Jedro

Po petem odstavku 502. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) ima družbenik, ki je izstopil iz družbe, pravico do izplačila ocenjene vrednosti svojega poslovnega deleža po stanju ob izstopu. Kaj je ocenjena vrednost, je standard, ki ga je treba napolniti v vsakem posameznem primeru, saj omogoča upoštevanje različnih okoliščin. Te okoliščine se nanašajo tako na preteklo poslovanje družbe kot na poslovanje v prihodnosti, kakršnega je realno mogoče pričakovati z vidika gospodarskega in finančnega položaja družbe ob izstopu, splošnih gospodarskih trendov in v družbi sprejetih načrtov za prihodnje poslovanje. Pri tem je treba izhajati iz tistih okoliščin in načrtov, ki so bili v trenutku izstopa predvideni ali vsaj predvidljivi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: - v točki I, tako da mora tožena stranka tožeči plačati znesek 14.800,85 EUR (namesto prej prisojenih 21.244,35 EUR), v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

- v točki III, tako da mora tožena stranka (namesto 694,20 EUR) tožeči povrniti 280,66 EUR pravdnih stroškov, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 67,99 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici toženo stranko obsodilo na plačilo 21.244,35 EUR s pripadajočimi obrestmi in stroški. Gre za izplačilo deleža družbeniku, ki je na dan 29.11.2016 izstopil iz tožene stranke. Pri tem je sodišče ugotavljalo vrednost družbe na dan izstopa.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka1. Najprej se pritožuje zoper vodenje postopka, saj sodišče, kljub njenemu vztrajanju, ni protokoliralo, da zahteva dopolnitev izvedenskega mnenja oziroma imenovanje novega izvedenca. Ker je sodišče dokazni predlog zavrnilo, dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno. Izvedenec bi moral upoštevati nameravano likvidacijo tožene stranke po upokojitvi preostalih družbenikov. Tožena stranka zato brez svoje krivde ni mogla dokazati svojih trditev. Zato tudi ne drži, da bi izvedenec odgovoril na vse pripombe, saj je zaslišan povedal, da bi bila vrednost družbe ob upoštevanju nameravane upokojitve nižja. Tožena stranka nasprotuje tudi razlogom sodišča v točki 8. Meni, da sta preostala družbenika s svojim delom in bančno garancijo bistveno prispevala k uspešnemu poslovanju tožene stranke, tožnik pa je ob svojem odhodu v pokoj leta 2010 družbo pustil v katastrofalnem stanju. Družba danes sredstev za izplačilo deleža nima in bo morala iti v likvidacijo. Izvedenec bi moral pojasniti, katero pravilo mu nalaga, da operira s projeciranimi številkami in ne z dejanskimi, ki so mu bile v času izračuna že poznane. Tožena stranka je zato med postopkom večkrat podvomila v njegovo verodostojnost. Izvedenec tudi ni upošteval in komentiral izračuna, ki ga je naredila cenilka A. A. in je bil predložen kot dokaz. O njem se ni izreklo niti sodišče. Če bi sodišče vzelo za izračun vrednosti tožnikovega deleža 32.163,00 EUR in od tega odštelo plačanih 17.362,15 EUR, bi ostalo za izplačilo še 14.800,85 EUR in ne 21.244,35 EUR. Kljub temu, da je sodišče ugotovilo, da zadnjih informacij brez prejema določenih podatkov s strani tožene stranke ne bi upošteval in da v zvezi z njimi tudi na spremembo zakonodaje ni bil pozoren, sodišče ni sprejelo popravljenega izračuna, kar vzbuja dvom v pravilnost izračuna. Nova pooblaščenka je vstopila v pravdo že po zaključenem prvem naroku, zato brez svoje krivde nekaterih dokazov ni mogla predložiti prej. Pooblaščenka je takoj, ko je bilo to mogoče predlagala dopolnitev izvedeniškega mnenja. Dopolnitev mnenja ne bi bistveno zavlekla postopka. Tožena stranka je tožniku na račun njegovega deleža že plačala 17.362,15 EUR, zato je tudi napačen izračun v III. točki izreka. Tožena stranka je ves čas postopka trdila, da je tožnikova ocena vrednosti deleža povsem nerealna, predvsem glede na poslovanje tožene stranke v letih 2017 do 2021. Izvedenec se je zelo približal pri oceni EBIDA za leti 2017 in 2018, nikakor pa ne za naslednja leta. Pri izračunu sodišče ni upoštevalo sodne prakse (VSC Cpg 99/2015), po kateri je treba upoštevati sredinsko vrednost podjetja. Nevzdržna je primerjava, če primerjamo izplačilo po sodbi s preostankom premoženja družbe, še bolj pa v primeru, da bi želel izstopiti še en družbenik. Že vseskozi se kaže namen tožnika, da bo edini izplačan za poslovni delež. Napačno je izračunana glavnica, saj sodišče ni upoštevalo pobota.

