Jedro

Upoštevajoč odločbo Ustavnega sodišča Up-33/05 z dne 6. 3. 2008, je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za pripadajoče zamudne obresti v delu, v katerem presega 4.122,96 EUR.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje se spremenita v dajatvenem obrestnem delu odločitve o glavni stvari proti tretji toženki tako, da se sodba sodišča prve stopnje v tem delu v celoti glasi: »Republika Slovenija je dolžna plačati tožeči stranki znesek 4.122,96 EUR in znesek 4.122,96 EUR iz naslova zakonskih zamudnih obresti.

V preostalem delu se tožbeni zahtevek proti tretji toženki zavrne.«

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z delom sodbe, ki je pomemben za odločanje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, tretji toženki naložilo plačilo 14.450,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 12. 1998 do plačila. Tako je odločilo, ker je presodilo, da je do te višine utemeljen regresni zahtevek tožeče stranke – zavarovalnice.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tretje toženke in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo. Regresno obveznost tretje toženke je pritožbeno sodišče znižalo na 4.122,96 EUR, v začetek (ali konec) teka zakonskih zamudnih obresti pa ni posegalo.

3. Vrhovno državno tožilstvo je proti obrestnemu delu sodbe sodišča druge stopnje vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovno državno tožilstvo je v zahtevi za varstvo zakonitosti navedlo, da sodišči prve in druge stopnje nista upoštevali, da je bil 1060. člen Obligacijskega zakonika delno razveljavljen z odločbo ustavnega sodišča U-I-300/04, ki je začela učinkovati 18. 3. 2006, čeprav so zakonske zamudne obresti dosegle glavnico že pred zaključkom glavne obravnave.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena pravdnima strankama. Nanjo nista podali odgovora.

5. Vrhovno sodišče je na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/2008; ZZP-D) uporabilo Zakon o pravdnem postopku s spremembami, ki so bile uveljavljene pred ZPP-D (Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo).

6. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

7. Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo št. U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006 razveljavilo 1060. člen Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami – OZ), kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1. 1. 2002, uporablja 277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih ( Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami – ZOR), čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. To je pomenilo, da je tudi za te obresti veljalo pravilo iz 376. člena OZ, po katerem so zapadle neplačane obresti nehale teči, ko je njihova vsota dosegla glavnico. V obravnavani zadevi so zamudne obresti od zneska (glavnice) 4.122,96 EUR (prej 988.026,00 SIT), ki so se natekle od 9. 12. 1998 do izdaje odločbe pred sodiščem prve stopnje (dne 17. 5. 2007), že presegle glavnico. Upoštevajoč odločbo Ustavnega sodišča Up-33/05 z dne 6. 3. 2008, je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za pripadajoče zamudne obresti v delu, v katerem presega 4.122,96 EUR (prej 988.026,00 SIT). Odločitev Vrhovnega sodišča temelji na 380. členu ZPP (v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP).