Jedro

Ker je zahteva za varstvo zakonitosti vložena zoper pravnomočni sklep o zavrnitvi zahteve za obnovo postopka, se ocena kršitev določb ZKP lahko nanaša le na sklepa oziroma obsojenčev predlog za obnovo postopka, ne pa tudi na sodbe, s katerimi je bil obsojenec spoznan za krivega kaznivega dejanja.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega B.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Obsojeni B.Š. in obsojeni M.K. sta bila s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Kranju z dne 31.5.2000 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 6.12.2000 ter v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 3.4.2003, opr. št. I Ips 91/2001, spoznana za kriva kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 2. v zvezi s 1. odstavkom 196. člena KZ ter je bila vsakemu od obsojencev izrečena kazen 8 let zapora.

Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kranju je s sklepom z dne 1.3.2002 zavrnil zahtevo obsojenega B.Š. za obnovo postopka. Pritožbo obsojenega B.Š. zoper navedeni sklep je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom z dne 5.4.2002 zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojeni B.Š. je dne 15.7.2002 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedena sklepa. V zahtevi uveljavlja kršitev kazenskega postopka iz 7., 8. in 11. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter 5. točke 372. člena ZKP. Zatrjuje, da se sodišči prve in druge stopnje v sklepih opirata na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, namreč na pričanje edine obremenilne priče J.G. Pred preiskovalnim sodnikom S.Š. je povedal tudi ime organizatorja, ker mu je sodnik obljubil, da se bo njegova kazen zmanjšala oziroma izničila. Izreka sklepov prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča si po mnenju obsojenca nasprotujeta. Iz spisov tudi niso bile izločene listine in izjave delavcev MNZ, čeprav bi se po 83. členu ZKP morale. Iz teh razlogov obsojenec predlaga, da Vrhovno sodišče razveljavi oba izpodbijana sklepa in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

Vrhovna državna tožilka B.B. je v odgovoru na zahtevo podala mnenje, da zahteva ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Ocena kršitev določb ZKP, ki jih v zahtevi uveljavlja obsojeni B.Š., se lahko nanaša le na oba izpodbijana sklepa oziroma obsojenčev predlog za obnovo postopka, ne pa tudi na sodbe, s katerimi je bil obsojenec spoznan za krivega kaznivega dejanja po 1. in 2. odstavku 196. člena KZ. V zahtevi za obnovo postopka po oceni sodišč prve in druge stopnje obsojenec ni predložil novih dokazov, ki bi po 3. točki 1. odstavka 410. člena ZKP predstavljali obnovitven razlog. V zahtevi za varstvo zakonitosti tako obsojenec ponovno graja dokazno oceno, sprejeto v pravnomočnih obsodilnih sodbah, o čemer je odločalo tudi Vrhovno sodišče s prej navedeno sodbo. Po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, prav to pa obsojeni B.Š. uveljavlja v zahtevi.

Nasprotja v izreku sklepa prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča obsojenec v zahtevi ni natančneje obrazložil, tudi pri primerjavi izrekov obeh sklepov ni najti zatrjevanega nasprotja.

Izločitev listin in izjav po 83. členu ZKP v zahtevi za obnovo postopka niso bile uveljavljane in niso del izpodbijanih sklepov, tako da jih tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti ni možno uveljavljati.

Vrhovno sodišče je zahtevo obsojenega B.Š. na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da v zahtevi uveljavljene kršitve ZKP niso podane, poleg tega pa je bila zahteva vložena tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.