10.V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali je davčni organ pravilno in zakonito zavrnil tožnikovo zahtevo za vračilo trošarine za 16.162,91 litrov plinskega olja za pogonsko gorivo za komercialni prevoz za davčno obdobje od 1. 7. 2020 do 31. 7. 2020, ker ni mogel ugotoviti dejanskega stanja o porabi goriva za komercialni prevoz za mesec julij 2020, ker tožnik ni dokazal, da so predložene evidence vodene sproti in pravilno ter da so podatki v njih verodostojni, zaradi česar jih davčni organ ne upošteval kot dokaz v postopku ter zato niso izpolnjeni pogoji iz 95. člena ZTro-1 in Pravilnika.

Jedro

11.Pravno podlago obravnavanega primera določa v relevantnem obdobju veljavni prvi odstavek 95. člena ZTro-1, ki je določal, da za plinsko olje, ki se dokazljivo porabi kot pogonsko gorivo za komercialni prevoz, imajo kupci - osebe, ki opravljajo registrirano dejavnost in imajo sedež v Uniji ali državah članicah Evropskega združenja za prosto trgovino (v nadaljnjem besedilu: EFTA), pravico do vračila dela plačane trošarine. Vračilo se določi v višini razlike med zneskom povprečne trošarine, ki jo za posamezen koledarski mesec ugotovi minister, pristojen za finance, in najnižjim dovoljenim zneskom, ki ga določa 7. člen Direktive 2003/96/ES. V skladu z drugim odstavkom 95. člena ZTro-1 se šteje za potrebe prejšnjega odstavka, da je plinsko olje porabljeno kot pogonsko gorivo za komercialni prevoz, če je porabljeno za: - prevoz blaga za plačilo ali za lasten račun z lastnimi ali najetimi registriranimi motornimi vozili ali tovornjaki s prikolico, ki so namenjeni izključno cestnemu prevozu blaga in z največjo dovoljeno maso, ki ni manjša od 7,5 tone, ali prevoz potnikov - linijski ali izredni, z motornimi vozili kategorije M2 ali M3, kot jih določajo predpisi, ki urejajo področje ugotavljanja skladnosti vozil. V skladu s tretjim odstavkom 95. člena ZTro-1 upravičenec uveljavlja vračilo plačane trošarine na podlagi zahtevka, ki ga vloži pri davčnem organu, in računov o nakupu plinskega olja, ki vključujejo registrsko oznako za zadevno vozilo, davčni organ pa lahko zahteva predložitev še drugih dokazil. Upravičenec iz druge države članice Unije ali države članice EFTA, ki zahteva vračilo trošarine, davčnemu organu predloži tudi dokazilo o opravljanju dejavnosti in dokazilo o registraciji vozila. Upravičenec vodi evidence o nakupu in porabi plinskega olja ter o vrsti in številu vozil, s katerimi razpolaga. Prvi odstavek v relevantnem obdobju veljavnega 5. člena Pravilnika pa je določal, da se na računu o nakupu plinskega olja iz tretjega odstavka 95. člena zakona poleg podatkov, ki jih zahtevajo drugi predpisi, navedejo: 1. kraj ali druga identifikacija bencinskega servisa ali točilnega mesta, 2. vrsta, količina in cena plinskega olja in 3. datum točenja plinskega olja v rezervoar vozila in registrska oznaka vozila ali datum polnjenja plinskega olja v rezervoar internega servisa za točenje goriv iz prvega odstavka 6. člena tega pravilnika.

Davčni organ se je v predmetni zadevi vnaprej opredelil o dokazni vrednosti in potencialnem vplivu tožnikovih dokazov na končno dokazno oceno, za kar pa nima zakonske podlage. Gre torej za vnaprejšnjo dokazno oceno, ki pa je nedovoljena.

12.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je davčni organ na podlagi dokumentacije in nadzora dne 24. 8. 2020 in 27. 8. 2020 ugotovil, da tožnik ne razpolaga s sprotnimi ročnimi evidencami za mesec julij 2020, zaradi česar ni dokazal, da so v postopek predložene evidence nastale s sprotnim pridobivanjem podatkov, da so vodene pravilno in da so podatki v njih resnični, zato jih davčni organ ni upošteval kot dokaz v postopku. Po mnenju davčnega organa tudi s priloženimi računi, ki jih je tožnik priložil pripombam, ni mogoče preizkusiti prepisanih evidenc, saj ni mogoč vpogled v izvorne podatke. Po presoji davčnega organa upravičenec ob pomanjkanju verodostojnih evidenc, ne more količine porabljenega goriva dokazovati z drugimi dokaznimi sredstvi. Davčni organ tudi ni mogel preizkusiti dokazov, na katere se je skliceval tožnik v pripombah na seznanitev, ker nima vpogleda v izvorne evidence.

Izrek

13.Po presoji sodišča tožnik upravičeno ugovarja, da je davčni organ v predmetni zadevi bistveno kršil določbe upravnega postopka, ker se ni opredelil do dokazov, ki jih je tožnik pravočasno predlagal v pripombah na seznanitev, posledično je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zaradi česar izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Davčni organ svojo odločitev namreč utemelji z dejstvom, da v konkretni zadevi ni mogoče ugotoviti dejanskega stanja o porabi goriva za komercialni prevoz za mesec julij 2020, ker tožnik ni dokazal, da so predložene evidence vodene sproti, ter da so podatki v njih verodostojni, pri čemer pa se ni opredelil do s strani tožnika pravočasno predlaganih listinskih dokazov, ker po mnenju davčnega organa upravičenec ob pomanjkanju verodostojnih evidenc, ne more količine porabljenega goriva dokazovati z drugimi dokaznimi sredstvi. Po presoji sodišča tudi za davčni (upravni) postopek velja, da je mogoče obstoj dejstev presoditi šele potem, ko je bil dokazni postopek izveden in so dokazi vsebinsko presojani, ne pa obratno, da bi se vpliv predlaganih dokazov na dejansko stanje lahko presojal, še preden so bili dokazi izvedeni.

I.Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije DT 42331-56216/2020-8 z dne 6. 1. 2021 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

14.Upravnemu organu ni potrebno izvajati dokazov, ki so a) nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano; b) nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev ni pravno odločilno ali c) popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva. Zavrnitev dokaznih predlogov strank se ne sme pretvoriti v vnaprejšnjo dokazno oceno, kot je po presoji sodišča storil davčni organ v obravnavanem primeru. Tožnik s predlaganimi dokaznimi sredstvi ni dokazoval dejstev, ki bi bila že dokazana, temveč nasprotna dejstva. V vsakem primeru pa se mora davčni organ do predlaganih dokazov stranke konkretno opredeliti. Če jih zavrne, mora biti zavrnitev dokaznega predloga konkretno obrazložena in ne sme ostati zgolj na abstraktni ravni, saj je sicer stranki onemogočeno učinkovito uresničevanje pravice do pritožbe. Stranki mora biti v tudi v davčnem postopku zagotovljena pravica navajati dejstva in predlagati dokaze, kot tudi možnost, da se izjavi o ugotovitvah davčnega organa organa ter o rezultatih dokazovanja. Davčni organ mora o tem, katera dejstva šteje za dokazana, odločiti po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka, kar mora izhajati tudi iz obrazložitve upravnega akta.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

15.Po presoji sodišča je odločitev davčnega organa v obravnavanem primeru preuranjena, saj bi moral davčni organ izvesti predlagane dokaze in vpogledati v predlagane listine, ki jih je tožnik predlagal pravočasno, substancirano ter z njimi dokazuje relevantna dejstva ali pa jih ustavno skladno zavrniti. Davčni organ mora v ugotovitvenem postopku konkretno ugotoviti vsa relevantna dejstva, ki jih lahko stranka dokazuje z vsemi dokaznimi sredstvi in pri tem upoštevati vsa načela davčnega in upravnega postopka (7. člen in 9. člen ZUP). V navedenem obsegu bi zato moral davčni organ tožniku omogočiti dokazovanje z uporabo vseh dokaznih sredstev in jih tudi konkretno dokazno presoditi, vključno z ugotovitvami nadzora, kar mora izhajati iz obrazložitve upravnega akta. Stranka ima pravico, da se postopka aktivno udeležuje in v njem varuje svoje pravice in pravne interese. Glede na navedeno je bil v predmetni zadevi dokazni postopek bistveno pomanjkljiv, kar je lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, ki se je zato ne da preizkusiti, kar vse utemeljeno graja tudi tožnik. Posledično je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Podana je bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 2. in 3. točko prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

16.Po povedanem je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo v skladu s tretjim in četrtim odstavkom istega člena ZUS-1 vrnilo davčnemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral dopolniti dokazni postopek ob upoštevanju napotkov iz te sodbe ter ponovno odločiti.

