Jedro

Določbi 2. in 3. odst. 104. čl. ZPP/77, ki določata enakopravno rabo drugih jezikov jugoslovanskih narodov in narodnosti, se po osamosvojitvi Slovenije od 25.6.1991 dalje ne uporabljata več, ker nasprotujeta pravnemu redu Republike Slovenije. V skladu z določbo 11. čl. Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91) je uradni jezik v Republiki Sloveniji slovenščina, oz. na območju, kjer živijo manjšine, tudi italijanščina in madžarščina. Po določbi 1. odst. 104. čl. ZPP morajo stranke podajati vloge sodišču v jeziku, ki je pri sodišču v uradni rabi, to pa tudi pomeni, da sodišče ni dolžno prevajati sodb in drugih pisanj v jezik drugih narodov oz. narodnosti bivše SFRJ. Če tožnik umakne tožbo v delu, ki se nanaša na razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja, to pomeni, da izdani sklep velja. Zato ni pravne podlage za priznanje pravic iz delovnega razmerja za čas po prenehanju delovnega razmerja, posledica navedenega pa je, da je tožnikov zahtevek za plačilo nadomestila plače do ponovne zaposlitve pri drugem delodajalcu neutemeljen.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se delno spremeni tako, da se glasi: " 1. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 104.412,00 SIT (namesto zneska 128.462,50 SIT) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.4.1992 dalje do plačila, ter ji povrniti stroške postopka v znesku 50.316,00 SIT (namesto zneska 61.905,60 SIT) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.1.1998 dalje do plačila.

2. Višji tožbeni zahtevek za plačilo zneska 24.050,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25.5.1992 dalje do plačila se z a v r n e ." V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožeči stranki znesek 128.462,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki od zneska 24.050,50 SIT tečejo od 25.5.1992 dalje do plačila, od zneska 104.412,00 SIT pa od 1.4.1992 dalje do plačila, ter ji povrniti stroške postopka v znesku 61.905,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, vse v osmih dneh pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, smiselno pa predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka. V pritožbi navaja, da je sodišče v nasprotju s 354. členom ZPP poslalo toženi stranki sodbo v slovenskem jeziku, čeprav bi bilo dolžno sodbo prevesti v srbski jezik, da bi jo lahko tožena stranka razumela. Tožena stranka zahteva, da se ji pošlje prevod sodbe sodišča prve stopnje po Ministrstvu za pravosodje ZRJ. Poudarja, da izpodbijana sodba nima pravnega učinka, ker med državama Slovenijo in ZR Jugoslavijo ni prišlo do medsebojnega priznavanja držav.

Dne 16.4.1998 je tožena stranka poslala sodišču dopolnitev pritožbe. Ker je dopolnitev poslana po izteku pritožbenega roka, je pritožbeno sodišče ni upoštevalo pri odločanju o pritožbi.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77, 57/89) ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 36. člena ZPP). Pri preizkusu sodbe je ugotovilo, da v postopku pred prvostopenjskim sodiščem ni bilo bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP, niti bistvenih kršitev, ki jih uveljavlja tožena stranka v pritožbi. Po določbi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I) se do izdaje ustreznih predpisov v Republiki Sloveniji smiselno uporabljajo kot republiški predpisi tisti zvezni predpisi, ki so veljali ob uveljavitvi tega zakona, kolikor ne nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije. To pomeni, da se določbi 2. in 3. odstavka 104. člena ZPP, ki določata enakopravno rabo drugih jezikov jugoslovanskih narodov in narodnosti, po osamosvojitvi Slovenije od 25.6.1991 dalje ne uporabljata več, ker nasprotujeta pravnemu redu Republike Slovenije. V skladu z določbo 11. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 33/91) je uradni jezik v Republiki Sloveniji slovenščina, oz. na območju, kjer živijo manjšine, tudi italijanščina in madžarščina. Po določbi 1. odstavka 104. člena ZPP morajo stranke podajati vloge sodišču v jeziku, ki je pri sodišču v uradni rabi. To pa tudi pomeni, da sodišče ni dolžno prevajati sodb in drugih pisanj v srbski jezik in toženi stranki vročiti prevod sodbe. S tem, ko je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo poslalo toženi stranki v slovenskem jeziku, to je v jeziku, ki je pred sodiščem v uradni rabi, ni kršilo določb ZPP.

