Jedro

13.Zaradi ugotovljenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava glede presoje objektivne odškodninske odgovornosti temelj odškodninske odgovornosti in vprašanje soprispevka nista razčiščena. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi prvih odstavkov 354. člena in 355. člena ZPP ugodilo pritožbama, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti do zatrjevanih nevarnih okoliščin sestopa z lestve in s tem povezanim vprašanjem tožnikovega soprispevka. Glede spornih dejstev bo moralo podati natančne ugotovitve o poteku škodnega dogodka in jih jasno utemeljiti na podlagi izvedenih dokazov. V okviru ugotovljenih okoliščin bo moralo ovrednotiti tožnikovo ravnanje glede na stopnjo odgovornosti toženke in svojo presojo obrazložiti tako, da bo mogoč pritožbeni preizkus sprejete odločitve. Kot utemeljeno izpostavlja tožnik v pritožbi, bo moralo pri tem upoštevati stališče sodne prakse, da mora delodajalec, ki je dolžan zagotavljati varno delo, računati tudi z običajno stopnjo manjše nepazljivosti delavcev pri delu (prim. VSRS sodba II Ips 584/2000).

Čeprav lestev sama po sebi sicer res ni nevarna stvar in njena uporaba ni nevarna dejavnost, jo je kot takšno treba opredeliti, če je pri sestopu z nje glede na višino ali druge okoliščine podana večja nevarnost za nastanek poškodb. Navedbe tožnika glede višine oziroma nevarnosti okoliščin, v katerih se je poškodoval, so zato bistvene za presojo objektivne odgovornosti toženke. Ker se sodišče prve stopnje do njih ni opredelilo, je poseglo v pravico tožnika do izjavljanja v postopku in storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker sodišče prve stopnje ni presojalo posebnih okoliščin, zaradi katerih bi bilo tožnikov sestop z lestve mogoče šteti za nevarno dejavnost, ni raziskalo vseh dejstev, ki so lahko odločilno vplivala na nastanek škodnega dogodka. Dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne nudijo zadostne podlage za presojo, ali je toženka objektivno odgovorna za nesrečo pri delu.

Pri presoji soprispevka oškodovanca je odločilno tehtanje med stopnjo povečane nevarnosti in morebitnimi neskrbnimi ravnanji delodajalca ter oškodovanca (delavca). Glede na preuranjeno izključitev objektivne odgovornosti toženke, je preuranjena tudi ocena sodišča prve stopnje o višini tožnikovega soprispevka.

14.Ne glede na to, da sta pritožbi utemeljeni že iz zgoraj navedenih razlogov, pa pritožbeno sodišče za potrebe pravilne odločitve v ponovljenem sojenju odgovarja še na nekaj bistvenih očitkov glede višine odškodnine.

Izrek

I.Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

15.V zvezi s premoženjsko škodo tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da je oškodovanec upravičen do povračila potrebnih stroškov za tujo nego in pomoč ne glede na to, kdo mu jo nudi. Iz tega naslova je zahteval povračilo stroškov za pomoč, ki mu jo je (v času ženine nosečnosti) nudil njegov svak predvsem s prevozi na zdravniške preglede. Sodišče prve stopnje je njegov zahtevek v tem delu napačno zavrnilo z utemeljitvijo, da je takšna pomoč običajna, saj je življenjsko pričakovati, da brat pomaga noseči sestri. Po presoji pritožbenega sodišča pomoč družinskih članov v takšnih okoliščinah ne spada v okvir običajne pomoči, ki bi jo svak bil dolžan nuditi tožniku, zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova materialnopravno utemeljen. Toženka v zvezi s prerekano višino plačila za tujo pomoč in nego v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da iz razlogov sodbe ni razvidno, zakaj je sodišče prve stopnje urno postavko določilo v višini 6,00 EUR na uro.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

16.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo obseg nastale nepremoženjske škode, zato so pritožbeni očitki o nepravilno odmerjeni višini odškodnine iz tega naslova neutemeljeni. Pri presoji je pravilno sledilo mnenjem sodnih izvedenk travmatološke ter psihiatrične stroke in utemeljeno štelo, da predhodne zdravstvene težave tožnika niso vplivale na njegov status po delovni nesreči. Višine odškodnine za nepremoženjsko škodo ni določilo v nasprotju s podobnimi primeri iz sodne prakse, kot neutemeljeno zatrjujeta stranki v pritožbah.

1.Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati 13.581,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 2. 2021 do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožniku je naložilo, da mora toženki povrniti stroške postopka v višini 2.693,65 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2.Zoper sodbo se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožujeta obe stranki.

17.Pritožbeno sodišče je ocenilo, da glede na okoliščine primera samo ne more dopolniti postopka. Za sprejem pravilne odločitve je namreč sodišče prve stopnje dolžno odpraviti zgoraj izpostavljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ugotoviti dejstva odločilna za presojo objektivne odškodninske odgovornosti, ponovno dokazno oceniti sklope odločilnih dejstev, na katere je opozorilo pritožbeno sodišče, ter nato odločiti o odškodninski odgovornosti toženke in o soprispevku tožnika. Namen instančnega postopka ni prenos odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve. Sicer bi pritožbeno sodišče poseglo v pravico strank do pritožbe in ju prikrajšalo za pravico do dvostopenjskega sojenja. Z razveljavitvijo izpodbijane sodbe ter vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje tudi ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku.