Obrazložitev

17.Ker je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo že zaradi predhodno navedenih bistvenih kršitev določb postopka, se do ostalih tožbenih ugovorov ni opredeljevalo.

1.Z izpodbijano odločbo Finančne uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) je bil zavrnjen zahtevek tožnika za vračilo trošarine za plinsko olje, ki se porabi kot pogonsko gorivo za komercialni prevoz (TRO-K), za davčno obdobje od 1. 7. 2020 do 31. 7. 2020, za energente v količini 16.162,91 litrov. V 2. in 3. točki izreka pa je odločeno o nesuspenzivnosti pritožbe in stroških postopka.

18.Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik predložil zahtevek za vračilo trošarine za plinsko olje, ki se porabi kot pogonsko gorivo za komercialni prevoz (TRO-K), za davčno obdobje od 1. 7. 2020 do 31. 7. 2020. Davčni organ se sklicuje na določilo 95. člena v relevantnem obdobju veljavnega Zakona o trošarinah (v nadaljevanju ZTro-1), ki je določal pogoje in zahtevek za uveljavljanje pravice do vračila dela plačane trošarine za plinsko olje, ki je porabljeno kot pogonsko gorivo za komercialni prevoz. Davčni organ je 24. 8. 2020 nenapovedano in 27. 8. 2020 napovedano pri tožniku izvedel nadzor nad upravičenostjo do vračila trošarine za komercialni prevoz za mesec junij 2020, da bi preveril ali tožnik vodi predpisane evidence sproti ali so te ustvarjene naknadno, da zadostijo zakonskim predpisom. Pojasni, da se vsa ugotovljena dejstva nanašajo tudi na mesec julij 2020. Dne 24. 8. 2020 ob nenapovedanem nadzoru davčni organ ni dobil nobene dokumentacije, saj je direktor tožnika izjavil, da oseba, ki je zadolžena za evidence, ni prisotna na delovnem mestu, sam pa ne razpolaga z evidencami in ne ve kje se nahajajo. Na dan nadzora 24. 8. 2020 si je davčni organ ogledal interno pretakališče A. in dve mobilni cisterni, pri katerih ni bilo nobenega evidenčnega lista, kar pomeni, da tožnik v trenutku nadzora ni razpolagal z ročno sprotno evidenco internega pretakališča, niti z ročno sprotno evidenco mobilnih pretakališč Toyota in VW Amarok za mesece maj 2020, junij 2020, julij 2020 in avgust 2020. Davčni organ pojasnjuje, da so bila pretakališča opremljena s sistemom TOTI za beleženje vtokov in iztokov goriva, vendar je tožnik zatrjeval, da sistem ni vzpostavljen. Tožnikova pooblaščenka B. B. je 27. 8. 2020 izjavila, da z ročnimi sprotnimi evidencami internih in mobilnih pretakališč ne razpolaga, ker so te po prepisu uničene. Pooblaščenka tožnika B. B. je 27. 8. 2020 predložila ročno sprotno evidenco za interno pretakališče A. za obdobje od 1. 8. 2020 do 27. 8. 2020, za katero pa davčni organ ni mogel preveriti, ali je nastala v trenutku nastanka dogodkov, saj jo v času nenapovedanega nadzora ni bilo. Davčni organ je na podlagi nadzora ugotovil, da tožnik ni dokazal, da so v postopku predložene evidence nastale s sprotnim pridobivanjem podatkov, zato jih davčni organ ne more upoštevati kot dokaz. Pojasnjuje, da je imel tožnik možnost, da dostavi ročne sprotne evidence za mesec julij 2020 tudi naknadno ob napovedanem nadzoru 27. 8. 2020, vendar davčni organ dodatne dokumentacije ni prejel. Davčni organ je zato tožnika z dopisom 4. 11. 2020 seznanil, da v postopku ni dokazal, da so predložene evidence vodene sproti in da so podatki v njih verodostojni, zato bo zahtevek za mesec julij 2020 za komercialni prevoz v količini 16.162,91 litrov plinskega olja zavrnjen. Tožnik je davčnemu organu odgovoril, da iz seznanitve ne izhaja kakšen dokazni postopek je davčni organ izvedel, ter da se ni opredelil do vsakega izmed priloženih dokumentov. Davčni organ je pojasnil, da tožnik v postopku nadzora ni priložil nobenih dokumentov, ki bi se nanašali na mesece maj 2020, junij 2020, julij 2020 in avgust 2020. Tožnik je v pripombah predložil osem izdanih računov za opravljeni prevoz, vendar davčni organ pojasnjuje, da tožnik ne razpolaga z ročnimi sprotnimi evidencami. Navaja, da ni bistveno ali je bilo gorivo porabljeno, če ni mogoče preveriti vtokov in iztokov goriva. Po mnenju davčnega organa lahko evidenca vodena v Excel programu odraža svojo celovitost le skupaj z izvornimi podatki. Davčni organ ugotavlja, da ni mogoče ugotoviti dejanskega stanja o porabi goriva za mesec julij 2020, ker tožnik ni dokazal, da so predložene evidence vodene sproti, pravilno in verodostojno, zato ugotavlja, da niso izpolnjeni pogoji iz 95. člena ZTro-1 in Pravilnika o načinu vračila trošarine za energente, ki se porabijo za industrijsko - komercialni namen in komercialni prevoz (v nadaljevanju Pravilnik) za ugoditev tožnikovemu zahtevku za vračilo trošarine.

