Jedro

Navedbe, da je bilo obdolženčevo priznanje pridobljeno na prepovedan način, ni mogoče uveljavljati v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti v zvezi s priporom, ker se v tem postopku ne ugotavlja dejstev in okoliščin, od katerih zavisi uporaba zakona.

Izrek

Zahteva zagovornika osumljenega P.M. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sklepoma je bil zoper osumljenega P.M., zoper katerega je zahtevana preiskava zaradi kaznivega dejanja umora po 1. odstavku 127. člena KZ, odrejen pripor zaradi begosumnosti, torej iz razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Osumljenčev zagovornik je zoper sklepa vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov, "ki so navedeni v 420. členu in v 427. členu" ZKP. Trdi, da ni nobenih dokazov, da je bila T.I. umorjena, temveč je osumljenec v stanju neprištevnosti odpeljal njeno truplo iz njene hiše potem, ko je umrla naravne smrti. Policisti so proti osumljencu uporabili silo in zvijačo s tem, da so mu kot odvisniku od mamil obljubili, da bo naslednji dan lahko videl ženo in otroka in je zato pokazal kraj, kjer je bilo truplo T.I. Na to okoliščino se zato sklepa o priporu ne moreta opirati, brez nje pa ni utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje. Sodišče "ni oblikovalo vsebine in pomena pravnega standarda utemeljenega suma", kar je kršitev materialnega prava. Osumljenec je neprišteven, nagnjen k samomoru, zato se proti njemu ne more voditi kazenski postopek niti odrediti pripor, ampak bi se moral zdraviti v psihiatrični bolnišnici. Iz tega razloga tudi ni podan priporni razlog begosumnosti. Predlaga, da se izpodbijana sklepa razveljavita.

Vrhovni državni tožilec na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovarja, da iz zbranih obvestil in dokazov izhaja utemeljen sum, da je osumljenec storil kaznivo dejanje in da je begosumen, zato predlaga zavrnitev zahteve.

Zahteva zagovornika osumljenega P.M. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1., 2. in 4. odstavka 420. člena ter 1. odstavka 421. člena ZKP lahko zagovornik vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi pripora zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sklepa, medtem ko je zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti.

Zahteva s trditvijo, da so policisti pridobili dokaze, namreč našli truplo T.I. tako, da so proti osumljencu uporabili silo in zvijačo, smiselno uveljavlja kršitev postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena v zvezi z 2. odstavkom 18. člena ZKP. Ta bistvena kršitev postopka je podana, če se sodna odločba opira na nedovoljen dokaz. Po določbi 2. odstavka 18. člena ZKP je nedovoljen dokaz tisti, ki je pridobljen s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in svoboščin ali določb ZKP in je zanje v tem zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne more opreti, ali tisti, ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Po določbi 11. člena ZKP je prepovedno od osumljenca izsiljevati priznanje ali kakšno drugo izjavo. Po določbah 8. in 10. odstavka 227. člena, 3. odstavka 266. člena in 1. odstavka 228. člena ZKP je prepovedano tudi dajanje sredstev, s katerimi se vpliva na voljo osumljenca pri izpovedovanju in preslepitev, da bi se doseglo priznanje ali kakšna izjava. Toda za presojo ali je podana takšna bistvena kršitev postopka je potrebno najprej z zadostno stopnjo verjetnosti ugotoviti, da je bilo priznanje oziroma izjava pridobljena na prepovedan način, torej s silo ali z njo izenačeno uporabo sredstev ali nedovoljeno zvijačo. To dejstvo v dosedanjem postopku ni bilo razčiščevano, z zahtevo za varstvo zakonitosti pa nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče uveljavljati in Vrhovno sodišče v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ne ugotavlja dejstev in okoliščin, od katerih zavisi uporaba zakona.

Zahteva tudi neutemeljeno zatrjuje, da izpodbijana sklepa utemeljenost suma, da je osumljenec storil kaznivo dejanje, opira le na nedovoljen dokaz, namreč, da je sam povedal in pokazal policiji, kam je skril truplo T.I., saj ni ugotovljeno, da je to nedovoljen dokaz. Razen tega izpodbijana sklepa utemeljenost suma, da je osumljenec storil kaznivo dejanje opirata tudi na okoliščino, da je osumljenec posedoval bančno kartico oškodovanke, na izsledke pri ogledu kraja kaznivega dejanja in obdukcije, ter na podatke, ki sta jih dala C.F. in J.T., pa tudi žena osumljenca.

Ni jasno, kakšno kršitev zakona naj bi pomenil očitek, da sodišče ni oblikovalo vsebine in pomena pravnega standarda "utemeljen sum". Po določbah 2. odstavka 202. člena ZKP mora sklep o odreditvi pripora v obrazložitvi določno navesti razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je osumljenec storil kaznivo dejanje. V skladu s to določbo sta izpodbijana sklepa navedla dokazno gradivo (ovadbo, zapisnik o ogledu stanovanju in ogledu kraja najdbe trupla, uradni zaznamki o izjavah) ter okoliščine in dejstva, ki izhajajo iz jih (vzrok smrti, priznanje, obvestilo o skrivališču trupla) ter logično in razumno sklepanje, da je osumljenec z zadostno stopnjo verjetnosti storilec kaznivega dejanja.

Zmotno je stališče, da bi osumljenec ne smel biti priprt, ker da je neprišteven. Po določbah 1. in 2. dostavka 491. člena ZKP se obdolženca, ki je priprt, namesti v ustrezen zdravstveni zavod šele potem, ko je vložen predlog za izrek obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, dotlej pa se v preiskavi ugotavljajo pogoji za vložitev obtožnice oziroma predloga za izrek tega varnostnega ukrepa (265. člen ZKP). Samo če je očitno, da je storilec zaradi duševne bolezni neprišteven in je podan priporni razlog, se ga lahko na podlagi sklepa po 2. odstavku 265. člena ZKP pošlje v zdravstveni zavod namesto v pripor, vendar pa v obravnavani zadevi ne gre za tak primer.

Trditev, da osumljenec ni begosumen, ker da je njegova identiteta ugotovljena, se ne skriva, ni orientiran in je neprišteven, da nima sredstev za potovanje in ni okoliščin, ki bi kazale na nevarnost pobega, izpodbija drugačen zaključek sodišča, ki temelji na okoliščinah, navedenih v 2. odstavku na 2. strani sklepa dežurnega preiskovalnega sodnika oziroma v 3. odstavku na 2. strani sklepa pritožbenega senata; uveljavlja torej zmotno ugotovitev okoliščin, ki kažejo na nevarnost, da bi osumljenec pobegnil, česar se s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati. Enako stališče velja za trditev v zahtevi, da osumljenec ni storil kaznivega dejanja oziroma, da ni dokazov za sum, da ga je storil. Ker zahteva zagovornika osumljenca za varstvo zakonitosti ni utemeljena jo je vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.