tovornega vozila pri tožniku, je izpovedal, da navedeni dogodki v zvezi s tožencem niso imeli vpliva na čast in dobro ime tožnika. Po toženčevem „švercanju“ ni prišlo do nobenega upada dela ali zmanjšanja voženj, na navedeno pričo se nihče ni obračal v tem smislu, da bi obsojal tožnika ali njegove delavce, da vsi „švercajo“ in podobno. Tega pa tudi ni slišal v gostilnah niti drugje v Sloveniji ali v tujini. A.A. je tudi izpovedal, da do posebnih zastojev na mejni kontroli v E. ni prihajalo v zvezi z navedenimi dogodki, zaradi dokumentov, ki so bili vezani na družbo C., za katero se je vedelo, da ima velike težave in da je pod drobnogledom, pa so jih bolj temeljito pregledovali.

- Pisne izjave B.B., direktorja družbe C. d. o. o., iz katere izhaja, da naj bi prenehala poslovati s tožečo stranko zaradi dogodka dne 14. 6. 2012, ko naj bi bil v D. toženec ustavljen zaradi nelegalnega prevoza 9,5 kg tobaka, zaradi česar je prišlo do zamud, sodišče prve stopnje ni sprejelo za verodostojno, ker se nanaša na dogodek 14. 6. 2012, za katerega tožeča stranka niti ne navaja, da bi se zgodil, in ker tožnik sam zatrjuje, da so se naročila s strani tega naročnika le bistveno znižala. Tožnik je zaradi večkratnega neuspešnega vabljenja priče na zaslišanje po izdaji sklepa o privedbi dokazni predlog za njeno zaslišanje umaknila.

9. Prvostopenjsko sodišče je izvedene dokaze pravilno ocenilo in svojo odločitev ustrezno obrazložilo. Utemeljeno je presodilo, da tožencu ni mogoče očitati, da bi zaradi njegovega ravnanja, ki se nanaša na čas do treh let pred vložitvijo tožbe, tožnik utrpel škodo zaradi razžalitve časti ali dobrega imena ali strah ali kakšno drugo pravno priznano škodo. Upoštevajoč izvedene dokaze, zlasti izpoved tožnika in dejstvo, da se je obseg poslovanja tožnika ves čas povečeval, je pravilno ugotovilo, da dogodka, ki sta se zgodila 5. 7. 2009 (prevoz ilegalcev s tovornim vozilom, ki ga je vozil toženec) in dne 25. oziroma 14. 6. 2012 (tihotapljenje 9,50 kg tobaka, ki je bil najden v tovornem vozilu, ki ga je vozil toženec, zaradi česar je bilo vozilo zaseženo), nista mogla vplivati na čast in dobro ime tožnika in s tem povezan strah za izgubo naročnikov. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev sicer oprlo na 179. člen Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ) namesto pravilno na določbo 184. člena OZ, na kar utemeljeno opozarja pritožba. V obravnavani zadevi se zahtevek po nasprotni tožbi v tem delu res nanaša na denarno odškodnino pravni osebi po določbi 183. člena OZ, ki določa, da za okrnitev ugleda ali dobrega imena prisodi sodišče pravni osebi pravično denarno odškodnino neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni, če spozna, da okoliščine primera to opravičujejo. Kljub navedeni pomanjkljivosti glede pravilne uporabe materialnega prava je dejstvo, da to ni bistveno vplivalo na pravilnost sprejete odločitve, saj je sodišče vsa odločilna dejstva in okoliščine pravilno in popolno ugotovilo ter sprejelo natančno in prepričljivo dokazno oceno, na tej podlagi pa utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek.

10. Prvi dogodek (prevoz ilegalcev s tovornim vozilom tožene stranke, ki ga je vozil toženec) se je zgodil že 5. 7. 2009, zanj pa je tožnik, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, izvedel najkasneje ob poteku roka plačila globe za prekršek. Zato pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je terjatev iz naslova odškodnine za nepremoženjske škode zaradi okrnitve ugleda ali dobrega imena tožnika v zvezi s tem dogodkom zastarala, ker je bila tožba vložena junija 2013, to je po izteku 3-letnega roka iz prvega odstavka 352. člena OZ.

11. Prekršek v zvezi s tihotapljenjem tobaka (9,50 kg tobaka je bilo najdeno v tovornem vozilu, ki ga je vozil toženec), ki ga je v letu 2012 storil toženec kot voznik tovornjaka tožeče stranke, za katerega je bil kaznovan z globo, bi sicer lahko predstavljal ravnanje, s katerim bi bil lahko okrnjen ugled ali dobro ime tožnika kot pravne osebe, zaradi česar bi bila pravna oseba upravičena do pravične denarne odškodnine v smislu citirane določbe 183. člena OZ. Vendar v obravnavani zadevi po pravilni presoji sodišča prve stopnje tožniku ni uspelo dokazati resničnosti trditev, s katerimi utemeljuje svoj zahtevek, zlasti pa ne takšnih okoliščin, ki bi opravičevale denarno odškodnino za zatrjevano okrnitev ugleda ali dobrega imena.

