Jedro

Če delodajalec dalj časa tolerira ravnanje delavca, ki bi lahko pomenilo kršitev pogodbene obveznosti (nepravočasno obveščanje delodajalca o začasni zadržanosti z dela zaradi bolezni) in je delavec v dobri veri, da izpolnjuje svoje pogodbene obveznosti oz. druge obveznosti iz delovnega razmerja, mu ni mogoče očitati, da te obveznost krši naklepoma ali iz hude malomarnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka tožnici podala dne 20.12.2004 in na podlagi katere je tožnici delovno razmerje prenehalo 22.12.2004. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna pozvati tožnico nazaj na delo in ji od 22.12.2004 dalje vpisati delovno dobo v delovno knjižico ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 189.096,00 SIT. Zavrnilo je predlog tožene stranke na prenehanje med strankama sklenjene pogodbe o zaposlitvi in z ozirom na določbo 41. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih odločilo, da tožena stranka sama krije svoje pravdne stroške.

Zoper navedeno sodbo se iz pritožbenega razloga napačne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožničin tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen oz. podrejeno, da odloči o razvezi pogodbe o zaposlitvi v skladu z določbo 118. čl. Zakona o delovnih razmerjih. V pritožbi navaja, da je tožena stranka tožnici utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, poleg tega pa je tudi postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi potekal v skladu z določbami ZDR. Če bi tožnica toženo stranko pravočasno obvestila, da je izostala z dela iz upravičenih razlogov, bi tožena stranka ustavila postopek v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka odločbe zdravniške komisije ni izpodbijala, vendar pa sodišče na odločbo te komisije ni vezano. Tožnici je bil bolniški stalež odobren za nazaj. O bolniškem staležu tožnice je odločal imenovani zdravnik, ta stalež ji je odobril, vendar je toženi stranki pozabil vročiti odločbo o odobrenem bolniškem staležu. Tožena stranka je predlagala, da sodišče odloči o trajanju delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki na podlagi 118. čl. ZDR, vendar pa sodišče tega predloga ni upoštevalo. Tožnica je kršila svoje pogodbene obveznosti, ker tožene stranke ni obveščala o odobrenem bolniškem staležu. Izostanek tožnice z dela je za toženo stranko pomenil hudo motnjo v delovnem procesu. Stroške pravdnega postopka je sodišče prve stopnje nepravilno odmerilo, saj tožnica do povrnitve teh stroškov ni upravičena. Nositi bi morala tudi stroške tožene stranke glede na svoja ravnanja, s katerimi je sama povzročila odpoved. Stroški tudi niso obrazloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanega pritožbenega razloga, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Iz dokaznega postopka, izvedenega pred sodiščem prve stopnje, izhaja, da je tožena stranka tožnici 20.12.2004 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (B 15) zato, ker naj bi tožnica od 11.11.2004 dalje neupravičeno izostala z dela, ker ni predložila bolniških listov za čas od 1.11.2004 do 11.11.2004 in ker o svojem izostanku z dela ni obvestila tožene stranke. Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da tožena stranka od 11.11.2004 dalje ni neupravičeno izostala z dela, saj je imela v tem času odobren bolniški stalež (A 4, B 18), ker je bila začasno nezmožna za delo zaradi bolezni. Če delavec izostane z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni, ni mogoče govoriti o neupravičeni odsotnosti delavca z dela, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Ker ob upoštevanju navedenega delavcu ni mogoče očitati, da je namenoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (delavec v takšnem primeru sploh ni kršil pogodbenih oz. drugih obveznosti iz delovnega razmerja), ni bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici.

Pritožbeno sodišče soglaša tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da dejstvo, da tožnica tožene stranke ni pravočasno obveščala o svoji odsotnosti z dela zaradi bolniškega staleža, ne pomeni, da je tožnica s tem naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, kot to določa 2. alinea 1. odst. 111. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Sodišče prve stopnje je namreč v postopku ugotovilo, da je bila tožnica pred spornim izostankom dalj časa v bolniškem staležu zaradi poškodbe in da tožnica tudi v prejšnjem obdobju ni obveščala tožene stranke o podaljševanju tega bolniškega staleža, saj je tožena stranka v zvezi z podaljševanjem tožničinega bolniškega staleža prejemala odločbe pristojnih organov. Če delodajalec dalj časa tolerira neko ravnanje delavca, ki bi sicer lahko pomenilo kršitev pogodbene obveznosti in je delavec v dobri veri, da izpolnjuje svoje pogodbene oz. druge obveznosti iz delovnega razmerja, delavcu ni mogoče očitati, da naklepoma ali iz hude malomarnosti krši te obveznosti.

Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na to, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati njen predlog za ugotovitev trajanja delovnega razmerja najdalj do odločitve sodišča prve stopnje (2. odst. 118. čl. ZDR). Sodišče prve stopnje je po izvedenem postopku pravilno zaključilo, da niso podani vsi pogoji za uporabo citirane določbe. Ugotovilo je, da je tožnica zainteresirana za nadaljevanje delovnega razmerja pri toženi stranki, tako da ni bilo podanih pogojev za uporabo že omenjenega 118. čl. ZDR. K temu pritožbeno sodišče dodaja, da je sodišče prve stopnje ravnalo nepravilno, ko je v 3. odst. izreka izpodbijane sodbe zavrnilo predlog tožene stranke za prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Ta predlog tožene stranke ni bil oblikovan kot tožbeni zahtevek, o katerem bi moralo sodišče odločiti v izreku sodbe (310. čl. ZPP, 324/3 čl. ZPP), temveč je tožena stranka z njim ugovarjala delu tožničinega tožbenega zahtevka, v katerem je ta zahtevala vrnitev na delo k toženi stranki. Ker je sodišče prve stopnje v 3. odst. izreka odločilo o zahtevku, ki ga nobena od strank ni vtoževala, je prekoračilo tožbeni zahtevek.

Ker pazi pritožbeno sodišče na prekoračitev tožbenega zahtevka le na zahtevo stranke (350/3 čl. ZPP), nobena od strank pa ni podala zahteve za razveljavitev 3. odst. izreka izpodbijane sodbe zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka, pritožbeno sodišče v ta del izreka izpodbijane sodbe ni poseglo.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke v zvezi s stroški postopka. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožnica poleg izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi vtoževala tudi odškodnino, vendar pa je ta del tožbenega zahtevka v postopku umaknila. Ker pa je tožnica v postopku priglasila le pravdne stroške, ki so se nanašali na postopek izpodbijanja izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pred prvostopenjskim sodiščem (v tem delu je tudi uspela), ne pa pravdnih stroškov, ki so se nanašali na denarno terjatev, je sodišče prve stopnje utemeljeno odločalo o teh stroških postopka in jih odmerilo v skladu z uspehom tožnice v tem sporu. Glede na to je neutemeljena pritožbena navedba tožene stranke o tem, da so pravdni stroški nepravilno odmerjeni. Glede pritožbene navedbe, da so ti stroški neobrazloženi, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz stroškovnika, ki ga je v spis vložila tožnica (A 11), razvidno, katere od priglašenih stroškov je prvostopno sodišče tožnici priznalo. Odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka se da preizkusiti, tako da ni podana smiselno zatrjevana kršitev določb postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

Ker ni bil podan niti uveljavljani pritožbeni razlog, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodiče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).