Jedro

Po 1. odstavku 73. člena ZDen gre odškodnina le zavezancem, iz katerih sredstev se vrne po določbah ZDen nepremičnina, ki so jo pridobili odplačno.

Ob uveljavitvi ZZad oziroma ZSKZ je postala po samem zakonu (ex lege) lastnica spornih nepremičnin RS, ki je bila zato tudi določena kot zavezanka za vračilo nepremičnin v vseh obravnavanih zadevah. Zavezanka za vrnitev premoženja ni bila predlagateljica, zato ni upravičena do odškodnine.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlog za določitev odškodnine zavrne.

Udeleženki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijanim vmesnim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je predlagateljica upravičena do plačila odškodnine za v izreku sklepa pod točko 1. naštete parcele v k.o. X, k.o. Y, k.o. Z in k.o. Q, o višini odškodnine in stroških postopka pa da bo sodišče odločalo po pravnomočnosti tega sklepa s končnim sklepom. Iz razlogov sklepa izhaja, da je predlagateljica upravičena do odškodnine po 73. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen), ker je navedene nepremičnine pridobila odplačno, kar je izkazano z dokumentacijo, medtem ko višina odškodnine, ki jo je predlagateljica plačala, pri razlagi pojma odplačnosti ni pomembna.

Zoper vmesni sklep se pritožuje nasprotna udeleženka zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava ter smiselno predlaga spremembo izpodbijane odločitve. Meni, da niso izpolnjeni pogoji, ki jih predpisuje 73. člen ZDen, saj predlagateljica ni zavezanka, iz katere sredstev so se vrnile nepremičnine, ni pa niti podana odplačnost v smislu navedene zakonske določbe. Po določbi 2. odstavka 74. člena Zakona o zadrugah (ZZad, Ur. l. RS, št. 13/92) so postala kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so jih zadruge pridobile na neodplačen način, z dnem uveljavitve tega zakona last Republike Slovenije in so se prenesla v Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS. 14. člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS (ZSKZ) pa je prav tako določil, da postanejo last Republike Slovenije (oziroma občin) tista kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi v družbeni lastnini, ki niso postali last RS oziroma občin po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij oziroma Zakonu o zadrugah. Kdaj se šteje, da je nepremičnina pridobljena na neodplačen način po gornjih predpisih, določa Navodilo o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS oziroma na občine (Ur. l. RS, št. 32-1358/1993). Merila odplačnosti oziroma neodplačnosti, ki so podlaga za to, kdo je pri zadružnem premoženju postal lastnik kmetijskih zemljišč (RS ali zadruga), so popolnoma drugačna, kot so merila odplačnosti pri 73. členu ZDen. Merila odplačnosti iz navedenega navodila so pomembna za ugotovitev, kdo je lastnik kmetijskih zemljišč in gozdov v času vračanja le-teh upravičencem in s tem zavezanec, iz katerega sredstev se vrne nepremičnina. V smislu navedenega navodila so namreč neodplačno pridobljene nepremičnine postale last RS. Pritožnica meni, da predlagateljica za zemljišča, ki so ex lege že bila last RS in jih je predlagateljica tudi prenesla na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS s Pogodbo o prenosu kmetijskih zemljišč in gozdov z dne 15.2.1996, ne more terjati odškodnine po 73. členu ZDen. Gre za 13 parcel, ki jih našteva, pri čemer navedenih zemljišč predlagateljica v času vračanja ni imela med svojimi sredstvi, kar je pogoj za določitev odškodnine. Tudi glede ostalih zemljišč, ki s citirano pogodbo sicer niso bila prenesena na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS, pa iz odločb o vrnitvi naštetih nepremičnin v naravi izhaja, da je v vseh odločbah kot zavezanec nastopal Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS. Iz obrazložitev teh odločb izhaja, da so navedene nepremičnine postale last RS, s katerimi je upravljal Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS, ki je bil po določilu 20. člena ZSKZ zavezanec za vrnitev kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov prejšnjim lastnikom. Ker je iz obrazložitve navedenih odločb razvidno, da nobena od odškodnin, ki so bile plačane s strani predlagateljice upravičencem do denacionalizacije, ni presegla 30 % vrednosti podržavljenega premoženja, pritožnica meni, da so tudi navedena zemljišča po navedenih predpisih in merilih navedenega navodila postala ex lege last RS. V kolikor ne bi bile pred tem navedene nepremičnine že vrnjene denacionalizacijskim upravičencem, bi tudi ta zemljišča predlagateljica morala s pogodbo prenesti na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS. Predlagateljica zato ni upravičena do odškodnine, saj v času vračanja v naravi (od leta 1994 dalje) navedenih nepremičnin ni imela med svojimi sredstvi, ker je bila lastnik le-teh že RS. Opozarja tudi, da odplačni pridobitvi po njenem mnenju ne ustreza plačilo odškodnine, dane v postopku podržavljenja (v obravnavanem primeru arondacije) neposredno upravičencem do denacionalizacije. Odškodnina, dana ob podržavljenju, predstavlja odmeno, namenjeno bivšim lastnikom in ne predstavlja plačila za pridobitev nepremičnine. To odškodnino pa lahko zavezanci za vračilo nepremičnin uveljavljajo po 1. odstavku 72. člena ZDen le, če vrednost dane odškodnine presega 30 % vrednosti podržavljanega premoženja. O tem obstaja obsežna sodna praksa, na katero se pritožnica v pritožbi tudi sklicuje.

