Jedro

Ni utemeljena revizijska graja uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi, kar zadeva odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku. Pri tem je treba ugotoviti, da trditveno gradivo tožeče stranke ni dajalo razlogov za uporabo določb 210. člena ZOR.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tako primarni kot podrejeni tožbeni zahtevek tožeče stranke. S prvim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da je tretji tožnik do 1/6 in da sta prvi tožnik in tožnica vsak do 1/12 solastnika 45,48 m2 velikega enoinpolsobnega stanovanja št. 14 v IX. nadstropju stanovanjskega bloka v L., zaradi česar je zahtevala od toženke tudi listino, sposobno za vknjižbo takih solastninskih pravic vseh treh tožnikov. S podrejenim zahtevkom pa so tožniki zahtevali, da jim toženka kot nerazdelnim upnikom plača 2.100.000,00 sit. Zavrnitev prvega zahtevka je sodišče utemeljilo s tem, da sta tretji tožnik in sedaj že pokojni J. B. (prvotni prvi tožnik in sin ter pravni prednik sedanjih prvih dveh tožnikov) svoji sestri - toženkini materi (in pravni prednici) izročila sporni denar kot posojilo in ne kot udeležbo pri plačilu kupnine. Samovoljno odplačilo njenega posojilnega dolga s strani prvotnega prvega tožnika po sestrini smrti njenemu podjetju pa tudi ni naslov za pridobitev solastninske pravice. Zavrnitev podrejenega zahtevka pa je utemeljilo predvsem s tem, da tudi temelj za izplačilo polovice vrednosti stanovanja, uveljavljano s tem zahtevkom, ni dokazan.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Svojo odločitev je utemeljilo predvsem z natančno opredelitvijo trditvene dejanske podlage, ki jo je svojima zahtevkoma dala tožeča stranka in nato zlasti nanjo oprlo svojo pravno presojo - kar bo vse povzeto pri odgovorih na revizijske razloge v nadaljevanju te obrazložitve.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodb druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Konkretni revizijski razlogi bodo povzeti v nadaljevanju. V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP (zakona o pravdnem postopku, Ur. l. SFRJ 4/77-27/90, v zvezi s 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur. l. RS 1/91-I, in Zakon o valorizaciji itd., Ur. l. RS 55/92), tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so z revizijo izrečno uveljavljane. Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Z izpodbijano sodbo sta bila pravnomočno zavrnjena oba tožbena zahtevka tožeče stranke. Tožeča stranka niti v uvodni opredelitvi sodbe, ki jo z revizijo izpodbija, niti v končnem revizijskem predlogu ni omejila predmeta izpodbijanja. Pač pa je v revizijskih razlogih med drugim zapisala, da je "sprejemljivo stališče sodišča druge stopnje glede lastninskopravnega zahtevka tožeče stranke, ki ga je postavila kot primarni tožbeni zahtevek". Pri taki vsebini revizije sicer ni mogoče šteti, da tožeča stranka ne izpodbija pravnomočne zavrnitve primarnega tožbenega zahtevka, treba pa je šteti, da je glede tega dela izpodbijane pravnomočne sodbe revizija neobrazložena. Pri neobrazloženi reviziji pa je obseg revizijskega preskusa po določbi 386. člena ZPP omejen na že citirano procesno kršitev (ki je v tej zadevi ni bilo) in na preskus uporabe materialnega prava. Glede slednje se je izkazalo, da je bila ob ugotovljeni dejanski podlagi odločitev o primarnem tožbenem zahtevku materialnopravno pravilna.

