Jedro

Ker je podjemnik do plačila za opravljen posel po podjemni pogodbi upravičen le, če doseže končni rezultat, zahtevek tožeče stranke ni utemeljen, ker je preuranjen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna v roku 8 dni povrniti 194,22 EUR stroškov odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 85325/2014 z dne 23. 6. 2014 se razveljavi v prvem odstavku izreka glede plačila 1.820,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 1. 2012 in v celoti v tretjem odstavku izreka in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne.

II. Sklep o izvršbi iz prejšnje točke ostane v veljavi v prvem odstavku izreka glede plačila 177,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 8. 2012 dalje do plačila.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 272,79 EUR v roku 15 dni, za primer zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne od dneva vročitve te sodbe dalje do plačila.

2. Zoper zavrnilni del sodbe se je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) pritožila tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno tako, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v obravnavanje sodišču prve stopnje, vse s stroškovno posledico.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da sodišče pritožbo zavrne in sodbo potrdi, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške tega pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

6. Sodba v gospodarskem sporu majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, prvi odstavek 495. člena ZPP), se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni pravno upošteven pritožbeni razlog in je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

7. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Po stališču pritožnice ima sodba tako pomanjkljivost glede vprašanja, ali je tožeča stranka z računom št. 40/2011 toženi stranki zaračunala izvedbo celotne fasade ali ne, saj sodba, iz katere izhaja, da jo je, tega z ničemer ne obrazloži in se je zato ne da preizkusiti.

8. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da tožeča stranka z računom št. 40/2011 vtožuje še delno plačilo, in sicer za izdelavo zahodnega dela fasade na A. A. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da to delo ni dokončano. Povedano drugače, del, katerih plačilo terja (tudi) z računom št. 40/2011, tožeča stranka ni dokončala. Sodišče prve stopnje je namreč v dokaznem postopku ugotovilo, da se pravdni stranki nista dogovorili za delno izdelavo fasade, temveč da bo tožeča stranka izdelala celotni obseg zahodnega dela fasade, vključno z zaključkom fasade. Ker je podjemnik do plačila za opravljen posel po podjemni pogodbi upravičen le, če doseže končni rezultat,(1) je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da zahtevek tožeče stranke za plačilo računa št. 40/2011 ni utemeljen, ker je preuranjen. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja tudi, da drugačnega dogovora, torej da tožeča stranka lahko zahteva plačilo za delo, še preden je fasada končana, med pravdnima strankama ni bilo. O tem je sodišče prve stopnje podalo obširne razloge v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Ker ima ta vse razloge o odločilnih dejstvih, ki so izčrpni, jasni in skladni, pritožbeni očitek tožeče stranke o kršitvi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

9. Pritožnica uveljavlja še, da tudi iz priloženega računa št. 40/2011 ne izhaja, da je z njim tožeča stranka zaračunala izdelavo celotne fasade, kar posledično predstavlja tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Kje v izpodbijani sodbi so ta nasprotja, tožeča stranka konkretno ne navede, višje sodišče pa ugotavlja, da pritožnica s tem očitkom smiselno uveljavlja, da iz vtoževanega računa ne izhaja, da je z njim tožeča stranka zaračunala izdelavo celotne fasade. Z očitkom o protispisnosti torej tožeča stranka izpodbija dejansko stanje, kar v tem postopku ni dovoljeno. Ker dogovora o delnih plačilih pred zaključkom del ni bilo, obrazložitev izpodbijane sodbe pa v tem delu nima pomanjkljivosti, je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je v zvezi s tem odločilnim dejstvom podano nasprotje med razlogi sodbe in med samo listino, to je izdanim računom. Pri tem višje sodišče zgolj še dodaja, da glede na to, da delo ni bilo dokončano, vsebina izdanega računa tožeče stranke niti ne predstavlja pravno odločilnega dejstva.

10. Glede na navedeno je pritožba tožeče stranke neutemeljena, zato jo je višje sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), toženi stranki pa je dolžna povrniti njene stroške odgovora na pritožbo. Tožeča stranka je priglasila nagrado za postopek s pritožbo, za kar ji (ob upoštevanju izpodbijane vrednosti spornega predmeta 1.820,00 EUR), gre po tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT) 139,20 EUR in 20,00 EUR za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 ZOdvT, kar skupaj z 22% DDV znaša 194,22 EUR.

Op. št. (1): Primerjaj tudi 619. člen Obligacijskega zakonika.