Jedro

S predlogom za odpravo pripora je priprtemu zagotovljeno učinkovito sodno varstvo v kazenskem postopku.

To posebno pravno sredstvo je namenjeno prav temu, da se mora (redno) sodišče izreči o morebitnih novih dejstvih, ki lahko vplivajo na dovoljenost posega v pravico do osebne svobode.

Zoper sklep, s katerim zunajobravnavni senat po izreku obsodilne sodbe zavrne predlog za odpravo pripora, je dovoljena pritožba.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil tožbo zaradi varstva ustavnih pravic iz 20. člena Ustave RS (odreditev in trajanje pripora) in 19. člena Ustave RS (varstvo osebne svobode). V tožbi je zahteval, da se s sodbo:

1. ugotovi, da tožena stranka z odvzemom prostosti tožniku v Zavodu za prestajanje kazni zapora (v nadaljevanju ZPKZ) Koper od vključno 15. 12. 2013 nezakonito posega v tožnikovo pravico do osebne svobode in prostosti;

2. toženi stranki odreja, da takoj preneha s kršitvijo tožnikove pravice do osebne svobode in prostosti in tožnika takoj izpusti na prostost;

3. toženi stranki naloži povrnitev stroškov tega postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe o stroških dalje do plačila.

Če sodišče ne bo moglo odločiti brez odlašanja, je tožnik s pobudo predlagal izdajo začasne odredbe po tretjem odstavku 66. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), s katero naj se tožnika izpusti na prostost takoj in do pravnomočne odločitve o tožbi.

2. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ob predhodnem preizkusu na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo tožnikovo tožbo.

3. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa se sodišče prve stopnje sklicuje na določbo prvega odstavka 4. člena ZUS-1 in drugega odstavka 157. člena Ustave RS. Navaja, da ima tožnik sodno varstvo zoper zatrjevane kršitve človekovih pravic zagotovljeno v kazenskem postopku na podlagi Zakona o kazenskem postopku – v nadaljevanju ZKP (predlog za odpravo pripora, pravna sredstva zoper sodbo). To varstvo je učinkovito. Procesna predpostavka za odločanje v upravnem sporu ni podana. Sodišče prve stopnje tudi ni posebej odločalo o pobudi za izdajo začasne odredbe, ker gre po tretjem odstavku 66. člena ZUS-1 za začasno odredbo po uradni dolžnosti in ne na predlog strank.

4. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je izkoristil vse pravno dopustne (predvidene) oblike sodnega varstva in izčrpal vsa razpoložljiva pravna sredstva. Predlog za odpravo pripora ni pravno sredstvo in ne sodi v domeno sodnega varstva. Tožnik je v priporu brez sodne odločbe. V kazenskem postopku za tak primer ni predvideno nikakršno pravno sredstvo. Ne velja molk sodišča in s tem presumpcija negativne odločitve. Predlog za odpravo pripora v nobenem primeru ni učinkovito pravno sredstvo. Po določbi četrtega odstavka 207. člena ZKP zoper sklep, s katerim senat zavrne predlog za odpravo pripora, namreč ni pritožbe. Kršene so bile določbe ZKP (drugi odstavek 207. člena ZKP). Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep odpravi, tožbi v celoti ugodi, vse v zakonsko predvidenem roku 3 dni, če pa to ni mogoče, pa po uradni dolžnosti izda začasno odredbo.

5. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je v skladu s 361. členom ZKP bil tožniku pripor podaljšan do pravnomočnosti sodbe oziroma do nastopa kazni, vendar najdalj do izteka kazni, izrečene v sodbi sodišča prve stopnje. Zato ocenjuje tožnikovo pritožbo za neutemeljeno.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Iz predloženega spisa izhaja, da je bil tožniku v kazenski zadevi Okrožnega sodišča v Kranju I K 24252/2012, ob razglasitvi sodbe dne 14. 10. 2013 na podlagi prvega odstavka 361. člena ZKP s pisnim sklepom podaljšan pripor. Višje sodišče je pritožbo zoper ta sklep o podaljšanju pripora zavrnilo. Iz tožbenih navedb izhaja, da pisni odpravek sodbe še ni bil izdelan in da po preteku dveh mesecev od zadnjega sklepa o priporu ni bilo preizkušeno, ali so še dani razlogi za pripor in o tem ni bil izdan noben sklep. Tožnik naj bi se od 15. 12. 2013 nahajal v priporu protiustavno in brez zakonske podlage.

