Jedro

Pooblaščenec tožene stranke je nagrado za sestavo pritožbe priglasil na zadnjem naroku za glavno obravnavo pred sodiščem prve stopnje, torej še preden je prejel pisni odpravek sodbe. Ker se ta nagrada prizna za dodatno preučitev zadeve in preizkus možnosti uspeha pravnega sredstva, že pojmovno ni mogoče, da bi sodišče prve stopnje pooblaščencu nagrado priznalo.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot nezakonito razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 18. 5. 2009 (I./1 tč. izreka); ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 11. 5. 2009 in mu je trajalo do 23. 6. 2010. Toženi stranki je naložilo, da tožnika prijavi za vpis v matično evidenco ZPIZ za čas od 11. 5. 2009 do 23. 6. 2010, vse v roku 8 dni in pod izvršbo (I/2 tč. izreka); nadalje ji je naložilo, da tožniku za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplača nadomestilo plače v bruto znesku 10.666,99 EUR, kot če bi delal, v posameznih mesečnih zneskih in z zapadlostjo razvidno iz izreka, od teh bruto zneskov obračuna in plača z zakonom določene prispevke za socialno varnost ter davek od osebnih prejemkov, neto razlike pa izplača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila, vse v roku 8 dni in pod izvršbo (I/3a tč. izreka). Zavrnilo pa je zahtevek za znesek nadomestila plače v višini 268,83 EUR bruto, ki se nanaša na mesec maj 2009 ter od navedenega zneska zahtevan obračun in plačilo z zakonom določenih prispevkov za socialno varnost ter davek od osebnih prejemkov ter nato na izplačilo neto nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2009 do plačila (I/3b tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku obračuna regres za letni dopust v znesku 710,00 EUR bruto, od tega zneska odvede pripadajoči davek in neto znesek izplača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2009 dalje do plačila, vse v roku 8 dni in pod izvršbo (4. tč. izreka). Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek iz naslova dodatka za delovno dobo v višini 0,5 % za vsako leto delovne dobe v posameznih mesečnih zneskih in z zapadlostjo razvidno iz izreka (tč. II/1 izreka). in zahtevek iz naslova odpravnine v višini 141,22 EUR (tč. II/2 izreka). Toženi stranki je naložilo, da na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani plača pravdne stroške v višini 564,67 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III/a tč. izreka), kar pa je tožnik zahteval več ali drugače pa je zavrnilo (III/b tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo v ugodilnem delu se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi pritožbi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in tožbo zavrže. Tožena stranka izpostavlja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je zavzelo stališče, da je potrebno za datum vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi šteti tisti datum, ko je tožnik od tožene stranke v Republiki Srbiji prejel celotno dokumentacijo v zvezi z zaposlitvijo (med katero se je nahajala tudi izredna odpoved), torej dne 22. 6. 2009, nepravilno uporabilo materialno pravo, prav tako pa je tudi nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Tožbo je potrebno zavreči, saj jo je tožnik vložil po poteku 30 dnevnega prekluzivnega roka za sodbo varstvo. Tožena stranka je v celoti ravnala v skladu s 87. čl. ZDR. Tožena stranka je dne 18. 5. 2009 izredno odpoved objavila na oglasni deski iz razloga, ker je s strani poštne uslužbenke pošte S. dobila ustno informacijo, da tožnik ne prebiva več na začasnem naslovu, navedenem v pogodbi o zaposlitvi. Kljub temu je tožena stranka dne 22. 5. 2009 izredno odpoved poslala tudi na tožnikov začasen naslov, naveden v pogodbi o zaposlitvi. Petnajstdnevni rok za dvig pošiljke je začel teči 24. 5. 2009 in je iztekel dne 7. 6. 2009. Glede na določila ZPP se je zato štelo, da je bila pošiljka tožniku vročena dne 8. 6. 2009. Dne 9. 6. 2009 je začel teči rok za vložitev tožbe, ta rok pa je iztekel dne 8. 7. 2009. Tožba vložena dne 20. 7. 2009 je zato prepozna. Vročitev po ZDR se ne opravlja v tujini, temveč na tisti naslov, ki ga ima delavec v Republiki Sloveniji. Védenje delodajalca o tem, kje se delavec dejansko nahaja, za samo zakonitost vročitve ni relevantno. Četudi je torej tožena stranka vedela, da se tožnik dejansko nahaja v tujini, mu v tujini izredne odpovedi ni smela vročiti, ker bi bilo to nezakonito. ZDR namreč določa, da se izredna odpoved vroča po pravilih ZPP. Tožena stranka ugotovitev sodišča, ki se nanaša na nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne izpodbija. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka. Ne strinja se z odmero stroškov, v kateri je sodišče prve stopnje tožniku priznalo nagrado le za en narok, nepravilno pa mu ni priznalo nagrade za preizkus možnosti uspeha pravnega sredstva po tar. št. 2100 ZOdvT v znesku 367,00 EUR.