19.Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu Pravilnik). V zadevi ni bil opravljen narok za glavno obravnavo, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, zato je po drugem odstavku 3. člena Pravilnika upravičen do povračila stroškov v višini 285,00 EUR, ob upoštevanju 22 % DDV pa v skupni višini 347,70 EUR. Toženka je stroške dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

3.Toženka je pritožbo tožnika zavrnila. Pritožbeni organ je združil pritožbena postopka v zvezi z zahtevkom tožnika za vračilo trošarine za komercialni prevoz za meseca junij in julij 2020 v skupno obravnavanje in odločanje. Pritožbeni organ se strinja z ugotovitvami davčnega organa, da tožnik ni dokazal, da izpolnjuje predpisane pogoje za vračilo trošarine. Pojasnjuje, da ob pomanjkanju verodostojnih evidenc tožnik količine porabljenega goriva ne more dokazovati z drugimi dokaznimi sredstvi v smislu tretjega odstavka 95. člena ZTro-1, kot so dokazi o opravljeni storitvi.

20.Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/C taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

4.Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je davčni organ zmotno in nepopolno ugotovil dejansko stanje, ker ni izvajal ugotovitvenega in dokaznega postopka. Posledično je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. Bistveno pa so bile kršene tudi določbe postopka. Z zavrnitvijo tožnikovega zahtevka je davčni organ sprejel stališče, kot da tožnik v mesecu juliju 2020 ni porabil nič nabavljenega goriva, kar bi pomenilo, da so tudi izdani računi za opravljene prevozne storitve fiktivni. Davčni organ se je glede dokazov opredelil šele v izpodbijani odločbi, zato tožnik ni imel možnosti, da bi se o ugotovitvah davčnega organa opredelil pred izdajo izpodbijane odločbe, kar je bistvena kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Zato je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP in načelo materialne resnice iz 8. člena ZUP, saj bi tožnik, če bi vedel za ugotovitve tožene stranke predlagal izvedbo dodatnih dokazov. Pred izdajo izpodbijane odločbe bi moral biti izdan tudi zapisnik, kot to določa drugi odstavek 130. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Tožnik bi tudi moral biti v skladu s 139. členom ZDavP-2 opozorjen o pravici, da je lahko prisoten pri davčnem nadzoru.

-------------------------------

Primerjaj Sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 220/2016 z dne 17. 5. 2017.

5.V zvezi z zmotno in nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem navaja, da pred izdajo izpodbijane odločbe davčni organ ni izvedel ugotovitvenega postopka skladno z določili ZDavP-2 in ZUP, saj ni ugotavljal za kakšen namen se je plinsko olje porabilo. Izpodbijana odločba je ostala neobrazložena, zato se je ne da preizkusiti. Davčni organ se je pri odločanju o izpolnjevanju pogojev za vračilo trošarine za mesec julij 2020 oprl na podatke, ki jih je pridobil iz nadzora za mesec junij 2020. Meni, da iz izpodbijane odločbe ni jasno, kateri zahtevek za vračilo trošarine je bil presojan. Medtem ko se izrek nanaša na mesec julij 2020, se obrazložitev nanaša na mesec junij 2020. Davčni organ posebnega ugotovitvenega postopka za mesec julij 2020 ni izvajal. Davčni organ posplošuje dejansko stanje, ker sklepa, da ker na dan nadzora 24. 8. 2020 pri ogledu pretakališč ni našel evidenčnega lista, tožnik ni vodil ustreznih evidenc za mesece maj 2020, julij 2020 in avgust 2020.

Primerjaj Sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 233/2014 z dne 3. 3. 2016.