8. V obravnavani zadevi je sporno, ali ima tožnik, ki meni, da je od 15. 12. 2013 nezakonito v priporu, zagotovljeno učinkovito sodno varstvo v drugem postopku, konkretno v kazenskem postopku, ali pa takega varstva nima, pač pa ga lahko uveljavlja v upravnem sporu na podlagi 4. člena ZUS-1. 9. Za vsebinsko obravnavo tožbe zaradi varstva ustavnih pravic v upravnem sporu mora obstajati posebna predpostavka. Na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1 (v katero je povzeta določba drugega odstavka 157. člena Ustave RS) namreč odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj (oziroma opustitev), s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo (učinkovito) sodno varstvo. Na to procesno predpostavko (odsotnost drugega sodnega varstva) mora sodišče paziti po uradni dolžnosti.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča je prvostopenjsko sodišče pravilno presodilo, da je v obravnavanem primeru tožniku zagotovljeno učinkovito sodno varstvo v kazenskem postopku. Zato je pravilno odločilo, ko je tožbo zavrglo, ker tožnik nima sodnega varstva v upravnem sporu.

11. Tožnik je v priporu na podlagi pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora. Ta na podlagi določbe šestega odstavka 361. člena ZKP traja do nastopa kazni, vendar najdalj do izteka kazni, izrečene v sodbi sodišča prve stopnje. Vendar ima na podlagi četrtega odstavka istega člena ZKP nesporno kadarkoli med trajanjem pripora možnost vložiti predlog za odpravo pripora. Tak predlog tudi po presoji pritožbenega sodišča za tožnika predstavlja učinkovito sodno varstvo. O vsakokratnem predlogu za odpravo pripora mora odločiti sodišče v kazenskem postopku (v fazi po izreku sodbe in pred predložitvijo zadeve višjemu sodišču zaradi reševanja pritožb zoper sodbo je to senat iz šestega odstavka 25. člena ZKP), pri tem pa se mora do navedb v predlogu vsebinsko izreči. S tem je tožniku zagotovljeno sodno varstvo v kazenskem postopku.

12. Da predlog pripornika za odpravo pripora predstavlja učinkovito sodno varstvo, izhaja tudi iz sklepa Ustavnega sodišča Up-369/13 z dne 24. 4. 2013, s katerim je kot preuranjeno zavrglo ustavno pritožbo, ker pritožnik pred njeno vložitvijo ni izkoristil vseh pravnih sredstev. Ustavno sodišče je v tem sklepu sprejelo stališče, da je predlog za odpravo pripora (oziroma za njegovo nadomestitev z milejšim ukrepom) kot posebno pravno sredstvo namenjeno prav temu, da se mora (redno) sodišče izreči o morebitnih novih dejstvih, ki lahko vplivajo na dovoljenost posega v pravico do osebne svobode.

13. V četrtem odstavku 361. člena ZKP je določeno, da o odreditvi ali odpravi pripora po razglasitvi sodbe do njene pravnomočnosti oziroma do nastopa kazni odloča senat sodišča prve stopnje (šesti odstavek 25. člena ZKP). Pripor odredi na obrazložen predlog tožilca, odpravi pa po uradni dolžnosti ali na predlog strank po zaslišanju državnega tožilca, če teče postopek na njegovo zahtevo. V petem odstavku istega člena ZKP pa je določeno, da o odreditvi, podaljšanju ali odpravi pripora iz prejšnjih odstavkov tega člena senat odloči s posebnim sklepom. Pritožba zoper ta sklep ne zadrži njegove izvršitve.

14. Glede na pritožbeni ugovor, ki se sklicuje na četrti odstavek 207. člena ZKP, po katerem pritožba zoper sklep, s katerim senat zavrne predlog za odpravo pripora, ni dovoljena, pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je Vrhovno sodišče že v načelnem pravnem mnenju, sprejetem na občni seji Vrhovnega sodišča 18. 6. 1996 in 19. 6. 1996 ter tudi v sodbi I Ips 16/2003 z dne 28. 1. 2003, sprejelo stališče, da je zoper sklep, s katerim zunajobravnavni senat po izreku obsodilne sodbe zavrne predlog za odpravo pripora, dovoljena pritožba.

15. Pritožbeni ugovori, ki zatrjujejo odsotnost drugega učinkovitega sodnega varstva (varstva v kazenskem postopku), glede na navedeno nimajo podlage. Ni pa predmet presoje pritožbenega sodišča v upravnem sporu morebitna kršitev določb ZKP v samem kazenskem postopku.

16. Ker je Vrhovno sodišče s tem sklepom pravnomočno odločilo o zavrženju tožbe, se v zvezi z začasno odredbo (ki je možna le do pravnomočnosti odločbe v upravnem sporu) do drugih pritožbenih navedb in predlogov (oziroma pobud) ni opredeljevalo oziroma o njih ni odločalo.

17. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (76. člen ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1).