3. V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka pritrdila razlogom sodišča in predlagala zavrnitev pritožbe. Vztraja, da terjatev, ki naj bi bila pobotana, ne obstaja. Opozarja še, da pritožba ni bila podpisana.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Predmet odločanja v tej pravdi je višina vrednosti poslovnega deleža tožnika ob njegovem izstopu iz družbe. Po petem odstavku 502. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) ima družbenik, ki je izstopil iz družbe, pravico do izplačila ocenjene vrednosti svojega poslovnega deleža po stanju ob izstopu. Kaj je ocenjena vrednost, je standard, ki ga je treba napolniti v vsakem posameznem primeru, saj omogoča upoštevanje različnih okoliščin. Te okoliščine se nanašajo tako na preteklo poslovanje družbe kot na poslovanje v prihodnosti, kakršnega je realno mogoče pričakovati z vidika gospodarskega in finančnega položaja družbe ob izstopu, splošnih gospodarskih trendov in v družbi sprejetih načrtov za prihodnje poslovanje. Pri tem je treba izhajati iz tistih okoliščin in načrtov, ki so bili v trenutku izstopa predvideni ali vsaj predvidljivi.

6. Ob upoštevanju gornjih izhodišč se pritožbeno sodišče pridružuje sodišču prve stopnje, da je izvedensko mnenje popolno in prepričljivo in se v izogib ponavljanju sklicuje na razloge o sprejemljivosti mnenja v točki 6. izpodbijane sodbe. Izvedenec je pravilno vrednost poslovnega deleža ugotavljal na dan izstopa tožeče stranke iz družbe. Pri ugotavljanju te vrednosti je sicer treba upoštevati tudi prognozo, vendar z vidika časovnega trenutka izstopa in v tistem trenutku predvidljivih dejstev in okoliščin. Izvedenec tako pravilno ni upošteval le pavšalnih navedb, da namerava tožena stranka čez nekaj let prenehati s poslovanjem, saj teh navedb ne potrjuje noben listinski dokaz niti ne izhajajo iz podatkov o poslovanju tožene stranke in jih v trenutku izstopa ni bilo mogoče razumno predvideti. Možnost upokojitve družbenikov namreč sama po sebi ne pomeni, da bo družba prenehala2. Dejansko poslovanje družbe v času po izstopu tožnika je posledica ravnanj poslovodstva in sprejetih poslovnih odločitev, delno pa splošnih gospodarskih razmer. Zato je vpliv boljših ali slabših poslovnih odločitev, ki na dan izstopa niso bili najmanj z veliko verjetnostjo predvidljive, izvedenec pravilno izločil z upoštevanjem makroekonomske analize, analize dejavnosti, s katero se tožena stranka ukvarja, in analize konkurenčnega okolja3. Hkrati pa je izdelal tudi SWOT analizo konkretnega podjetja (prednosti, slabosti, priložnosti in nevarnosti). Na vrednost poslovnega deleža družbenika ne vpliva dejstvo, ali je družbenik do izstopa iz družbe v družbi delal ali ne, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje. Naloga izvedenca ni bila preverjati izračun A. A., zato se mu ni bilo treba posebej opredeljevati do posameznih postavk. Ker pa je obrazložil vse sporne postavke, pa to hkrati pomeni, da se je dejansko opredelil do navedb tožene stranke (poročilo A. A. je del navedb tožene stranke). Zakaj je uporabil metodo diskontiranih denarnih tokov in zakaj drugi dve možni metodi v predmetni zadevi nista uporabljivi, je izvedenec prepričljivo pojasnil. Z laičnim vztrajanjem pri ugotavljanju povprečne vrednosti po treh metodah zato tožena stranka ne more uspeti.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izvedenec izračunal dve vrednosti poslovnega deleža tožeče stranke. Pri drugi je upošteval tudi dodatno gradivo, ki mu ga je dostavila tožena stranka. Ob upoštevanju še tega gradiva je vrednost poslovnega deleža 32.163,00 EUR, brez tega gradiva pa 36.588,00 EUR. Kot je izvedenec pojasnil, pri izdelavi mnenja ni upošteval sprememb zakonodaje. Te bi seveda moral upoštevati, vendar to ni bilo mogoče brez ustreznih podatkov. Do dopolnitve mnenja sta se obe stranki imeli možnost opredeliti in izvedencu postavljati vprašanja, kar sta tudi storili. Sklicevanje pritožnice na spremembo pooblaščenca po zaključku prvega naroka je neutemeljeno in neresno, saj določba 286. člena ZPP velja za stranko in ne za njenega pooblaščenca. Kljub temu pa bi sodišče nove listine (zlasti glede na to, da gre za listine, na podlagi katerih je sploh mogoče pravilno izračunati vrednost poslovnega deleža) moralo upoštevati, saj se zaradi njih postopek v ničemer ni zavlekel. S spremembo ZPP je bila namreč ureditev prekluzij bistveno omehčana, zakon je dal prednost načelu materialne resnice, če to ne vpliva bistveno na trajanje postopkov. Ker je sodišče prve stopnje vrednost ob upoštevanju dodatnih listin v sodbi ugotovilo, stranki pa sta se do te ugotovitve izvedenca imeli možnost opredeliti se že pred zaključkom glavne obravnave na prvi stopnji, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo, tako da je pri izračunu višine zahtevka upoštevalo vrednost poslovnega deleža tožeče stranke 32.163,00 EUR.

