Jedro

Sodišči nižjih stopenj pa sta še ugotovili, da sta se tožnica in S. N. kot solastnici dogovorili o uživanju dvoetažne hiše in da po dogovoru pripada uživanje gornje etaže (na katero se tudi nanaša sporna najemna pogodba) S. N. Ker je glede na tako stanje S. N. s sporno najemno pogodbo (za določen čas) razpolagala le v okviru upravičenj, ki so ji šla kot solastnici na podlagi dogovora s tožnico o načinu uživanja solastne hiše, za veljavnost najemne pogodbe ni bilo potrebno njeno soglasje (v smislu 15. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR) in toženec zato v stanovanju ni nezakonito (brez naslova) in zato ne more biti utemeljen tožničin izpraznitveni zahtevek.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da naj se ugotovi, da je najemna pogodba z dne 1.6.1995, sklenjena med S. N. in tožencem za stanovanje v prvem nadstopju hiše C., L., s pravico uporabe pripadajočega zemljišča in gospodarskega poslopja, nična in nadaljnji zahtevek, da se je toženec dolžan izseliti iz spornega stanovanja ter da je dolžan tožnici plačati tolarsko protivrednost 2.800,00 SIT in stroške postopka.

Sodišče druge stopnje pa je s sodbo zavrnilo tožničino pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje in navedeno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožnica iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da naj se s spremenjeno sodbo ugodi njenemu zahtevku. V reviziji poudarja, da skupnost dedičev obstaja do delitve zapuščine in ne le do pravnomočnosti sklepa o dedovanju, kot meni sodišče druge stopnje. Dedinji v tem primeru se tudi nista dogovorili o delitvi zapuščine, na podlagi česar bi lahko skupna lastnina postala solastnina. Tožnica in njena sestra S. N. še nista razdelili hiše v naravi. Glede na to S. N. svojega deleža ni mogla prepustiti v uporabo tožencu in je vsako njeno razpolaganje z dediščino po očetovi smrti 5.1.1995 pravno neveljavno, medtem ko je s prejšnjim svojim deležem na hiši že razpolagala.

Toženec na revizijo ni odgovoril, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožnica je uveljavljala v tožbi tri zahtevke: (1) da naj se ugotovi, da je najemna pogodba z dne 1.6.1995, ki sta jo sklenila toženec in njena sestra S. N. za stanovanje v prvem nadstropju hiše C. v L., nična (ker so z njo kršene njene pravice kot solastnice); (2) da se je toženec dolžan izseliti iz pod točko 1 navedenega stanovanja (ker ga zaseda nezakonito glede na to, da je najemna pogodba nična); in (3) da ji mora plačati tolarsko protivrednost 2.800 DEM (kot uporabnino za uporabo njenega solastnega stanovanja). Sodišče prve stopnje je vse tri tožničine zahtevke zavrnilo kot neutemeljene, ker je ugotovilo, da sta tožnica in njena sestra S. N. solastnici sporne hiše vsaka do 1/2, da sta se kot solastnici dogovorili o uživanju skupne hiše tako, da tožnica uživa spodnje stanovanje, v katerem stanuje njena hči z družino, S. N. pa zgornje stanovanje, da s sklenitvijo najemne pogodbe z dne 1.6.1995 (za določen čas - za 2 leti) ni šlo za vzpostavitev novega najemnega razmerja ampak za podaljšanje starega, ki ga je sklenil že prednik navedenih dveh A. T. ter da morata solastnici le še pravno urediti razmerje glede hiše, ki je v naravi že razdeljena in katere sorazmeren del uživa vsaka od solastnic. Sodišče druge stopnje je sprejelo pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje in tudi njegovo pravno presojo spora.

Revizijsko sodišče ocenjuje, da je bilo glede na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v postopkih pred sodiščema prve in druge stopnje, o sporu tudi pravilno odločeno pred navedenima sodiščema in da zato ni podan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Tožnica je z ugotovitvenim zahtevkom uveljavljala ničnost najemne pogodbe (za določen čas) z dne 1.6.1995, ki sta jo sklenila tožničina sestra S. N. in toženec. Tožbo pa je tožnica naperila samo zoper toženca. Kadar pa je ugotovitev ničnosti vsebovana v tožbenem zahtevku, mora biti ta naperjen proti vsem pogodbenim strankam, saj ni mogoče z učinkom pravnomočnosti odločiti o ničnosti pogodbe samo zoper eno pogodbeno stranko. Gre namreč za nujno in enotno sosporništvo (po 201. členu ZPP), ker je odločitev lahko samo enotna za obe pogodbeni stranki. Če je v takih primerih vložen zahtevek samo proti eni pogodbeni stranki, ta ne more biti utemeljen, ker ni tožena prava stranka. Tožničin ugotovitven zahtevek že iz navedenih razlogov ni utemeljen.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da sta tožnica in njena sestra S. N. solastnici dvoetažne hiše vsaka do 1/2. Take trditve je tožnica tudi postavila v tožbeni podlagi. Njena revizijska izvajanja, da s sestro še nista solastnici in da gre med njima dejansko za skupnost dedičev, pomenijo spreminjanje tožbe, ki je dopustna le do konca glavne obravnave (prvi odstavek 190. člena ZPP). V skladu s to ugotovitvijo so pravno nepomembna vsa tista tožničina revizijska izvajanja, s katerimi sicer teoretično pravilno razglablja o skupnosti dedičev.

Sodišči nižjih stopenj pa sta še ugotovili, da sta se tožnica in S. N. kot solastnici dogovorili o uživanju dvoetažne hiše in da po dogovoru pripada uživanje gornje etaže (na katero se tudi nanaša sporna najemna pogodba) S. N. Ker je glede na tako stanje S. N. s sporno najemno pogodbo (za določen čas) razpolagala le v okviru upravičenj, ki so ji šla kot solastnici na podlagi dogovora s tožnico o načinu uživanja solastne hiše, za veljavnost najemne pogodbe ni bilo potrebno njeno soglasje (v smislu 15. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR) in toženec zato v stanovanju ni nezakonito (brez naslova) in zato ne more biti utemeljen tožničin izpraznitveni zahtevek. Zaradi ugotovitve, da se najemna pogodba nanaša le na drugo etažo, katere uživanje pripada po ugotovljenem sporazumu med tožnico in S. N. slednji, ta pa je z najemno pogodbo (za določen čas) prepustila tožencu v uživanje le svoj pripadajoči del proti plačilu (najemnine), ni utemeljen niti zahtevek za plačilo uporabnine, kot sta to pravilno zaključili sodišči prve in druge stopnje. Tak zahtevek (na podlagi 210. člena ZOR) je lahko utemeljen le, kadar na nasprotnika preide določen del premoženja brez podlage, zaradi česar mora ta vrniti premoženje oziroma plačati vrednost dosežene koristi. Tožnica zahtevanih predpostavk na strani toženca ni izkazala, če pa morda obstajajo na strani njene sestre S. N., pa je ugotoviti, da ta ni tožena.

Ker v reviziji uveljavljena zmotna uporaba materialnega prava ni podana, revizijsko sodišče pa ni ugotovilo uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, je moralo tožničino neutemeljeno revizijo zavrniti (393. člen ZPP).