Jedro

Po dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje je bila sklenjena kupoprodajna pogodba realizirana s preselitvijo toženca v stanovanje v letu 1961 in s poplačilom kupnine do konca leta 1967. Glede na navedeno sta sodišči pravilno zaključili, da je bil interes, zaradi katerega sta se stranki pogodbeno zavezali tak, kot je pri vsaki kupoprodaji, in da s sklenitvijo sporne kupoprodajne pogodbe niso bili kršeni ustavni in prisilni predpisi ali celo poseženo v moralne norme. Sklicevanje na določbo 3. člena Zakona o spremembah zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur. l. SFRJ 32/68) tako že glede na zgoraj ugotovljeno, da ni šlo za odtujitev brez povračila, ne pride v poštev.

Zatrjevano dejstvo, da bi šlo pri darilni pogodbi za tujo stvar, samo po sebi ni razlog za ničnost pogodbe. Ob ugotovljenem, da prodano stanovanje ni bilo takšno, da bi bil pravni promet z njim nedopusten ali nemogoč, ta okoliščina ne bi mogla biti razlog za ničnost darilne pogodbe (primerjaj 460. člen Zakona o obligacijskih razmerjih).

Izrek

Revizija se zavrne.

Prva in tretja tožena stranka sami trpita stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe z dne 12.4.1967, sklenjene med J. Č. kot kupcem in Gostinskim podjetjem R. K. kot prodajalcem, ter darilne pogodbe z dne 5.12.1991, sklenjene med J. Č. kot darovalcem in A. K. kot obdarjenko, v obeh primerih za stanovanje v Ljubljani. Zavrnilo je tudi stroškovni zahtevek tožeče stranke. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov in sicer prvi in tretji toženi v skupnem znesku 443.045 SIT, drugi toženi stranki pa v višini 148.171 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti odločbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ali pa jo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. V reviziji navaja, da je glede vprašanja pasivne legitimacije sodišče druge stopnje v celoti sledilo ocenam prvostopenjskega sodišča. Netočno je ugotovilo, da je vprašanje pasivne legitimacije druge tožene stranke pravilno razrešeno na podlagi listinske dokumentacije, ki jo je predložila druga tožena stranka. Netočno je tudi ugotovilo, da tožeča stranka ni zatrjevala, da je druga tožena stranka pravni naslednik prve tožene stranke, in da je le zatrjevala, da J. S. ni njen pravni naslednik. Tožeča stranka v reviziji navaja, da je na ugovor tožene stranke, da ni pasivno legitimirana vztrajala, da glede na predloženo dokumentacijo ne izhaja, da je J. S. pravni naslednik prvotno označene druge tožene stranke. Sicer je ostala pri svojih ostalih navedbah glede pasivne legitimacije druge tožene stranke, ki jo je opredelila tekom postopka in jih v pritožbi ni ponavljala. Tožeča stranka meni, da je kupoprodajna pogodba z dne 12.4.1967 nična tako v stipulacijski kot izpolnitveni fazi. Ne strinja se, da je bila sklenjena kupoprodajna pogodba realizirana s preselitvijo toženca v sporno stanovanje v letu 1961 in s poplačilom do konca leta 1967. Za te trditve ne obstajajo niti listinski dokazi niti izjava prvotoženega, kot se navaja v drugostopenjski sodbi. Že v pritožbi je opozorila, da se prvi toženi ni vselil in se ni mogel vseliti v sporno stanovanje v letu 1961, ker je bila stanovanjska hiša, v kateri je stanovanje, zgrajena šele v letu 1963. Prav tako ni dokaza v spisu, da je prvi toženi kupnino za sporno stanovanje sploh plačal. Plačilo kupnine pa je bilo po takratnih predpisih bistveni element veljavnosti kupoprodajne pogodbe. Po določbah Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 11/66) in 3. člena Zakona o spremembah Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 32/68) je nična pogodba, s katero se odtuji stanovanje brez povračila ali za povračilo, ki je znatno manjše od tržne vrednosti. Po tedaj veljavnih predpisih je iz navedenih razlogov kupoprodajna pogodba iz leta 1967 nična, iz tega pa sledi tudi ničnost darilne pogodbe. Kršeni so torej bili prisilni predpisi, saj lastninska pravica ni bila pridobljena z odplačnim poslom. To je tudi nemoralno, saj prva tožena oziroma sedaj tretje tožena stranka po več kot tridesetih letih, ko je tožnica stanovanje uporabljala kot imetnica stanovanjske pravice in zanj redno plačevala stanarino, uveljavlja lastninsko pravico, ne da bi za stanovanje karkoli plačala ali prispevala. Prvi toženi vse od leta 1967 tudi ni poskrbel za vpis v zemljiško knjigo, kjer je še vedno vpisana celotna stavba kot družbena lastnina v uporabi Komunalnega sklada Občine ...