3.Tožnik navaja, da se je poškodoval pri delu na višini, ki predstavlja nevarno dejavnost. Izvedeni dokazi so potrdili, da je z lestve padel z višine vsaj treh metrov. Sodišče prve stopnje je v nasprotju s sodno prakso presodilo, da objektivna odgovornost toženke ni podana, ne da bi se opredelilo do tožnikovih navedb v zvezi s tem. Tožniku je neutemeljeno pripisalo soprispevek k nastali škodi. Ker svoje odločitve ni obrazložilo, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). V nasprotju z izvedenimi dokazi je ravnanje tožnika štelo za neskrbno. Pri tem ni pojasnilo ugotovitve, da naj bi tožnik na lestev stopil, ne da bi se pred tem prijel z rokama. Dejstvo, da naj bi se mu ob sestopu z lestve mudilo na stranišče, je neutemeljeno štelo za nesporno, kljub temu, da ga je tožnik prerekal. Četudi bi bilo tožnikovo ravnanje neskrbno, bi morala toženka pri zagotavljanju varnega dela računati na običajno nepazljivost delavcev. Sodišče prve stopnje je višino tožnikovega soprispevka določilo v nasprotju s sodno prakso, zato je podana kršitev enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Napačno je presojalo odškodnino za tujo pomoč, ki jo lahko nudijo katerikoli družinski člani. Pri presoji neutemeljeno ni upoštevalo celotnega časovnega obdobja, ko je potreboval nego, niti pomoči, ki mu jo je nudil svak. V nasprotju z izvedenskim mnenjem sodne izvedenke s področja travmatologije je ugotovilo obseg telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, zato je odškodnino iz tega naslova odmerilo prenizko. Pri presoji duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti ni upoštevalo tožnikove starosti v času škodnega dogodka in trajnih posledic poškodb, razlogov sodbe pa v tem delu ni mogoče preizkusiti. Iz obrazložitve sodbe ni razvidno, ali so bili pri stroškovni odločitvi upoštevani vsi stroški za opravljeno izvedensko delo sodne izvedenke psihiatrične stroke. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

18.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP.

4.Toženka nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje glede njene krivdne odgovornosti in višini dosojene odškodnine. Navaja, da je do nesreče pri delu prišlo izključno zaradi nepazljivosti tožnika pri sestopu z lestve, ki je bila varna za uporabo, saj se pred tem na njej ni še nihče poškodoval. Kljub temu, da se je tožnik zavedal vremenskih razmer in bil ustrezno poučen o varni uporabi lestve, pri sestopu ni bil previden, saj se mu je mudilo na stranišče. Vzrok za škodni dogodek je zato zunaj sfere toženke, ki ga ni mogla predvideti niti preprečiti. Iz naslova tuje pomoči je sodišče prve stopnje tožniku, ki je bil po odpustu iz bolnišnice samostojen, neutemeljeno prisodilo odškodnino. Ni jasno, kakšno pomoč, v kolikšni meri in po kolikšni urni postavki naj bi tožniku nudila njegova žena in svak. Pri presoji posledic škodnega dogodka ni upoštevalo predhodnih bolezni in poškodb tožnika, saj je neutemeljeno sledilo izvedenskemu mnenju sodne izvedenke s področja travmatologije, ki je v nasprotju z medicinsko dokumentacijo. Tudi sodna izvedenka psihiatrične stroke je svoje izvedensko mnenje utemeljila na subjektivnih navedbah tožnika namesto na medicinski dokumentaciji. Sodišče prve stopnje je zato napačno ugotovilo obseg duševnih bolečin, ki jih je utrpel zaradi nesreče, saj njegove življenjske aktivnosti bodisi niso omejene bodisi niso upoštevne, ker se nanašajo na stanje po škodnem dogodku. Neutemeljeno mu je prisodilo tudi odškodnino iz naslova strahu, saj je tožnik primarni strah utrpel zaradi lastnega ravnanja, sekundarni strah v zvezi z zmanjšano delovno zmožnostjo pa je neutemeljen, ker se je tožnik po nesreči zaposlil. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtek v celoti zavrne, oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

5.Stranki sta podali odgovora na pritožbi, s katerima prerekata pritožbene navedbe nasprotne stranke in predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi zavrne kot neutemeljeni. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

Zveza:

6.Pritožbi sta utemeljeni.

