Jedro

Za ugotovitev nezakonitosti odpovedi PZ je v 3. odstavku 204. člena ZDR predvideno direktno sodno varstvo. To je specialna določba, ki v primeru odpovedi PZ izključuje uporabo 1. in 2. odstavka 204. člena ZDR. V primeru odpovedi PZ ne gre več za neizpoljevanje oz. kršitev pravic iz delovnega razmerja, ampak za prenehanje PZ, ki ima za posledico, da delavec ni več v delovnem razmerju. V takem primeru je predvideno direktno sodno varsto v prekluzivnem roku 30 dni od dneva vročitve odpovedi PZ oz. od dneva, ko je zvedel za kršitev. Zato je zmotno stališče, da v primeru odpovedi PZ delavec lahko izbira med postopkom po 1. in 3. odstavku 204. člena ZDR. To velja tudi za primer, ko delodajalec delavca odjavi iz delovnega razmerja oz. mu zaključi delovno knjižico, ne da bi podal pisno redno ali izredno odpoved PZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo in sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper zgoraj navedeni sklep se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. točki 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku in napačne uporabe materialnega prava po 3. točki

1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi. Navaja, da je 26.11.2004 poslala poziv toženi stranki na ponovno vzpostavitev delovnega razmerja, na podlagi 1. odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih, ki določa, da ima delavec pravico pisno zahtevati, če meni, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja ali krši katero od njegovih pravic iz delovnega razmerja, da delodajalec kršitev odpravi oziroma, da svojo obveznost izpolni. Tožena stranka je poziv prejela

3.12.2004 in se je rok 8-ih delovnih dni iztekel 15.1.2005, in je rok za vložitev tožbe na sodišču začel teči 16.1.2005. Tožeča stranka je tožbo vložila na sodišče dne 14.1.2005, torej še v okviru 30-dnevnega zakonskega roka. Tožena stranka je potem, ko je 3.12.2005 prejela poziv na ponovno vzpostavitev delovnega razmerja, tožnika poklicala in se z njim dogovarjala o ponovni zaposlitvi, zaradi česar je bila tožeča stranka v dobri veri, da bo tožena stranka izvensodno rešila nezakonito prenehanje pogodbe o zaposlitvi.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev. Meni, da je zmotno stališče tožeče stranke, da si je lahko z zahtevo za odpravo kršitev iz 1. odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih podaljšala rok za vložitev tožbe iz 3. odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih. Določba 3. odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih je lex specialis v razmerju do določbe 1. odstavka istega člena. Če bi stališče tožeče stranke vzdržalo, bi določba 3. odstavka 204. člena zgubila vsak smisel, kajti za vložitev zahteve iz 1. odstavka 204. člena ni določen nikakršen rok, tako bi lahko bivši delavec vložil zahtevo iz 1. odstavka 204. člena tudi več mesecev ali celo let po domnevno nezakonitem prenehanju delovnega razmerja.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) v zvezi s

366. členom ZPP. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, ki jih očita pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ko preizkuša odločitev sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbe 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002), ki ureja uveljavljanje pravic pri delodajalcu in sodno varstvo. Za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je predvideno direktno sodno varstvo v 3. odstavku 204. člena v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je delavec zvedel za kršitev pravice. Gre za specialno določbo, ki izključuje uporabo določb 1. in 2. odstavka 204. člena, ki določa uveljavljanje pravic v primeru, če delavec meni, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja ali krši katero od njegovih pravic iz delovnega razmerja. V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ne gre več za neizpolnjevanje oziroma kršitev pravic iz delovnega razmerja, temveč za prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, ki ima za posledico, da delavec ni več v delovnem razmerju. Za take primere je zakonodajalec predvidel direktno sodno varstvo in prekluzivni rok 30 dni za vložitev tožbe pred pristojnim sodiščem.

Da je navedeno tolmačenje določb 204. člena ZDR pravilno izhaja tudi iz dejstva, da začetek uveljavljanja pravic po 1. odstavku

204. člena ni vezan na noben rok. V 1. odstavku je urejeno varstvo glede kršitev pravic delavca oziroma neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti v času veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, ne pa varstvo pravic ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Navedena ureditev je skladna tudi z določbami 8. člena Konvencije mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca, ki določa, da ima delavec, ki meni, da mu je delovno razmerje neupravičeno prenehalo, pravico pritožiti se zoper prenehanje delovnega razmerja pri nepristranskem organu, kot je sodišče (1. točka). Šteje se, da delavec ne bo uveljavljal svoje pravice do pritožbe zoper prenehanje delovnega razmerja, če je ni uveljavil v določenem roku po prenehanju delovnega razmerja (3. točka).

Tako je zmotno stališče tožeče stranke, da delavec lahko v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi izbira med postopkom po 1. in 2. odstavku 204. člena in postopkom po 3. odstavku 204. člena ZDR. V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi je namreč v

3. odstavku 204. člena predpisan poseben postopek direktnega sodnega varstva v roku 30 dni, ki je za delavca obvezujoč. Tako mora delavec v vsakem primeru uveljavljati sodno varstvo v roku 30 dni od vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma od dneva, ko je za kršitev svoje pravice izvedel. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je tožnik za prenehanje delovnega razmerja zvedel najkasnje 26.11.2004, ko je z dopisom pozval toženo stranko na ponovno vzpostavitev delovnega razmerja. Tožbo je vložil dne 14.1.2005, to je po poteku 30-dnevnega roka iz 3. odstavka 204. člena ZDR, zato je sodišče prve stopnje pravilno, v skladu z določbo 1. odstavka 274. člena ZPP, tožbo zavrglo kot prepozno.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Sklenilo je, da tožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbo ni uspel.