Pritožbo nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere se le pavšalno sklicuje tožena stranka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo in tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Iz izvedenega dokaznega postopka sodišča prve stopnje izhaja sledeče dejansko stanje: - tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas, za obdobje od 20. 5. 2008 do 19. 5. 2011; - v pogodbi o zaposlitvi je bilo navedeno tako tožnikovo stalno prebivališče (N. bb, T., Republika Srbija), kot tožnikovo začasno prebivališče v Republiki Sloveniji (Cesta ... 2, S.); - tožena stranka je tožniku dne 5. 5. 2009 poslala poziv na delo, najprej v S., nato pa v matično državo, kjer mu je bil telegram s pozivom tudi vročen; - tožena stranka je tožniku dne 18. 5. 2009 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Odpoved je istega dne objavila na oglasni deski na svojem sedežu, dne 22. 5. 2009 je izredno odpoved tožniku poslala tudi na naslov začasnega prebivališča, dne 11. 6. 2009 pa je celotno dokumentacijo (izredno odpoved, delovno knjižico, odjavo iz zavarovanja, itd.) poslala še na naslov tožnikovega stalnega prebivališča v Srbiji; - tožnik je izredno odpoved prejel dne 22. 6. 2009 in tožbo vložil dne 20. 7. 2009; - sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožba vložena pravočasno. Ker je tožena stranka vedela, kje se tožnik nahaja, je štelo, da je odločilno, kdaj je bila vročitev tožniku dejansko opravljena.

Pritožbeno sodišče soglaša z gornjim materialnopravnim zaključkom sodišča prve stopnje. Vročanje po 141. členu ZPP v zvezi s 87. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s sprememb.) pomeni, da ne gre za dejansko vročitev, temveč fikcijo vročitve. Predvideva se, da je naslovnik s puščenim obvestilom seznanjen s pisanjem, ki mu je namenjeno, in da je imel možnost, da se z njim seznani. Kljub navedenemu pa je pri tem potrebno upoštevati, da ZPP ureja vročanje sodnih pisanj in je zato določbe 87. člena ZDR mogoče uporabi le ob upoštevanju, da odpoved pogodbe o zaposlitvi ni sodno pisanje. Za pravočasno uveljavljanje sodnega varstva je praviloma odločilno, kdaj je bila delavcu pisna odpoved vročena (takšno stališče je VS RS že zavzelo, npr. v sodbi opr. št. VIII Ips 413/2008 z dne 20. 4. 2010). Fikcija vročitve zato pride v poštev zgolj v primerih, ko delodajalec ne ve, kje se delavec dejansko nahaja oz. kadar je očitno, da se delavec vročitvi izmika. V konkretnem primeru, ko je bilo v pogodbi o zaposlitvi navedeno tako delavčevo začasno prebivališče v Republiki Sloveniji kot stalno prebivališče v Republiki Srbiji in ob dejstvu, da je tožena stranka vedela, da se tožnik nahaja na naslovu stalnega prebivališča, je zaključiti, da je bila vročitev pravilno opravljena dne 22. 6. 2009 in je bila zato tudi tožba pravočasno vložena. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno.

Tožena stranka je v pritožbi izrecno navedla, da ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker je torej glede tega dela zahtevka pritožba neobrazložena, je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v tem delu preizkusilo le glede bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje tako procesno kot materialnopravno pravilna.

Tožnik neutemeljeno izpodbija stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Pod tar. št. 2100 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) so urejeni primeri, ko odvetnik za stranko preizkusi možnost uspeha pravnega sredstva Pravna sredstva se delijo na redna in izredna. Redno pravno sredstvo je pritožba zoper sodbo in pritožba zoper sklep. Kot izhaja iz listin v spisu (list. št. 133) je pooblaščenec navedeno nagrado priglasil na naroku dne 21. 12. 2010, torej še preden je dne 1. 7. 2011 prejel pisni odpravek sodbe. Ker se ta nagrada prejme za dodatno preučitev zadeve in preizkus možnosti uspeha pravnega sredstva, že pojmovno ni mogoče, da bi sodišče prve stopnje pooblaščencu takšno nagrado priznalo, saj slednji do 1. 7. 2011 niti ni mogel biti seznanjen z vsebino odločitve sodišča prve stopnje in torej do tega dne tudi ni mogel vedeti, ali bo pravno sredstvo sploh potrebno vložiti oz. ali bo potreben preizkus možnosti uspeha pravnega sredstva.

Ker ostale pritožbene navedbe pravdnih strank za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP), prav tako stranki ne navajata nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajali izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Izrek o stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.