7.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, in pri tem po drugem odstavku 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 131/2 Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 179, 179/1 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 214, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 339/2-14

8.Tožnik se je 9. 9. 2019 poškodoval v delovni nesreči, ko je padel z lestve, ki se je uporabljala za prehod med nivoji na gradbišču. Sodišče prve stopnje je presodilo, da toženka za nesrečo pri delu ni objektivno odgovorna, ker delo tožnika ni predstavljalo nevarne dejavnosti, saj ga ni opravljal na višini, lestve pa same po sebi niso nevarna stvar. Na podlagi ugotovitve, da toženka ni zagotovila varnosti pri delu, ker lestev ni bila zadostno pritrjena, da bi bil sestop po njej povsem varen, ji je pripisalo krivdno odgovornost za nastalo škodo. Pri tem je štelo, da je tožnik k nastanku škodnega dogodka prispeval v višini 50 odstotkov, ker se mu je mudilo na stranišče, zato je na lestev pristopil prehitro in premalo zbrano, ne da bi se pri tem prijel z rokama.

9.Stranki v pritožbah utemeljeno grajata presojo sodišča prve stopnje glede temelja odškodninske odgovornosti toženke in višine soprispevka tožnika. Pravno podlago za presojo tožbenega zahtevka predstavlja prvi odstavek 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) v zvezi s splošnimi pravili civilnega prava o povrnitvi škode iz 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji). Ta v prvem odstavku določa krivdno odškodninsko odgovornost, ki je podana, če do škode pride bodisi zaradi zakrivljenega ali malomarnega ravnanja bodisi zaradi opustitve dolžnega ravnanja. Objektivna odškodninska odgovornost pa je pridržana za primere, ko gre za nevarne stvari ali dejavnosti, pri katerih kljub veliki skrbnosti ni vedno mogoče pravočasno odvrniti nesreče (drugi odstavek 131. člena OZ).

Pridruženi dokumenti:*

10.Tožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjeval nevarnost sestopa z opaža etaže po lestvi višji od treh metrov. V pritožbi utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje do njegovih navedb, s katerimi je utemeljeval objektivno odgovornost toženke, ni opredelilo. Brez natančne ugotovitve, s kakšne višine je tožnik padel z lestve, je izključilo škodno nevarnost takšne dejavnosti. Tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja na stališče sodne prakse, da lahko dejavnost ali stvar, četudi sama po sebi ni nevarna, takšna postane zaradi posebnih okoliščin primera (prim. VSRS sklep VIII Ips 196/2017, VDSS sodba Pdp 956/2017, VDSS sodba Pdp 129/2014, VDSS sodba Pdp 308/2017, VDSS sodba Pdp 19/2010). Čeprav lestev sama po sebi sicer res ni nevarna stvar in njena uporaba ni nevarna dejavnost, jo je kot takšno treba opredeliti, če je pri sestopu z nje glede na višino ali druge okoliščine podana večja nevarnost za nastanek poškodb. Navedbe tožnika glede višine oziroma nevarnosti okoliščin, v katerih se je poškodoval, so zato bistvene za presojo objektivne odgovornosti toženke. Ker se sodišče prve stopnje do njih ni opredelilo, je poseglo v pravico tožnika do izjavljanja v postopku in storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11.Ker sodišče prve stopnje ni presojalo posebnih okoliščin, zaradi katerih bi bilo tožnikov sestop z lestve mogoče šteti za nevarno dejavnost, ni raziskalo vseh dejstev, ki so lahko odločilno vplivala na nastanek škodnega dogodka. Dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne nudijo zadostne podlage za presojo, ali je toženka objektivno odgovorna za nesrečo pri delu. O temelju odškodninske odgovornosti je zato odločilo preuranjeno. Šele po ugotovitvi, s kakšne višine je tožnik padel in ob upoštevanju okoliščin, v katerih je opravljal delo, bo mogoča presoja, ali je šlo za aktivnost, ki tudi ob zagotavljanju vseh predpisanih varnostnih ukrepov predstavlja nadpovprečno nevarnost za nastanek škode.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

12.Pri presoji soprispevka oškodovanca je odločilno tehtanje med stopnjo povečane nevarnosti in morebitnimi neskrbnimi ravnanji delodajalca ter oškodovanca (delavca). Glede na preuranjeno izključitev objektivne odgovornosti toženke, je preuranjena tudi ocena sodišča prve stopnje o višini tožnikovega soprispevka. Sodišče prve stopnje je štelo, da tožnik, ki je bil o varnosti in zdravju pri delu poučen ter se je zavedal, da stopa po ozkih spolzkih letvicah lestve, pri sestopu ni bil zadosti previden. Pri presoji je dejstvo, da naj bi se mu ob škodnem dogodku mudilo na stranišče, napačno štelo za nesporno. Tožnik v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da je hitenje pri sestopu z lestve konkretizirano prerekal, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 214. člena ZPP. Poleg tega tožnik v pritožbi v zvezi z dokazno oceno njegovega soprispevka utemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da naj bi na lestev neprevidno najprej stopil, ne da bi se pred tem prijel z obema rokama, vendar izpodbijane ugotovitve ni mogoče preizkusiti, saj dokazna ocena v tem delu ni obrazložena. Četudi bi bila takšna ugotovitev pravilna, iz razlogov sodbe ni mogoče razbrati niti, kako je sodišče prve stopnje ravnanje tožnika pravno ovrednotilo in zakaj je štelo, da je v enaki meri kot toženka prispeval k nastanku škodnega dogodka.