Jedro

Toženčeve pritožbene trditve, da so tožničine navedbe neresnične in neverodostojne, pri odločanju o pritožbi ni mogoče upoštevati. Toženec bi se moral tožničinim trditvam ustrezno zoperstaviti v postopku pred sodiščem prve stopnje, vendar te svoje pravice ni celovito izkoristil. Ugovarjal je sicer izdanemu sklepu o izvršbi in s tem dosegel njegovo razveljavitev, nadaljnjim tožničinim trditvam pa niti po spremembi in dopolnitvi tožbe ni več oporekal. Brez podlage je njegova pritožbena trditev, da tega ni mogel storiti, češ da sodišče ni razpisalo naroka. Toženec namreč v resnici sodišču ni predlagal izvedbe naroka niti ni ponudil nasprotnih dokazov. Sodišče je zato smelo odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka brez glavne obravnave na podlagi predloženih listinskih dokazov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožnici skupaj 1.546,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od desetih posameznih dolgovanih zneskov ter mu povrniti 185,63 EUR pravdnih stroškov z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Toženec se je pravočasno pritožil zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da so tožničine navedbe neresnične in neverodostojne. Tega sicer ni mogel dokazati, ker sodišče kljub njegovemu predlogu ni razpisalo naroka. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodbe v sporu majhne vrednosti ni dopustno izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (prvi odstavek 458. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP). Sodišče druge stopnje je zato pri pritožbenem preizkusu takšne sodbe vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Toženčeve pritožbene trditve, da so tožničine navedbe neresnične in neverodostojne, torej pri odločanju o pritožbi ni mogoče upoštevati. Toženec bi se moral tožničinim trditvam ustrezno zoperstaviti v postopku pred sodiščem prve stopnje, vendar te svoje pravice ni celovito izkoristil. Ugovarjal je sicer izdanemu sklepu o izvršbi in s tem dosegel njegovo razveljavitev, nadaljnjim tožničinim trditvam pa niti po spremembi in dopolnitvi tožbe ni več oporekal. Brez podlage je njegova pritožbena trditev, da tega ni mogel storiti, češ da sodišče ni razpisalo naroka. Toženec namreč v resnici sodišču ni predlagal izvedbe naroka niti ni ponudil nasprotnih dokazov. Sodišče je zato smelo odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka brez glavne obravnave na podlagi predloženih listinskih dokazov (drugi odstavek 454. člena ZPP).

6. Toženec v pritožbi ni pojasnil, katero konkretno procesno kršitev očita sodišču prve stopnje. Sodišče druge stopnje je zato izpodbijano sodbo preizkusilo samo glede tistih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere mora po drugem odstavku 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Teh kršitev v postopku na prvi stopnji ni bilo, sodba pa je tudi materialnopravno pravilna. Svojega drugačnega pritožbenega stališča toženec ni z ničimer utemeljil. 7. Pritožbeni razlogi po navedenem niso podani, zato je sodišče druge stopnje toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvo sodbo (353. člen ZPP v zvezi s 442. členom istega zakona).

8. Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker jih pravdni stranki nista priglasili.