Jedro

Tudi družbeno pravna oseba je po določilih 28. člena ZTLR lahko s priposestvovanjem pridobila lastninsko pravico.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov, po katerem naj bi jim tožena stranka bila dolžna izročiti v posest in uživanje gospodarsko poslopje, stoječe na parc. št..., vl. št...

k.o... Istočasno je odločilo o nasprotni tožbi tako, da je ugotovilo, da je tožena stranka lastnica opisane nepremičnine. Zavrnilo pa je del tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi, po katerem naj bi tožniki bili dolžni toženi stranki izdati vknjižbeno dovoljenje, s katerim se bo pri vl. št... k.o... vknjižila lastninska pravica na ime tožene stranke. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke glede odločitve o zavrnitvi njenega tožbenega zahtevka in odločitve o delni ugoditvi tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi. V tem obsegu je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V delu pa, kjer je tožeča stranka izpodbijala odločitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na delno zavrnitev tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi, pa je pritožbo zavrglo kot nedovoljeno.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi revizijskih razlogov po določbi 385. člena ZPP. Predlagala je njeno spremembo tako, da bo tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodeno, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja pri tem, da sporna garaža nikoli ni bila prodana toženi stranki. Dokazi potrjujejo trditev, da je bila sklenjena najemna pogodba. Že v letu 1961 sta bila tožnik K. B. in pokojna K. B. vsak do 1/2 solastnika sporne nepremičnine. Že zato bi bila kupoprodajna pogodba, če bi jo sklenila samo K. B., nična, ker tožnikova volja ni bila upoštevana. Iz izpovedi tožnika D. B. sledi, da so bile dajatve v zvezi z uvozom njegovega avtomobila v letih 1970 ali 1971 plačane iz najemnine, ki jo je prejemala K. B. za oddano garažo. Tožnik je garažo uporabljal za parkiranje svojega tovornega avtomobila do marca 1964. Izpodbijana sodba zato nima razlogov o odločilnih dejstvih, namreč o tem, da tožena stranka s pokojno K. B. nikoli ni sklenila kupoprodajne pogodbe. V postopku na prvi stopnji pa je bila storjena tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker je na narok za glavno obravnavo bil povabljen samo tožnikov pooblaščenec, na zadnjem naroku pa sodišče prve stopnje tožniku ni dovolilo, da bi podal svojo izpoved ali dokazne predloge, ki jih je imel pripravljene.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija ni utemeljena.

Z ugotovitvijo, da je tožena stranka lastnik sporne nepremičnine, je sodišče druge stopnje sprejelo pravno razlago, vsebovano tudi v sodbi sodišča prve stopnje, da je lastninsko pravico pridobila z več kot 20 letnim nemotenim in dobrovernim izvrševanjem posesti, torej s priposestvovanjem (četrti odstavek 28. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR). Dejanske ugotovitve utemeljujejo takšno pravno razlago. Vsebina razlogov izpodbijane sodbe povzema dokazno oceno, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Ta pa je taka, da pokojna K. B. s toženo stranko ni sklenila pogodbe za najem sporne garaže. Izročila jo je toženi stranki, ta pa je izvrševala posestna dejanja kot lastnik - tudi v razmerju do tožnika, ki je po stanju v zemljiški knjigi bil solastnik - ves čas brez njegovega nasprotovanja. Ob taki dokazni oceni, ki obrazloženo zavrača trditve o najemu, ni pravno upoštevna revizijska teza o ničnosti prodaje garaže, ker domnevne pogodbe ni podpisal tožnik kot solastnik. Pri ugotovitvi, ali so podani pogoji za uporabo določbe četrtega odstavka 28. člena ZTLR o priposestvovanju, ni treba podrobno raziskovati okoliščin zatrjevane kupoprodajne pogodbe. Tožena stranka, ki z nasprotno tožbo uveljavlja ugotovitev, da je lastnik sporne nepremičnine, je dokazala, da je nepremičnino kot lastnik nemoteno uživala tudi z očitnim strinjanjem tožnika. Pri priposestvovanju kot podlagi za pridobitev lastninske pravice se dobrovernost posestnika predpostavlja, zaradi česar je dokazno breme o nasprotnem bilo na strani tožeče stranke. Slednja slabe vere tožene stranke ni dokazala niti s trditvijo o obstoju najemne pogodbe - ta bi izključila dobro vero o tem, da tožena stranka posestna dejanja izvršuje kot lastnik - niti z izpodbijanjem zatrjevanih dejstev o tem, da je nepremičnina prešla toženi stranki v posest s pravnim poslom, ki ji je utemeljil prepričanje, da je z izročitvijo v posest postala tudi lastnica nepremičnine.

Revizija izpodbija sodbo sodišča druge stopnje tudi s stališča, da "nima razlogov o nekaterih odločilnih dejstvih, ki so v tem, da si je tožena stranka s sporno pogodbo, ki ni bila nikoli sklenjena, pridobila lastninsko pravico". S tem v prvi vrsti uveljavlja nestrinjanje s pravno razlago o pridobitvi lastninske pravice na podlagi priposestvovanja. Vendar pri tem izhaja iz zmotne predpostavke, da sta nižji sodišči kot pravno podlago za pridobitev lastninske pravice tožene stranke šteli pogodbo, ki naj bi - čeprav je v pisni obliki ni - bila v celoti realizirana in zato konvalidirana. To pa ne drži, saj je bila v razlogih izpodbijane sodbe ugotovljena pravna podlaga za pridobitev lastninske pravice v najmanj 20 letnem toženkinem nemotenem in dobrovernem izvrševanju posesti v skladu z določbo četrtega odstavka 28. člena ZTLR.

Po drugi strani pa citirana revizijska navedba razlogom izpodbijane sodbe vsebinsko očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Tudi to ne drži. Tožena stranka je namreč - kot rečeno - pridobila lastninsko pravico na podlagi priposestvovanja (21. člen v zvezi z 20. členom ZTLR); to pa je v razlogih sodbe sodišča druge stopnje prepričljivo in jasno obrazloženo.

Po določbi 2. točke prvega odstavka 385. člena ZPP je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP mogoče vložiti revizijo le, če je do teh kršitev prišlo pred sodiščem druge stopnje. Očitek, da prvo sodišče tožniku na naroku za glavno obravnavo ni omogočilo, da bi dal ustrezna pojasnila, ne kaže na napako, ki naj bi jo zagrešilo sodišče druge stopnje; ta okoliščina pa v pritožbi proti sodbi sodišča prve stopnje tudi sicer ni bila navajana. Eventualni očitek, da je bila storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ker na narok za (predzadnjo) glavno obravnavo tožnik ni bil posebej povabljen, pa ne vzdrži ob ugotovitvi, da je bil narok za to glavno obravnavo razpisan v skladu z določbo tretjega odstavka 293. člena ZPP in 89. člena ZPP, torej ob upoštevanju dejstva, da je tožnik imel svojega pooblaščenca.

Neutemeljeno revizijo je po povedanem bilo treba zavrniti na podlagi določbe 393. člena ZPP.