Prvostopenjsko sodišče je v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in se opredelilo do vseh odločilnih dejstev. Sprejeta odločitev je v delu, ki se nanaša na odločitev o tožbenem zahtevku na plačilo odpravnine tožeči stranki kot trajno presežni delavki v znesku 104.412,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi materialnopravno pravilna in ustrezno obrazložena, zato se pritožbeno sodišče povsem strinja z razlogi izpodbijane sodbe, s katerimi je svojo odločitev utemeljilo. V okviru preizkusa izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je v delu, v katerem je prvostopenjsko sodišče tožeči stranki prisodilo nadomestilo plače v znesku 24.050,50 SIT z zamudnimi obrestmi od 25.5.1992 dalje, sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava (ob sicer pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju) sprejelo napačno odločitev.

Tožeča stranka je v obravnavani zadevi sprva izpodbijala zakonitost sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja z dne 18.3.1992, na podlagi katerega je tožeči stranki z datumom 31.3.1992 prenehalo delovno razmerje zaradi znatno zmanjšanega obsega dela oz. trajnega presežka, do katerega je prišlo zaradi ukinitve poslovalnice X. v Ljubljani. Obenem je zahtevala vrnitev na delo, podrejeno pa je uveljavljala zahtevek za plačilo nadomestila plače za čas od 1.4.1992 do 25.5.1992 in plačilo odpravnine, ki po določbah ZDR pripada trajno presežnim delavcem. Tekom postopka je tožeča stranka primarni tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 18.3.1992 ter vrnitev na delo umaknila in v nadaljnjem postopku uveljavljala le plačilo nadomestila plače ter odpravnine.

Tožnici je na podlagi sklepa z dne 18.3.1992 prenehalo delovno razmerje kot trajno presežni delavki, sklep pa je z umikom tožbe v delu, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti sklepa oz. njegovo razveljavitev, postal dokončen in pravnomočen. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je tožnici v skladu z določbo 3. odstavka 36.f člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 14/90, 5/91) prisodilo odpravnino, saj je organizacija oz. delodajalec dolžna izplačati delavcu, ki je zaposlen v organizaciji oz. pri delodajalcu najmanj dve leti, odpravnino v višini najmanj polovice njegove povprečne plače v zadnjih treh mesecih, za vsako leto dela v organizaciji oz. pri delodajalcu. Prisojena odpravnina je po višini izračunana pravilno, pa tudi glede teka zamudnih obresti je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.

Zmotna pa je odločitev prvostopenjskega sodišča, da je tožnica upravičena do plačila razlike med nadomestilom plače, ki bi ga morala prejemati pri toženi stranki od 1.4.1992 do 25.5.1992 (ko se je zaposlila pri drugem delodajalcu) ter nadomestilom, ki ga je prejela na Zavodu za zaposlovanje. Ker je tožnica umaknila tožbo z zahtevkom za razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja, to pomeni, da izdani sklep velja. Zato ni nikakršne pravne podlage za priznanje pravic iz delovnega razmerja za čas po prenehanju delovnega razmerja, to je po 1.4.1992. Z umikom tožbe v tem delu je sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 18.3.1992 postal dokončen in izvršljiv, čeprav tožena stranka o vloženem ugovoru ni odločila. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožnici delovno razmerje ne bi smelo prenehati z datumom, določenim v sklepu o prenehanju delovnega razmerja, in da bi ji zato do sklenitve delovnega razmerja pri drugem delodajalcu pripadala plača, kot če bi delala, je zato nepravilen - to bi držalo le v primeru, če tožnica ne bi umaknila tožbe z zahtevkom na razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja zaradi trajnega presežka.

Tožnici bi torej razlika v nadomestilu plače za čas do ponovne zaposlitve pripadala le, če bi vztrajala pri zahtevku na razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja oz. zahtevala ugotovitev, da sklep ni dokončen in izvršljiv, ter na ugotovitvi, da ji delovno razmerje dne 31.3.1992 ni zakonito prenehalo, ampak je trajalo po 1.4.1992 do dneva zaposlitve pri novem delodajalcu.

Ker za priznanje razlike v nadomestilu plače za čas od 1.4.1992 do 25.5.1992 ni pravne podlage, je pritožbeno sodišče v okviru preizkusa sodbe sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti delno ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je znižalo prisojeni znesek 128.462,50 SIT na znesek 104.412,00 SIT (kolikor znaša odpravnina, ki tožnici pripada kot trajno presežni delavki), ter v presežku, to je za znesek 24.050,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25.5.1992 dalje do plačila, zavrnilo tožbeni zahtevek, saj tožnica za čas po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki ni upravičena do razlike v plači. Ker tožnica ni v celoti uspela v tem sporu, ampak le z 81,27%, je pritožbeno sodišče v skladu z določbami 154. ter 155. člena ZPP prisojene stroške postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči, znižalo na znesek, ki je razviden iz izreka te sodbe.

Glede na to, da je pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava podan v navedenem obsegu, je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in na podlagi 4. točke 373. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano sodbo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe, v ostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/I/94).