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženim strankam. Prva in tretja tožena stranka sta na revizijo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev, drugotožena stranka pa na revizijo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revidentka podobno kot v pritožbi tudi v reviziji izraža nestrinjanje z ugotovitvami prvo in drugostopenjskega sodišča o neobstoju pasivne legitimacije drugotožene stranke. Revizijsko sodišče ne dvomi, da je tožeča stranka ob citirani trditvi, da glede na predloženo dokumentacijo ne izhaja, da je J. S. pravni naslednik prvotno označene druge tožene stranke, vztrajala tudi pri svojih, tekom postopka opredeljenih navedbah glede pasivne legitimacije. Nenazadnje je vztrajala pri označbi druge tožene stranke, kot jo je označila po pozivu sodišča, da naziv druge tožene stranke uskladi s podatki sodnega registra. Obe sodišči pa sta pravilno odločili o vprašanju pasivne legitimacije druge tožene stranke na podlagi dokazne presoje listinske dokumentacije tožene stranke in upoštevaje dokazno breme, ki je glede vprašanja obstoja pasivne legitimacije na tožeči stranki. Tožeča stranka je pasivno legitimacijo druge tožene stranke dokazovala s kartotečnim listom k registru gospodarskih organizacij in zadružnih registrov, iz katerega le izhaja, da je bila R. K. izbrisana zaradi pripojitve kombinatu "A. K." s sklepom z dne 20.6.1969. Kot izhaja iz listin tožene stranke, pa je pri kasnejših organizacijskih spremembah delovna organizacija A. K. celo prenehala. Glede na navedeno pa sta sodišči prve in druge stopnje pravilno presodili, da tožeča stranka ni dokazala pasivne legitimacije druge tožene stranke.

Tožeča stranka v reviziji tudi ponavlja pritožbene trditve, da sklenjena kupoprodajna pogodba ni bila realizirana s preselitvijo toženca v sporno stanovanje v letu 1961 in s poplačilom do konca leta 1967. S takimi trditvami posega v ugotovljeno dejansko stanje, pravilnosti teh ugotovitev pa z revizijo ni mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje so bile, da je bila sklenjena kupoprodajna pogodba realizirana s preselitvijo toženca v stanovanje v letu 1961 in s poplačilom kupnine do konca leta 1967. Glede na navedeno sta sodišči pravilno zaključili, da je bil interes, zaradi katerega sta se stranki pogodbeno zavezali tak, kot je pri vsaki kupoprodaji, in da s sklenitvijo sporne kupoprodajne pogodbe niso bili kršeni ustavni in prisilni predpisi ali celo poseženo v moralne norme. Sklicevanje na določbo 3. člena Zakona o spremembah zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur. l. SFRJ 32/68) tako že glede na zgoraj ugotovljeno, da ni šlo za odtujitev brez povračila, ne pride v poštev.

Glede odločitve o darilni pogodbi tožnica v pritožbi ni navajala nobenih razlogov, zaradi katerih odločitev ne bi bila pravilna. V reviziji le še vztraja, da je glede na ničnost kupoprodajne pogodbe iz leta 1967, nična tudi darilna pogodba, ker ne more biti predmet darila nekaj, kar ni last darovalca, torej tuja stvar. Zatrjevano dejstvo, da bi šlo pri darilni pogodbi za tujo stvar, pa samo po sebi ni razlog za ničnost pogodbe. Ob ugotovljenem, da prodano stanovanje ni bilo takšno, da bi bil pravni promet z njim nedopusten ali nemogoč, ta okoliščina ne bi mogla biti razlog za ničnost darilne pogodbe (460. člen Zakona o obligacijskih razmerjih). Tudi ureditev zemljiškoknjižnega stanja sodi že v izpolnitveno fazo pogodbe, in na samo veljavnost pogodbe ne vpliva okoliščina, da zemljiško knjižno stanje še ni urejeno.

Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizijski očitki niso utemeljeni, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP. Razloge, ki sta jih toženi stranki navedli v revizijskem odgovoru, revizijsko sodišče ne more šteti kot tako tehtne, da bi bilo mogoče to vlogo šteti kot potrebno. Zato morata stroške revizijskega odgovora kriti sami.