Jedro

Sklep o davčni izvršbi je bil izdan znotraj zastaralnega roka iz 58. oziroma 59. člena ZDavP-1, sam izvršilni naslov (in zastaranje odmere davka) pa ne more biti predmet tega upravnega spora.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožnikovo tožbo (1. točka izreka izpodbijane sodbe) zoper sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada M. z dne 30. 11. 2004. Z navedenim sklepom prvostopenjskega davčnega organa je bilo odločeno, da se zoper dolžnika opravi davčna izvršba dolgovanega zneska (28.023.759,80 SIT glavnice in 5.000 SIT stroškov davčne izvršbe) z rubežem in prodajo tožnikovih nematerializiranih vrednostnih papirjev. Obveznosti so razvidne iz seznama izvršilnih naslovov z dne 8. 4. 2004 in z dne 5. 7. 2004. Tožena stranka je s svojo odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper navedeni sklep, je pa popravila drugi odstavek izreka z navedbo, da so obveznosti razvidne iz dveh odločb, ne pa iz seznamov izvršilnih naslovov (z istimi številkami in datumi), kot je bilo to navedeno v prvostopenjskem sklepu.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje ugotavlja, da presoja pravilnosti izvršilnega naslova ne more biti predmet tega upravnega spora. Kot neutemeljene zavrne tožbene ugovore glede zastaranja izvršbe, spremembe oziroma poprave prvostopenjskega sklepa, ki jo je opravila tožena stranka in odloga izvršbe. Ugotavlja, da ni prišlo do neupravičene kumulacije različnih sklepov o izvršbi in večkratnega poplačila istega dolga. V ostalem se sodišče prve stopnje sklicuje na razloge v izpodbijanem sklepu in drugostopenjski odločbi v skladu z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1. 3. Tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitev določb postopka. Navaja, da je v izvršilnih postopkih organ v skladu z načelom formalne legalitete vezan na pravnomočnost in izvršljivost izvršilnega naslova. Vendar sta v obravnavanem primeru izvršilni naslov seznama terjatev (z dne 8. 4. 2004 in 5. 7. 2004). Popisi obveznosti pa so sestavni del sklepa, ki se izpodbija. Tožeča stranka nima procesnih možnosti izpodbijati seznama zaostalih obveznosti in to lahko stori šele po izdaji sklepa o izvršbi. Posledično je tudi utemeljen ugovor zastaranja izvršbe. Ta je zastarala po določbi 58. člena ZDavP (pravilno ZDavP-1), saj se izvršujejo odločbe, ki se nanašajo na obnovo postopka plačila davkov od leta 1998 dalje. Tožnik nadalje navaja, da mu ni jasno, zakaj naj bi bil po določbi 251. člena ZUP popravek prvostopnega sklepa zgolj formalni popravek, ki mu ni odvzel pravice do ugovora. V obravnavanem primeru je bil izdan popravek odločbe, ki se je nanašal na njegov izrek, kar seveda pomeni, da bi se v tem primeru moralo postopati po določbi 223. člena ZUP. Ponovno opozarja tudi na kumulacijo izvršilnih sredstev. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji v celoti ugodi ter izpodbijano odločbo odpravi, podredno pa predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Tožeča stranka je naknadno zahtevala tudi izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 84. člena ZUS-1. Navaja, da se s sklepom o davčni izvršbi izterjujejo obveznosti, ki znašajo na dan 6. 10. 2004 67.156 EUR, brez pripadajočih zamudnih obresti. Z izvršitvijo bi se tožniku prizadejala težko popravljiva škoda, pri čemer v skladu z načelom sorazmernosti ne bi bila prizadeta javna korist. Tožnik je namreč preživninski zavezanec in prejema po izplačilu (zaradi administrativnih prepovedi) zgolj 550 EUR mesečno in nima drugega premoženja.

5. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

K 1. točki izreka:

6. Revizija je dovoljena na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta (sklepa o davčni izvršbi) presega 20.000,00 EUR (glavnica 67.156,00 EUR).

7. Revizija ni utemeljena.

8. Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je bil opravljen sodni preizkus revizije v obravnavani zadevi.

9. V obravnavanem primeru je sporen sklep Davčnega urada M. z dne 30. 11. 2004 o davčni izvršbi na tožnikove nematerializirane vrednostne papirje.

10. Neutemeljen je revizijski ugovor, ki se nanaša na zastaranje davčne izvršbe. Na podlagi določbe drugega odstavka 58. člena Zakona o davčnem postopku – ZDavP-1 (Ur. l. RS, št. 54/2004 in 139/2004) pravica do izterjave davka zastara v petih letih po poteku koledarskega leta, v katerem bi jih bilo treba izterjati. Tek zastaranja pravice do izterjave davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe in o katerem je bil tožnik obveščen (drugi odstavek 59. člena ZDavP-1). Po vsakem pretrganju zastaranja začne naslednji dan znova teči zastaralni rok, vendar pravice do odmere davka, do izterjave davka in do vračila davka ni v nobenem primeru več možno uveljaviti, ko poteče 10 let od koledarskega leta, v katerem je prvič začelo teči zastaranje (četrti odstavek 59. člena ZDavP-1).