8. Od tega zneska je treba odšteti že plačano. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka že plačala 15.343,65 EUR, znesek 2.018,50 EUR pa je pobotala s svojo terjatvijo, ki jo ima do tožnika iz naslova pravdnih stroškov v zadevi I Pg 115/2017. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bili za pobot izpolnjeni vsi pogoji in da je bil upravičen. To drži, saj pritožbeno sodišče v odločitev o stroških na prvi stopnji s spremembo zavrnitve zahtevka v zavrženje tožbe ni poseglo. V izpodbijani sodbi nato sodišče prve stopnje pri izračunu višine zahtevka pobota kljub drugačni obrazložitvi (očitno pomotoma) ni upoštevalo, zato je pritožba utemeljena tudi v tem delu in pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo iz naslova izplačila poslovnega deleža že plačanih 17.362,15 EUR.

9. Očitki, da naj sodišče ne bi protokoliralo vsega, kar je tožena stranka želela, so neutemeljeni že iz razloga, ker imajo stranke možnost, da podajo na zapisnik pripombe, tožena stranka pa teh pripomb (ko je bil za to čas) ni podala. Tudi sicer pa je sodišče prve stopnje obrazložilo, zakaj sprejema izvedensko mnenje kot pravilno in popolno ter je v zvezi s tem odgovorilo na pripombe strank. Če pa je mnenje popolno in brez pomanjkljivosti, pa tako ali tako ni pogojev za imenovanje novega izvedenca (254. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

10. Na podlagi vsega povedanega je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in je izpodbijano sodbo v točki I. spremenilo (358. člena ZPP), tako da je tožena stranka tožeči namesto 21.244,35 EUR dolžna plačati 14.800,85 EUR (32.163,00 EUR – 17.362,15 EUR), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.11.2019 dalje do plačila. V preostalem delu pa je pritožba neutemeljena in je pritožbeno sodišče v nespremenjen delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari je bilo treba spremeniti tudi odločitev o stroških postopka na prvi stopnji in sicer pritožbeno sodišče ob upoštevanju tudi vseh okoliščin zadeve uspeh tožeče stranke ocenjuje na (zaokroženo) 20 %, uspeh tožene pa na 80 %. Ob upoštevanju v izpodbijani sodbi ugotovljenih stroškov pravdnih strank (ki jim tožena stranka v pritožbi ni obrazloženo nasprotovala), to je za tožečo stranko 7.973,86 EUR, za toženo pa 1.642,60 EUR. Glede na uspeh mora tožena stranka tožeči povrniti 1.594,74, tožeča toženi pa 1.314,08 EUR. Po opravljenem pobotu je pritožbeno sodišče sodbo spremenilo tudi v točki III., tako da mora tožena stranka tožeči povrniti 280,66 EUR pravdnih stroškov.

12. Pritožbeni stroški tožeče stranke znašajo 559,98 EUR (za sestavo odgovora na pritožbo4, za materialne stroške in DDV na odvetniške storitve), pritožbeni stroški tožene stranke pa 1.080,00 EUR (sodna taksa, sestava pritožbe, materialni stroški). Tožena stranka je s pritožbo delno uspela in sicer v 30 %, kar pomeni, da ji mora tožeča stranka povrniti 324,00 EUR pritožbenih stroškov, tožena tožeči pa 391,99 EUR. Po opravljenem pobotu je pritožbeno sodišče toženi stranki naložilo v plačilo 67,99 EUR pritožbenih stroškov.

1 Pritožba je podpisana. 2 V družbeni pogodbi je določeno, da lahko družbeniki svoje poslovne deleže in celo dele poslovnih deležev prodajo. 3 Navsezadnje je enako metodo uporabila tudi A. A. pri pripravi poročila o oceni vrednosti poslovnega deleža. 4 Vrednost spornega predmeta za pritožbo je 21.244,35 EUR.