Jedro

BPP za pravno svetovanje in zastopanje v gospodarskem sporu za pravne osebe ne določa noben zakon oziroma mednarodna pogodba, tako da tožnica glede na določbo 10. člena ZBPP nima stvarne legitimacije za vložitev prošnje za BPP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrgla tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje v gospodarskem sporu, ki poteka pred Okrožnim sodiščem v Mariboru. Iz obrazložitve izhaja, da tožnica kot gospodarska družba ne spada med upravičence do BPP, ki so taksativno našteti v 10. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). To pomeni, da njena prošnja za dodelitev BPP ni dovoljena, zaradi česar jo je toženka zavrgla.

Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je izpodbijana odločba nerazumljiva, saj se zgolj pavšalno sklicuje na 10. člen ZBPP, problema vzajemnosti ali mednarodne pogodbe pa sploh ne obrazloži. Ob navedbi, da v slovenski zakonodaji ni predpisa, ki bi predvideval dodelitev BPP, ni obrazložitve, zakaj pravna oseba ne bi imela pravice do BPP.

Meni, da so pravne osebe protiustavno izločene iz sistema BPP, saj so v neenakopravnem položaju glede na ostale subjekte, za katere je predvidena BPP. Tudi pravna oseba lahko zaide v položaj, ko ne zmore plačil za pravno pomoč, kar pomeni, da ji je zaradi ekonomskih težav onemogočen dostop na sodišče. Tožnica ni dobila denarja za opravljeno delo in je žrtev poslovne goljufije, je v mirovanju, ne posluje in nima nobenih denarnih sredstev, zato so potrebni ustrezni pravni postopki, tožnica pa potrebuje odvetnika oziroma BPP.

Iz navedenih razlogov tožnica sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu, ki jo je izdal, v ponoven postopek, poleg tega pa naj toženki naloži povračilo stroškov upravnega spora.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna upravičenost tožnice kot pravne osebe do BPP.

Kot pravilno navaja toženka, ZBPP v 10. členu določa upravičence do brezplačne pravne pomoči. Med te šteje: državljane Republike Slovenije, tujce z dovoljenjem za stalno ali začasno prebivanje v Republiki Sloveniji in osebe brez državljanstva, ki zakonito prebivajo v Republiki Slovenije, druge tujce pod pogojem vzajmenosti ali pod pogoji in v primerih, določenih z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Republiko Slovenijo, nevladne organizacije in združenja pod tam določenimi pogoji ter druge osebe, za katere zakon ali mednarodna pogodba, ki obvezuje Republiko Slovenijo, določa, da so upravičenci do BPP.

Sodišče ugotavlja, da je odločitev toženke pravilna. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnica gospodarska družba, torej pravna oseba, ki je prošnjo za dodelitev BPP vložila za pravno svetovanje in zastopanje v gospodarskem sporu. V takem primeru upravičenja do dodelitve BPP za pravne osebe ne določa noben zakon oziroma mednarodna pogodba, tako da tožnica glede na prej navedeno določbo 10. člena ZBPP nima stvarne legitimacije za vložitev prošnje za BPP. Enako pravno stališče izhaja tudi iz odločbe Vrhovnega sodišča I Up 1059/2005. Odločitev organa za BPP, ki je njeno prošnjo zavrgel, je bila torej pravilna in zakonita.

Glede na navedeno so tožbene navedbe o nerazumljivosti oziroma neobrazloženosti izpodbijane odločbe neutemeljene. Toženka je namreč navedla pravno podlago za svojo odločitev in vse okoliščine, ki glede na to pravno podlago lahko vplivajo na odločitev; namreč da je tožnica pravna družba in vrsto spora, v zvezi s katerim prosi za BPP.

Povsem nekonkretizirana je ostala tožbena navedba o neustavnosti ureditve, ki tožnici odreka dostop do BPP. Tožnica namreč ne navaja nobenih razlogov, iz katerih meni, da je njen pravni položaj, torej pravni položaj gospodarske družbe, enak pravnim položajem fizičnih oseb oziroma nevladnih organizacij, ki jim po 10. členu ZBPP gre pravica do BPP. Enako posplošena oziroma brez konkretnih razlogov ostaja tudi trditev, da ji je zaradi ekonomskega položaja onemogočen dostop do sodišča. Glede na navedeno je tožba po presoji sodišča neutemeljena, zato jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnica, ne morejo vplivati na odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.