11. V obravnavanem primeru sta izvršilni naslov odločbi (in ne seznama zaostalih obveznosti, kot v reviziji navaja tožnik) Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada M. z dne 8. 4. 2004 in z dne 5. 7. 2004. Odločba z dne 8. 4. 2004 je bila izdana po inšpekcijskem pregledu pri tožniku v zvezi z davkom od dobička iz kapitala za leto 1998, 1999, 2000, 2001 in 2002 (odločba z dne 5. 7. 2004 se nanaša samo na delni odlog plačila obračunanih zamudnih obresti iz naslova davka od osebnih prejemkov). V primeru prisilne izterjave, ki se opravlja na podlagi nadzornih (inšpekcijskih) odločb, je začetek teka zastaranja prisilne izterjave vezan na dan, ko inšpekcijska odločba zapade v plačilo – po nastopu njene izvršljivosti.

12. V odločbi z dne 8. 4. 2004 je bilo v drugi točki izreka navedeno, da mora tožnik obveznosti, ki so mu bile naložene pod točko 1 izreka, plačati v roku 30 dni od prejema odločbe, določeno je bilo tudi, da pritožba ne zadrži izvršitve. Tožnik je odločbo z dne 8. 4. 2004 prejel 21. 4. 2004, kar je razvidno iz kopije povratnice v upravnem spisu. Odločba je torej postala izvršljiva z dnem 22. 5. 2004. V prvem odstavku 127. člena ZDavP-1 je določeno, da če davek ni plačan v rokih, predpisanih s tem zakonom za posamezne vrste davkov, ali v rokih, predpisanih z zakonom o obdavčenju, davčni organ začne davčno izvršbo. Obravnavani sklep o davčni izvršbi na tožnikove nematerializirane vrednostne papirje je bil izdan 30. 11. 2004, torej znotraj zastaralnega roka iz 58. oziroma 59. člena ZDavP-1, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, sam izvršilni naslov pa ne more biti predmet tega upravnega spora. Na podlagi določbe petega odstavka 142. člena ZDavP-1 s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni dopustno izpodbijati samega izvršilnega naslova. Zato tudi ne more biti predmet tega postopka morebitno zastaranje tožnikovih davčnih obveznosti, ki so mu bile naložene z odločbo z dne 8. 4. 2004. Zastaranje teh obveznosti bi tožnik lahko uveljavljal samo v pritožbi zoper odločbo z dne 8. 4. 2004. 13. Revizijskih navedb v zvezi s procesnimi kršitvami drugostopenjskega davčnega organa pri spremembi oziroma popravi prvostopenjskega sklepa Vrhovno sodišče v obravnavanem primeru ne more presojati. Kot je bilo že pojasnjeno, so predmet revizijske presoje lahko le bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (ki jih mora revident izrecno zatrjevati, saj jih revizijsko sodišče ne presoja po uradni dolžnosti). Tožnik je v reviziji zatrjeval samo kršitve določb ZUP (do katerih se je sodišče prve stopnje opredelilo), ne pa tudi kršitve določb postopka v upravnem sporu, ki bi lahko bile predmet revizijske presoje.

14. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi tožniku tudi pravilno pojasnilo, da davčni predpisi ne prepovedujejo izdajanje različnih sklepov o izvršbi glede na različna sredstva izvršbe, pri čemer pa iz upravnih spisov niti ni razvidno, da bi bile odločbi, ki sta v obravnavanem primeru izvršilni naslov, predmet še kakšnega drugega izvršilnega postopka.

15. Predmet sodne presoje v tem upravnem sporu je sklep o (davčni) izvršbi, ki glede na določbe drugega odstavka 5. člena v povezavi z 2. členom ZUS-1 in okoliščine obravnavanega primera (saj z njim ni bilo odločeno o kakšni tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika (o tem se je odločalo z odločbama, ki sta izvršilni naslov) ni upravni akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu. Zato bi po presoji Vrhovnega sodišča moralo sodišče prve stopnje tožnikovo tožbo zavreči (namesto da jo je meritorno obravnavalo), kar pa ne predstavlja takšne procesne kršitve, da bi bilo zaradi nje treba izpodbijano sodbo razveljaviti.

16. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (92. člen ZUS-1).

K 2. točki izreka:

17. Zahtevo za izdajo začasne odredbe se zavrže. 18. Na podlagi določbe 84. člena ZUS-1 lahko Vrhovno sodišče na zahtevo revidenta izda začasno odredbo do odločitve o reviziji zaradi razlogov iz drugega odstavka 32. člena tega zakona. Ker je bilo s to sodbo odločeno o tožnikovi reviziji, je odpadla procesna predpostavka za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 84. člena ZUS-1, zato jo je Vrhovno sodišče zavrglo.