Ni utemeljena revizijska graja uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi, kar zadeva odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku. Pri tem je treba ugotoviti, da je tožeča stranka presegla dovoljeni okvir revizijskih razlogov s trditvijo, da je tožeča stranka toženkini materi posodila denar za plačilo dela kupnine, kar pa ne pomeni, da nekdo tretji lahko obdrži nekaj, kar je neupravičeno prejel. Ta revizijska trditev namreč ne upošteva dejanske ugotove sodišča prve stopnje, da je toženkina mati bratoma posojeni denar vrnila, niti tega, da je sodišče druge stopnje, upoštevaje trditveno podlago tožbe glede obeh zahtevkov štelo, da dopolnitev dokaznega postopka ni potrebna. Zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja z revizijo ni dovoljeno uveljavljati (3. odst. 385 člena ZPP). Sodišče druge stopnje je pravilno opozorilo, da je tožeča stranka v zvezi s podrejenim zahtevkom postavila trditve, da je krila 3/4 kupnine za stanovanje - obenem pa pojasnila, da gre pri tem postavljenem zahtevku za polovico vrednosti stanovanja - zaradi česar da mora toženka izplačati takšen delež v denarju. Na ta povzetek in opredelitev dejanske trditvene podlage podrejenega zahtevka je sodišče druge stopnje oprlo pravno presojo, da tožeči stranki iz naslovov, ki so bili opisani (pri obrazložitvi neutemeljenosti primarnega zahtevka), ne gre delež na nepremičnini in potemtakem tudi ne njegova denarna vrednost. Zaradi revizijske graje uporabe materialnega prava, ki naj bi jo sodišči prve stopnje in druge stopnje zagrešili s tem, da nista uporabili določbe 210. člena ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ 29/78-57/89, v zvezi s 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur. l. RS 1/91-I), zmotno pa sta uporabili določbo 451. člena ZOR - je treba opozoriti tožečo stranko, da svojemu podrejenemu tožbenemu zahtevku ni dala dejanske podlage, ki bi narekovala uporabo določbe 210. člena ZOR, tj. določbe o obveznosti vrnitve oz. nadomestitve (kadar vrnitev ni mogoča) tistega, kar je prešlo iz premoženja ene osebe v premoženje druge osebe, ne da bi bila za to podlaga v kakem pravnem poslu ali v zakonu (1. odst.), kakor tudi tistega, glede česar je bil prehod opravljen na podlagi, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla (3. odst.). Tožeča stranka je postavila podrejeni tožbeni zahtevek v pripravljalni vlogi z dne 6.11.1992 in ga v tej vlogi utemeljila kot "zahtevo, da ji tožena stranka vrne 3/4 kupnine, ki jo je tožeča stranka za enoinpolsobno stanovanje plačala" (točka XI, l.št. 77 spisa). Na glavni obravnavi 9.11.1992 je tožeča stranka dodatno utemeljila podrejeni tožbeni zahtevek s ponovljenimi (tj. že pri utemeljitvi primarnega lastninskega zahtevka postavljenimi) navedbami o tem, koliko je prvotni prvi tožnik pok. J. B. posodil toženkini materi ob nakupu stanovanja in koliko je odplačal po njeni smrti njenega posojilnega dolga pri Tovarni... - zaključila pa te svoje navedbe, s tem da je pri izračunu podrejenega tožbenega zahtevka upoštevala vrednost kvadratnega metra stanovanja 1.600 dem in (glede na sorodstveno razmerje) le 1/2 namesto 1/3 stanovanja, zaradi česar da "podrejeno postavljeni zahtevek tako predstavlja 1/2 vrednosti stanovanja" (točka XII, l.št. 79). Iz teh navedb ni mogoče ugotoviti, da bi tožeča stranka dala svojemu podrejenemu zahtevku dejansko podlago, ki bi narekovala uporabo določb 210. člena (in naslednjih istega odseka) ZOR. Česa takega ni storila niti z navedbami v pripravljalni vlogi z dne 7.12.1992, v katerih je zavračala ugovor tožene stranke proti spremembi tožbe (po določbi 1. odst. 191. člena ZPP je sprememba tožbe tudi sprememba istovetnosti, tj. dejanske podlage zahtevka - medtem ko po določbi 3. odst. 191. člena sprememba pravne podlage zahtevka ni sprememba tožbe), češ da s postavitvijo podrejenega tožbenega zahtevka ni spremenila tožbe, ker da "sama sprememba pravne podlage ni sprememba tožbe" (točka XIII, l.št.87).

Pravkar obrazloženi skrbni pregled navedb tožeče stranke, ki jih je postavila v zvezi s podrejenim tožbenim zahtevkom, torej pokaže, da trditveno gradivo tožeče stranke ni dajalo razlogov za uporabo določb 210. člena ZOR. Neutemeljen je tudi očitek zmotne uporabe določbe 451. člena ZOR, tj. očitek zmotnosti stališča, da je plačilo prvotnega prvega tožnika pok. J. B. Tovarni, s katerim je poplačal preostanek posojilne obveznosti toženkine matere po njeni smrti, treba pravno opredeliti kot pristop k dolgu. Sicer pa je treba opozoriti, da je taka opredelitev navedenega plačila pok. J. B. v izpodbijani sodbi opravljena v razlogih, s katerimi je utemeljena zavrnitev primarnega lastninskega zahtevka tožeče stranke (pravilno- sti te zavrnitve tožeča stranka v reviziji celo pritrjuje). Torej se, strogo vzeto, ta revizijska graja uporabe materialnega prava nanaša na tisti del izpodbijane pravnomočne sodbe, katerega tožeča stranka z revizijo sicer formalno izpodbija, v konkretnih razlogih pa se z njim obenem strinja, ko pritrjuje stališčem nižjih sodišč o neutemeljenosti primarnega zahtevka.

Zavrnitev revizijske graje na račun uporabe materialnega prava pri odločitvi o podrejenem tožbenem zahtevku je zato treba skleniti s ponovno pritrditvijo stališču sodišča druge stopnje. Zatrjevana podlaga tega zahtevka - ki naj bi bila v tem, da ji pripada izplačilo polovice vrednosti spornega stanovanja (in sicer vsem trem tožnikom kot solidarnim upnikom), če že ne gre tožnikom solastninski delež na tem stanovanju, ki ga je toženka podedovala po svoji materi (in sicer prvima dvema tožnikoma vsakemu 1/12, tretjemu tožniku pa 1/6) - ni bila takšna, da bi bil lahko utemeljen tožbeni zahtevek za plačilo 2.100.000 sit nerazdelno vsem tožnikom. Pri zatrjevani podlagi podrejenega zahtevka namreč obvelja, da tožnikom, ki jim ne gre delež na nepremičnini, tudi ne gre njegova denarna vrednost - kakor je svoje razloge o tem delu odločitve sklenilo sodišče druge stopnje. Po vsem povedanem se je izkazalo, da revizija ni utemeljena in da jo je na podlagi določbe 393. člena ZPP zato treba zavrniti.