6.Tožnik v zvezi z evidencami za mesec julij 2020 navaja, da davčni organ vztraja na stališču, da so evidence o natočenem in iztočenem gorivu kreirane naknadno in niso izvorne, pri čemer ne pojasni, kateri podatki so kreirani naknadno in na kakšni podlagi to sklepa. Tožnik se tudi ne strinja glede izjav direktorja 24. 8. 2020 in 27. 8. 2020, pri čemer davčni organ ni sestavil zapisnika o izjavi stranke. Davčni organ je zaključil, da evidenca tožnika ne odraža dejanskega stanja, ker tožnik v postopku nadzora ni predložil lista papirja, ki se je pri točenju goriva nahajal v cisterni, čeprav v predloženih evidencah ni ugotovil nepravilnosti. Tožnik je že v pripombah na seznanitev pojasnil, da se evidence stanja zalog in porabe plinskega olja beležijo sproti na listih papirja, ki se nahajajo v cisternah. Ker se ti listi nahajajo v cisterni cel mesec, so zamaščeni in politi, zato jih tožnik prepiše v Excel tabele. Oseba, ki je zadolžena za hrambo evidenc, B. B. je ročne evidence čez vikend prepisovala doma, dne 24. 8. 2020 pa je bila odsotna, zato teh listov ni vrnila na točilna mesta in v času kontrole teh listov ni bilo na točilnih mestih. Tožnik pojasni, da dodatno vodi v vsakem tovornem vozilu kontrolni list porabe plinskega olja na mesečni ravni po vsakem tovornem vozilu. Tožnik je davčnemu organu v postopku nadzora predložil tudi izpis tahografov za posamezno tovorno vozilo, davčni organ pa tega dokaza ni izvedel, niti ni pojasnil, zakaj tega ni storil. Prav tako so bili davčnemu organu na razpolago pogodbe, naročilnice in izdani računi za opravljene komercialne prevoze v mesecu juliju 2020, pa davčni organ teh dokazov ni izvedel, saj jim je vnaprej odrekel verodostojnost. Če bi davčni organ izvedel predlagane dokaze, bi ugotovil, da evidence niso ustvarjene naknadno. Gre namreč za listinske dokaze, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti začetno in končno stanje zaloge v posamezni cisterni ter porabo plinskega olja.

Zveza:

7.V zvezi z zmotno uporabo materialnega prava tožnik opozori na namen zakonodajalca, ki izhaja iz gramatikalne razlage prvega odstavka 95. člena ZTro-1. Če bi zakonodajalec želel predpisati obveznost sprotnega vodenja evidenc, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, bi to zapisal. Pravilnik ne določa sprotnih evidenc, zato je tolmačenje davčnega organa, da so ustrezne le evidence, ki se fizično nahajajo pri posamezni cisterni, preozko in ne sledi namenu zakonodajalca. Stališče davčnega organa, da ni zagotovljena verodostojnost podatkov, ki se prepišejo v Excel tabelo, četudi je verodostojnost dokazana s komercialnimi in knjigovodskimi listinami, tahografi, naročili, delovnimi nalogi in lastnoročnim podpisom pooblaščene osebe, je v nasprotju z namenom zakona. Tako ozka razlaga ZTro-1 in Pravilnika je nedopustna, tako po veljavnih predpisih, kot z razlago Sodišča EU. Ob tem se sklicuje na sodno prakso Sodišča EU v zvezi z obveznostjo držav članic, da z notranjimi procesnimi pravili ne izničijo možnosti posameznikov pri uveljavljanju pravic, ki jih imajo na podlagi pravnega reda EU. Navaja, da ZTro-1 in Pravilnik ne določata oblike in omejitev glede sprotnega vodenja evidenc. Trditev davčnega organa, da tožnik ne zagotavlja sprotnih evidenc, če se podatki iz listov prepišejo v Excel tabelo, nima podlage v 95. členu ZTro-1. Davčni organ ne sme brez zakonske podlage določati dodatnih pogojev za vračilo trošarine. Davčni organ dejanskega stanja ni ugotavljal. Sodišču predlaga, da na glavni obravnavi izvede dokaze, tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in samo reši zadevo oziroma podrejeno, da tožbi ugodi, izpodbijano določbo odpravi ter vrne zadevo v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zakon o trošarinah (2016) - ZTro-1 - člen 95 Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 239, 239/2, 239/2-7

8.Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločitve in sodišču predlaga zavrnitev tožbe.

Pridruženi dokumenti:*

9.Tožba je utemeljena.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.