Tožnik se je skliceval na to, da je prejel več telefonskih klicev s strani poslovnih partnerjev in znancev, ki so postavljali negativne vrednostne sodbe o njegovi poštenosti in vrednotah, nato pa je v svoji izpovedi pojasnil, da so ga klicali iz C., ter da se je do 80 % zmanjšal obseg naročil s strani tega poslovnega partnerja, pa tudi cena storitev se je znižala prav zaradi tega, ker je poslovni partner izgubil zaupanje v tožnika zaradi prekrškov njegovih šoferjev. Glede ostalih telefonskih klicev s strani poslovnih partnerjev in znancev (ki naj bi jih bilo več) pa tožnik ni vedel povedati ničesar. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da bi se tožnik teh klicev gotovo spominjal, če bi se res počutil tako neprijetno in slabo in glede na njegovo izpoved presodilo, da takšnih okoliščin, ki bi utemeljevale neprijetnosti in strah v zvezi z izgubo ugleda in dobrega imena ob telefonskih pogovorih, ni bilo, oziroma da svojih trditev ni uspel dokazati. Zlasti zato, ker je tožnik umaknil predlog za zaslišanje priče – direktorja družbe C. d. o. o. B.B., ki naj bi potrdil njegove navedbe. Pritožba s tem v zvezi sicer izpostavlja, da bi moralo sodišče že samo pisno izjavo navedene priče šteti za verodostojno, vendar so te pritožbene navedbe neutemeljene. Navedena priča je pisno izjavo podala samoiniciativno, ne pa na poziv ali s soglasjem sodišča v smislu prvega odstavka 236.a člena ZPP. Po tej določbi stranka lahko na poziv ali s soglasjem sodišča predloži sodišču pisne in podpisane izjave predlaganih prič o dejstvih, o katerih bi priča lahko izpovedala na naroku. Po šestem odstavku istega člena ZPP pa sodišče v takšnem primeru lahko odloči, da se namesto zaslišanja priče le prebere njena pisna izjava, ki je pridobljena v skladu z določbami tega člena ZPP, s tem da mora izvesti zaslišanje priče, če tako zahteva katera od strank. V obravnavani zadevi se je sodišče prve stopnje po prejemu pisne izjave priče odločilo, da je potrebno pričo zaslišati na sodišču in da zgolj njena pisna izjava ne zadošča. Takšno ravnanje sodišča bi bilo skladno z določbo šestega odstavka 236. a člena ZPP celo v primeru, če bi šlo za pisno izjavo priče, podane na poziv ali s soglasjem sodišča, saj je ocena, ali je potrebno pričo zaslišati, prepuščena sodišču, s tem da mora izvesti zaslišanje priče, če tako zahteva katera od strank. Tožeča stranka je sprva zahtevala tudi zaslišanje navedene priče, nato pa je ta dokazni predlog umaknila. Zato se ne more sklicevati na to, da bi moralo sodišče upoštevati izključno pisno izjavo priče. Pri tem je potrebno zlasti upoštevati dejstvo, da izjava ni skladna s trditvami samega tožnika o poslovnem sodelovanju z družbo C. d. o. o. (po dogodku z dne 14. 6. 2012 – zasegu tovornega vozila ... v lasti tožnika). Zato je dokazna ocena sodišča prve stopnje povsem pravilna, zlasti če se upoštevajo tudi izpovedi obeh strank ter priče A.A., ki je prav tako opravljal delo šoferja tovornjaka za tožnika kot toženec in ki mu le zato, ker je bivši delavec tožnika, ni mogoče odrekati verodostojnosti.

12. Res je sicer, kot navaja pritožba, da povečanje števila tovornjakov oziroma povečanje prometa pri tožniku v času od leta 2009 dalje samo po sebi ne pomeni, da tožnik v času spornih dogodkov in po tem ni bil prizadet pri ugledu in dobrem imenu. Vendar pa so to dejstva, ki nedvomno dokazujejo, da posledice spornega ravnanja, ki se očitajo tožencu, niso bile tako hude, kot jih je prikazoval tožnik, kar pa je potrebno upoštevati pri odločanju o odškodnini za nepremoženjsko škodo v smislu citirane določbe 183. člena OZ. Kažejo namreč na to, da v obravnavani zadevi, tudi če bi bila okrnitev ugleda ali dobrega imena dokazana, niso podane takšne okoliščine primera, ki bi opravičevale odločitev o odškodnini za nepremoženjsko škodo za okrnitev ugleda ali dobrega imena tožniku kot pravni osebi. Zato so tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

13. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo.

14. Odločitev, da tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške, temelji na določbah 154. in 165. člena ZPP. Tudi tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker odgovor ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve in ga zato ni mogoče uvrstiti med stroške, ki so bili potrebni za pravdo (155. člen ZPP).