Pritožba je utemeljena.

Po 1. odstavku 73. člena ZDen gre odškodnina le zavezancem, iz katerih sredstev se vrne po določbah ZDen nepremičnina, ki so jo pridobili odplačno. Pritožbeno sodišče povsem soglaša s stališčem pritožnice, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji, ki jih predpisuje 73. člen ZDen za plačilo odškodnine za v denacionalizacijskem postopku vrnjene nepremičnine, saj predlagateljica ni zavezanka, iz katere sredstev so se vrnile nepremičnine, ni pa niti podana odplačnost v smislu navedene zakonske določbe. Iz v pritožbi citiranih zakonskih določb, še posebej pa sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 166/2006 z dne 12.6.2008 na eni strani ter odločb o vrnitvi nepremičnin, ki so predmet določanja odškodnine v tem postopku, kot tudi citirane pogodbe med predlagateljico in Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov RS, povsem jasno izhaja, da je ob uveljavitvi ZZad oziroma ZSKZ postala po samem zakonu (ex lege) lastnica spornih nepremičnin RS, ki je bila zato tudi določena kot zavezanka za vračilo nepremičnin v vseh obravnavanih zadevah. In ker je bila zavezanka za vrnitev premoženja RS kot lastnica naštetih nepremičnin, zavezanka ni bila predlagateljica, zaradi česar ni upravičena do odškodnine po 1. odstavku 73. člena ZDen, kot utemeljeno opozarja nasprotna udeleženka v pritožbi in je temu nasprotno stališče sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu materialnopravno napačno. Sicer pa je bilo, ne glede na navedeno, o tem, kdo je zavezanec za vračilo spornih nepremičnin oziroma iz čigavih sredstev so se sporne nepremičnine vrnile, že pravnomočno odločeno v denacionalizacijskih postopkih z odločbami o vrnitvi nepremičnin, ki so predmet določanja odškodnine v tem postopku. Poleg tega bi, v kolikor bi držala izpodbijana odločitev, prišlo tudi do nedopustne privatizacije družbenih sredstev po končanem postopku lastninjenja, in je tudi iz tega razloga izpodbijana odločitev napačna.

Na podlagi 3. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) je zato pritožbeno sodišče moralo pritožbi nasprotne udeleženke ugoditi in spremeniti izpodbijan sklep tako, da se predlog za določitev odškodnine kot neutemeljen zavrne, glede stroškovne odločitve pa tako, da udeleženki krijeta vsaka svoje stroške tega postopka.